UPRS Sodba III U 75/2018-9

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 6037-24/2016/42 z dne 23. 3. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožeča stranka se je z vlogo št. ARRS-RPROG-JP-Prijava/2016/24 prijavila na razpis za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov, ki ga je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju Javna agencija) na podlagi Zakona o raziskovalni in razvoji dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD), Pravilnika o koncesiji za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik o koncesiji), Sklepa št. 410-33/2016/1 z dne 21. 3. 2016 o javnem razpisu za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov v letu 2016 in Sklepa št. 410-33/2016/3 z dne 24. 3. 2016 o spremembi sklepa z dne 21. 3. 2016, objavila v Uradnem listu RS, št. 24/2016 z dne 1. 4. 2016 ter na svoji spletni strani. Tožena stranka je prijavo tožeče stranke za program "...", raziskovalno področje "...", zavrnila z odločbo, št. 6037-24/2016/18 z dne 20. 12. 2016, vendar pa je bila ta odločitev s sodbo tukajšnjega sodišča, opr. št. III U 13/2017 z dne 4. 12. 2017, odpravljena ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek.

2Tožena stranka je v ponovljenem postopku z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo tožeče stranke. V obrazložitvi je pojasnila, da je pogoje in postopek za podeljevanje koncesij za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti določila s Pravilnikom o koncesiji, ki ga je sprejela na podlagi ZRRD. Skladno s tem je objavila Javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov (v nadaljevanju Javni razpis), hkrati pa je na podlagi Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik o postopkih) na spletni strani objavila Javni poziv za oddajo prijav za financiranje raziskovalnih programov na naslednje obdobje financiranja in poročil o rezultatih raziskovalnih programov za preteklo obdobje financiranja. Prijavitelji so prijave na razpis oddajali preko spletnega portala eObrazci.

3Komisija za odpiranje prijav je ugotovila, da je na razpis prispelo 46 prijav raziskovalnih programov z različnih področij. Znanstveni svet Agencije (v nadaljevanju ZSA) je s sklepom, št. 013-5/2016-1 z dne 18. 4. 2016, imenoval Občasno strokovno telo za ocenjevanje raziskovalnih programov v letu 2016 (v nadaljevanju OST), katerega naloga je bila izbira tujih recenzentov za vsako področje predlaganih raziskovalnih programov, obravnava gradiva iz ocenjevalnega postopka, določitev skupne ocene za vse raziskovalne programe v postopku ocenjevanja in priprava predloga prednostnega seznama prijav z določitvijo obdobja financiranja. Ocenjevanje prijav je potekalo v skladu s Pravilnikom o postopkih ter v skladu z Metodologijo ocenjevanja prijav na razpise. V skladu s četrtim odstavkom 67. člena Pravilnika o postopkih sta vsako prijavo sta ocenila dva tuja recenzenta, in sicer po petih kriterijih ocenjevanja: 1) raziskovalna uspešnost raziskovalca, oziroma skupine raziskovalcev; 2) družbeno - ekonomska, oziroma kulturna relevantnost raziskovalnih rezultatov raziskovalca, oziroma skupine raziskovalcev; 3) raziskovalna oziroma razvojna kakovost prijave; 4) relevantnost in potencialni vpliv prijave in 5) izvedljivost predloga. Posamezni kriterij je bil ovrednoten s točkami od 0 do 5, maksimalno število točk za posamezno prijavo pa 25. Po vsebini so se ti kriteriji delili na ocenjevanje rezultatov dela programske skupine v preteklem obdobju financiranja ter na ocenjevanje predlaganega programa dela za prihodnje obdobje financiranja. Recenzenta sta oceno prijave podala po vsakem od kriterijev ocenjevanja in to tako, da sta poleg ocene podala tudi komentar k oceni z razlogi za oceno.

4Tožena stranka v nadaljevanju povzema oceno in komentarje obeh recenzentov za vsak kriterij posebej ter navaja, da sta oceni obeh recenzentov v tujem jeziku kot Priloga št. 1 in Priloga št. 2 sestavni del obrazložitve izpodbijane odločbe. Poudarja, da niti Javna agencija niti tožena stranka, kljub napotku sodišča, nista pristojni interpretirati ocen recenzetov, saj gre za delo neodvisnih mednarodno priznanih strokovnjakov, izbranih na podlagi znanj, izkušenj in kompetenc. OST je pregledalo prijavno gradivo, kvantitativne podatke o dosedanjem delu programske skupine ter ocenjevalna obrazca tujih recenzentov, pri čemer so člani OST presojali ali so opisne ocene, oziroma komentarji recenzentov skladni s številčnimi ocenami ter postavljenimi merili. Skupno oceno za posamezni raziskovalni program je OST določil tako, da je upošteval povprečje ocen recenzentov.

5Tožena stranka povzema ocene obeh recenzentov za program, ki ga je prijavila tožeča stranka in ugotavlja, da je prvi recenzent program ocenil z 9,5 točkami, drugi pa z 9,0 točkami. Na seji dne 8. 11. 2016 je OST predlagalo skupno oceno prijave, pri tem pa upoštevalo enotno lestvico, ki velja za vse vede v skladu z metodologijo in po kateri velja, da se program, ki je ocenjen do 14 točk, ukine, oziroma da se zavrne prijava. Za prijavljeni program tožeče stranke je OST ugotovilo, da je dosegel povprečno oceno 9,25 točk, kar je pod pragom 14 točk. Tožena stranka izpostavlja, da je OST predlog za ukinitev raziskovalnega programa tožeče stranke utemeljilo tako z doseženim številom točk, kot tudi z navedbo, da sta oba recenzenta izpostavljala niz pomanjkljivosti programa, oceni pa sta bili usklajeni. Predlog OST je obravnaval ZSA in ga na seji dne 21. 11. 2016 potrdil ter toženi stranki predlagal ukinitev programa financiranja, oziroma zavrnitev prijave za nadaljevanje financiranja raziskovalnega programa, ki ga je prijavila tožeča stranka, čemur je tožena stranka z izpodbijano odločbo tudi sledila.

6Tožeča stranka je zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo, s katero sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter sprejme in odobri prijavo tožeče stranke, ki naj jo oceni z maksimalnim številom točk, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

7Tožeča stranka v uvodu tožbe povzema vsebino izpodbijane odločbe in dosedanji potek postopka. Izpostavlja, da je tožena stranka skušala svojo odločitev po vsebini pojasniti tako, da je poleg točk za vsak posamezni kriterij povzela komentarje obeh recenzentov in se sklicevala na njuni oceni v tujem jeziku s tem, da je navedla, da sta sestavni del obrazložitve odločbe. Odločba je torej delno zapisana v tujem jeziku, delno pa sloni na prevodu, ki ga ni opravil sodni tolmač in odločbi tudi ni priložen. Tako ravnanje tožene stranke krši določbo 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka in že s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

8Izpodbijana odločitev tožene stranke je nezakonita tudi zato, ker je obrazložitev, kljub opozorilu sodišča, še vedno tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka in jo je tudi zato treba odpraviti. Pojasnilo tožene stranke, da ni pristojna interpretirati ocen recenzentov, je nezadostno in zgolj pokaže bistvo problema. Odločevalec namreč ni recenzent, pač pa tožena stranka, kar pa ta vseskozi ignorira, ne more pa se sklicevati na pojasnila recenzentov, ki niso razumljiva. Zgolj povzemanje ocen recenzentov je nepravilno, pač pa mora tožena stranka podati svoje razloge za odločitev, kar je bistvo zakonske zahteve iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Posledično njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Ocena recenzentov, ki se nanaša na izpolnjevanje kriterija "izvedljivost programa", ne izhaja iz kazalcev, ki bi jih tožena stranka morala upoštevati pri določanju. Recenzenta se nista opredelila do usposobljenosti vodje programa, programu očitata, da so cilji nerealni, ne da bi to pojasnila, primernosti sestave skupne ne komentirata, prav tako tudi ne razpoložljivosti opreme in prostorov, kazalec vpetosti v programe in projekte pa obravnavata na pavšalen način. Podobna kritika velja za oceno neizpolnjevanja po kriteriju "relevantnost in potencialni vpliv prijave".

9Tožena stranka se sklicuje na mnenje OST in ZSA, vendar pa obenem pojasnjuje, da OST nima pristojnosti spreminjati ocen recenzentov. Če je temu tako, je bila vloga OST v postopku odveč, vendar pa recenzenti niso nosilci odločanja, pač pa je to tožena stranka, ki bi morala mnenje recenzentov preizkusiti. To pomeni, da bi morala tožena stranka opraviti ugotovitveni postopek, tožeči stranki pa dati možnost, da se opredeli do obeh mnenj recenzentov. Ker tega ni storila, je absolutno bistveno kršila določbe postopka. Tožena stranka bi morala na pripombe, ki jih je podala tožeča stranka, odgovoriti in pojasniti zakaj je sledila ocenam recenzentov, na kar jo je opozorilo tudi sodišče. Ne glede na strokovno avtonomijo ocenjevalca, mora biti akt obrazložen v takem obsegu, da je upoštevana ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

10Odločitev tožene stranke temelji na mnenju anonimnih recenzentov, zaradi česar ni mogoče preizkusiti njune nepristranskosti in tudi ne uveljavljati morebitnih razlogov za izločitev, prav tako tudi ne preveriti njune strokovne usposobljenosti. Odločitev je tudi iz tega razloga nezakonita. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je materialno pravna podlaga za izvedbo ocenjevanja Pravilnik o postopkih. Ta pa v četrtem odstavku 24. člena določa, da so recenzenti vezani na posebna navodila, ki so akt poslovanja. V odločbi ni pojasnjeno, kakšna so bila navodila in ali sta jima recenzenta sledila.

11Tožena stranka podredno izpodbija odločbo tudi iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja ter to svojo trditev razgrajuje po vsakem ocenjevalnem kriteriju posebej. Meni, da programska skupina "...", ki jo sestavljajo vodja in člani skupine, nikakor ni podpovprečna v primerjavi z ostalimi programskimi skupinami s področja sociologije, pač pa od preostalih programov s tega področja po večini merljivih kazalcev boljša. Prav tako je neupravičeno nizko ocenjena družbena relevantnost skupine, saj so člani te skupine vpeti tudi v projekte, ki niso predmet financiranja po Javnem razpisu. Prijava v letu 2016 pomeni nadaljevanje programa, ki se izvaja že osem let, v vsem tem času pa so bila letna poročila skupine ocenjena pozitivno, enako tudi dosedanji dve predhodni prijavi na razpis, ki sta bili zasnovani na soroden način kot sedaj obravnavana prijava. Vse to vodi do zaključka, da si raziskovalni program po vseh obstoječih kriterijih zasluži nadaljnje financiranje.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma povzema vsebino izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe ZRRD in Pravilnika o koncesiji ter poudarja, da je pri odločanju o podelitvi koncesije vezana na postopek izbora koncesionarja, ki ga izvede Javna agencija, kot tudi na predlog OST, kar vse je pojasnila v izpodbijani odločbi. V nadaljevanju predstavlja vsebino Javnega razpisa, ki je bil objavljen dne 1. 4. 2016 ter relevantne določbe Pravilnika o postopku. Poudarja, da je po stališču upravno sodne prakse postopek odločanja v javnopravnih zadevah, ki nimajo narave upravne zadeve, poseben postopek, v katerem se določbe ZUP uporabljajo smiselno, in to v primeru, če področje ni v celoti ali deloma urejeno s posebnim postopkom. Postopek ocenjevanja prijav je opredeljen v Pravilniku o postopkih, ki določa tudi način vodenja postopka za raziskovalne programe. Postopek je bil v obravnavanem primeru izpeljan v skladu s tem pravilnikom, na njegovi podlagi pa tudi imenovana dva recenzenta in ki sta, drug drugemu nepoznana, zavzela praktično enotno stališče glede kakovosti prijave tožeče stranke. Tožena stranka nato v nadaljevanju povzema pojasnila iz izpodbijane odločbe o številu točk, s katerimi je bila ocenjena prijava tožeče stranke in trdi, da je obrazložitev skladna z določbo 214. člena ZUP. Odločba vsebuje tudi utemeljitev OST k podani oceni prijave, ta organ pa ocen recenzentov ne more spreminjati. Vsi relevantni podatki, ki so bili podlaga za odločitev, so torej povzeti v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

13Tožena stranka pojasnjuje, da je tožeča stranka dne 22. 2. 2016 Javno agencijo zaprosila za ocene recenzentov iz leta 2016, pa tudi iz leta 2008 in 2012. Prijavitelji na javni razpis imajo v skladu s Pravilnikom o postopkih pravico seznaniti se s pisnimi ocenami, rok za predložitev teh ocen pa ni določen. Ocenjevalna lista sta bila tožeči stranki sicer posredovana v razumnem roku. Tožena stranka med postopkom ocen ni poslala nobenemu od prijavljenih kandidatov, pač pa šele po zaključku postopka tistim, ki so to zahtevali. Izvedeni postopek ocenjevanja je bil zakonit, vsi organi odločanja pa so opravili svoje naloge v okviru svojih pristojnosti. Recenzenti so pri ocenjevanju samostojni in neodvisni, njihova ocena pa je subjektivna. Javna agencija zato pri uporabi recenzentskega postopka izhaja iz predpostavke, da se o kompetentnosti in strokovnih kvalitetah ocenjevalcev ne dvomi, v njihova strokovna mnenja pa tudi ne more poseči. Pravilnik o postopkih ne določa, da se prijavljene kandidate pred odločitvijo seznani z ocenami, pač pa šele v drugi fazi izbora prijav projektov. Področje dela recenzentov je v skladu s 172.k členom Pravilnika o postopkih zaupne narave in zato njihova imena prijaviteljem niso razkrita, Javna agencija pa na spletnih straneh objavi seznam recenzentov, ki so sodelovali pri ocenjevanju prijav. Tožena stranka nato v nadaljevanju predstavlja postopek izbire recenzentov in vsebino ocenjevalnega lista ter način izpolnjevanja tega lista. Tožena stranka ni pristojna interpretirati ocene recenzentov, pač pa je naloga Javne agencije, da izvede postopek izbora, končno odločitev pa sprejme tožena stranka. Nobeno od strokovnih teles, ki so sodelovala v postopku, ni podvomilo v mnenja in ocene recenzentov.

14Tožena stranka v nadaljevanju odgovora povzema vsebino tožbe, v kateri tožeča stranka predstavlja dosedanje delo vodje programa in celotne programske skupine. Poudarja, da ocenjevanje letnih poročil ne poteka vedno po enakih kriterijih kot veljajo za ocenjevanje prijav, prispelih na javni razpis. Glede očitkov tožeče stranke, da je tožena stranka kršila določbo 62. člena ZUP navaja, da postopki javnih razpisov niso upravna zadeva, pač pa se določbe ZUP uporabljajo smiselno. 11. točka Javnega razpisa je določala, da se prijavni obrazec izpolnjuje v slovenskem in angleškem jeziku, saj je izhajala iz temeljnega načela odprtosti znanstvenega delovanja. ZSA je ocene recenzentov obravnaval v angleškem jeziku, kar je tudi običajna praksa, akt, ki se izpodbija, pa je izdan v slovenskem jeziku, tudi vsi komentarji recenzentov. Prevajanje s sodnimi tolmači bi pomenilo podaljševanje postopka in povečanje stroškov. Res je, da sta originalni recenziji v tujem jeziku sestavni del izpodbijane odločbe, odločitev pa temelji na prevodu teh recenzij in zato to dejstvo ne more vplivati na zakonitost odločbe.

K točki I izreka:

15Tožba je utemeljena.

16Prvi odstavek 62. člena ZUP določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Zakonska določba temelji na 11. členu Ustave RS, ki določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Taka ustavna določba je odraz državne suverenosti in narodne samobitnosti¹, iz tega pa izhaja dolžnost državnih in drugih organov, ki opravljajo javno službo, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, da poslujejo in uradujejo v slovenskem jeziku.

17Tožena stranka je v obrazložitvi zapisala, da sta sestavni del obrazložitve oceni obeh recenzentov v tujem jeziku, ki sta Priloga št. 1 in Priloga št. 2 odločbe (stran 7 obrazložitve, predzadnji odstavek), kar pomeni, da je del obrazložitve odločbe v tujem jeziku. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka s tem ni kršila le določbe 62. člena ZUP, tako kot to navaja tožeča stranka, pač pa ravnala tudi v nasprotju z določbo 11. člena Ustave RS. Ni pomembno ali tožeča stranka razume jezik v katerem sta sestavljeni obe prilogi, tudi ni pomembno kakšen jezik se uporablja v mednarodnih raziskovalnih krogih, kaj so načela odprtosti znanstvenega delovanja in kaj naj bi bila "običajna praksa". Pomembno je zgolj to, da morajo biti vsa pisanja, na katera upravni organ opre svoj odločitev, v slovenskem jeziku, stroškovni vidik pa nikoli ne sme vplivati na spoštovanje tega zakonskega in ustavnega pravila. Prav tako ni mogoče slediti toženi stranki, ki skuša svojo kršitev pojasnjevati s tem, da postopki javnih razpisov niso upravna zadeva in da se odločbe ZUP uporabljajo smiselno. Temeljno pravilo vsakega državnega organa in drugega organa, ki opravlja javno službo namreč je, da posluje in vodi postopek v slovenskem jeziku in v tem jeziku tudi izdaja pisne odpravke svojih odločitev. Ker tega tožena stranka ni spoštovala, je bistveno kršila določbe postopka (5. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

18Četudi je kršitev določb ZUP o uporabi jezika že sama po sebi razlog za odpravo izpodbijane odločbe, se je sodišče opredelilo tudi do tožbenih ugovorov tožeče stranke glede drugih očitanih kršitev določb postopka.

19Tožeča stranka je v tožbi toženi stranki očitala, da sprejete odločitve v izpodbijani odločbi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Navaja, da je tožena stranka zgolj navedla ocene recenzentov, ni pa podala svojih razlogov za odločitev, medtem ko tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da OST ne more spreminjati ocen recenzentov, da so recenzenti pri ocenjevanju samostojni in neodvisni ter da ne dvomi v njihovo kompetentnost in strokovnost.

20Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je tožena stranka v obrazložitvi navedla materialno podlago za svojo odločitev in povzela ocene obeh recenzentov, vendar pa njena obrazložitev ne omogoča presoje ključnih razlogov za oceno programa po posameznih kriterijih. Taka ocena ne pomeni posega v ocene recenzentov, tako kot to zmotno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Razumljivo in pravilno je, da tožena stranka ocen recenzentov ne spreminja, vendar pa to ne pomeni, da je dolžna takim ocenam zgolj slediti, ne da bi podala svoje razloge za odločitev. Tožeča stranka pravilno poudarja, da odločevalec v zadevi ni recenzent, pač pa tožena stranka, ocena recenzenta pa le ena od podlag za sprejem odločitve. Z drugimi besedami - tožena stranka ne more svoje odločitve pojasniti zgolj z navedbo kaj izhaja iz ocene recenzenta, pač pa je dolžna tako oceno ustrezno ovrednotiti in jo interpretirati glede na celotno predloženo dokumentacijo, ki je podlaga za odločanje. Sodišče je že v sodbi, opr. št. III U 13/2017 z dne 4. 12. 2017, pojasnilo, da je upravno odločanje v javnopravnih zadevah sicer specifično ter da se zato določbe ZUP uporabljajo smiselno, vendar pa se, ne glede na to, od odločevalca zahteva, da v primeru, ko je izpolnjevanje razpisnih pogojev ovrednoteno s številčnimi ocenami, svojo odločitev obrazloži tako, da omogoča preizkus skladnosti ocene, oziroma vrednotenje prijavljenega programa glede na kriterije in pogoje javnega razpisa. Nesporno je, da je ocenjevanje prijavljenega programa po posameznih kriterijih stvar strokovne ocene, vendar pa mora biti sprejeta odločitev v obrazložitvi utemeljena tako, da je stranki omogočeno učinkovito varstvo njenih pravic v postopku v skladu z 22. členom Ustave RS. Zgolj nizanje materialnopravnih določb in povzetkov ocen recenzentov ni obrazložitev, ki bi sledila tej ustavni določbi, tako pa je tudi stališče (novejše) sodne prakse, na katero je sodišče toženo stranko opozorilo že ob prvem odločanju², vendar pa ji ta ob ponovnem odločanju ni sledila. Sodišče zaključuje, da obrazložitev tožene stranke tudi v sedaj izpodbijani odločbi ne sledi določbi 214. člena ZUP, saj je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

21Med strankama je sporno tudi vprašanje ali bi morala tožena stranka tožeči stranki razkriti podatek kdo sta bila recenzenta, ki sta ocenjevala njen program. Tožena stranka trdi, da je s tem, ko tega podatka ni razkrila, le spoštovala določbe Pravilnika o postopku, da so podatki zaupne narave.

22V vsakem upravnem postopku, tudi v postopku odločanja o javnopravnih zadevah, ima stranka pravico, da se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi in dokazi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev, to pa zato, da ima možnost učinkovito zaščititi svoje pravice v postopku. V postopkih odločanja o prijavah na razpis za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki raziskovalnih programov vodi ocenjevanje OST (prvi odstavek 83. člena Pravilnika o postopkih), ki ga imenuje ZSA (prvi odstavek 67. člena Pravilnika o postopkih), prijave pa ocenjujejo recenzenti (tretji odstavek 83. člena Pravilnika o postopkih). Recenzenti torej dajejo svojo strokovno oceno in imajo zato te ocene naravo izvedenskega mnenja, s katerimi pa morajo biti stranke v postopku seznanjene na način, kot ga določa Pravilnik o postopku. Sodišče meni, da je sestavni del seznanitve stranke v postopku ne le seznanitev z vsebino ocene, pač pa tudi s tem, kdo je tako oceno izdelal. Ocenjevalec v postopku je namreč lahko le oseba, ki ima potrebno strokovno znanje in pri njej ne obstajajo razlogi za izločitev, kot veljajo za uradno osebo. Tako kot ima stranka v postopku pravico zahtevati izločitev uradne osebe, ki vodi postopek, ima tudi pravico zahtevati izločitev izvedenca, torej tudi ocenjevalca.³ Tako pravico pa lahko uresniči le, kolikor je seznanjena s tem, kdo je recenzent. Te pravice ne gre enačiti s pravico do dostopa do informacije javnega značaja⁴, pač pa za pravico stranke, da se seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami, na katerih temelji odločitev upravnega organa, torej tudi s tem, kdo je izdelal oceno programa, s katerim se je prijavila na javni razpis. Tako seznanitev stranke tudi ne prepoveduje 172k. člen Pravilnika o postopku, tako kot to zmotno trdi tožena stranka, saj ta določa, da je zaupno le delo recenzentov. Objava seznama vseh recenzentov ob koncu leta in za vse ocenjevalne postopke skupaj tudi ne pomeni seznanitve stranke v postopku s tem, kdo je izdelal oceno njenega programa v prej opisanem smislu. S tem, ko tožena stranka tožeče stranke ni seznanila kdo je izdelal recenzije v njenem primeru, je ravnala v nasprotju z določbo 9. člena ZUP in s tem v nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS, kar je bistvena kršitev določb postopka.

23Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

24Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška pisarna.

¹ Komentar Ustave RS, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 160 - 164
² Primeroma, sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 486/2015, II U 292/2016, I U 484/2016, I U 637/2016, in druge.
³ Prvi odstavek 192. člena ZUP določa, da se glede izločitve izvedencev smiselno uporabljajo določbe o izločitvi uradnih oseb. Stranka lahko zahteva izločitev izvedenca tudi tedaj, če verjetno izkaže okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo strokovno znanje (drugi odstavek 192. člena ZUP).
⁴ Informacija javnega značaja je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb (prvi odstavek 4. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja - ZDIJZ).