VSL Sodba II Cp 2190/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožnikove solastninske pravice v idealnem deležu do ¼ na premoženju mlina in opekarne v ... vasi „S.“ v času pred nastopom nacionalizacije na dan 28. 4. 1948. Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 3.432,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma zavrže. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker o vprašanju, ki je predmet izpodbijane sodbe, že teče postopek pred Okrajnim sodiščem v Lendavi. Ta postopek je po vsebini (vprašanje lastništva) in končni posledici (ugotovitev lastninske pravice) enak predmetnemu postopku. Sodišče prve stopnje je mimo svoje pristojnosti ocenilo pravilnost zapuščinskega postopka iz leta 1948. Opraviti bi moralo poizvedbo pri Okrajnem sodišču v Lendavi o stanju postopka, in ne bi smelo presojati pravilnosti in zakonitosti njegovih aktov iz leta 1948. Zoper sklep Upravne enote Lendava o prekinitvi postopka z dne 6. 6. 2014 se ni pritožila, zato ne drži, da s svojim ravnanjem ogroža tožnikove pravice. Pritožila pa se je zoper drugi sklep o prekinitvi z dne 16. 2. 2017, katerega je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo nato odpravilo. Bistvena za ta postopek je ugotovitev Ministrstva, da pravdni stranki nista v sporu, saj je tožena stranka zgolj podala stališča o pravno pomembnih vprašanjih, pri čemer se je sklicevala na pridobljene dokaze. Sodišče prve stopnje napačno razume njeno vlogo in pravice v upravnem postopku. S svojimi navedbami v upravnem postopku ne ogroža ali zanika pravice tožnika. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za zavarovanje svojih pravic nima drugega pravnega sredstva, saj je že sprožil postopek pred Okrajnim sodiščem v Lendavi. Tožnikovega premoženja si ne lasti, kar je predpogoj za vložitev ugotovitvene lastninske tožbe. Ker ni državni organ, temveč finančna organizacija, ki v denacionalizacijskem postopku nastopa po izrecni določbi zakona, ni samostojna stranka, ki bi smela brez pravne podlage prerekati lastninsko pravico. Pasivna legitimacija zato ni podana. Tožnikov zahtevek bi moral biti uperjen zoper drug subjekt, npr. Republiko Slovenijo. Izpodbijana sodba je napačna tudi v stroškovnem delu. Tožnik je v drugi in tretji pripravljalni vlogi zgolj ponovil prejšnje navedbe, zato stroški teh vlog niso bili potrebni za pravdo. Prvi naroki za glavno obravnavo je trajal zgolj 8 minut, pri čemer se ni obravnavala glavna stvar v smislu razčiščevanja spornih dejstev ali dokazov. Ugotovljena so bila zgolj formalna vprašanja, zato je pri odmeri nagrade potrebno upoštevati 3. točko tar. št. 20 Odvetniške tarife (OT).

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v predmetnem postopku z ugotovitveno tožbo uveljavlja obstoj svoje solastninske pravice v idealnem deležu do ¼ na premoženju mlina in opekarne v ... vasi „S.“ (v nadaljevanju: premoženje), na dan 28. 4. 1948. Za dopustnost ugotovitvene tožbe mora tožnik izkazati, da (1) je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, ta negotovost pa je posledica ravnanja tožene stranke (2) in (3) nima učinkovitejšega pravnega sredstva za zavarovanje svojega pravnega položaja¹. Tožnik je navedene predpostavke po presoji pritožbenega sodišča izkazal, njegov tožbeni zahtevek pa je tudi vsebinsko utemeljen.

6Postopek O 4/48 pred Okrajnim sodiščem v Lendavi ne predstavlja učinkovitejšega pravnega sredstva za zavarovanje tožnikovega interesa. Predmet obravnavane ugotovitvene tožbe je obstoj tožnikove solastninske pravice na premoženju na dan 28. 4. 1948, medtem ko je tožnik pri Okrajnem sodišču v Lendavi vložil predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o dedovanju O 4/48 ter pritožbo zoper ta sklep. V kolikor bo tožnik s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti uspel, bo Okrajno sodišče v Lendavi odločalo o njegovi pravici do zakonitega dedovanja po očetu. Tožnikovega lastništva na dan 28. 4. 1948 pa ne bo ugotavljalo. Postopka si nista identična, zato ni podana bistvena kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Istovetnost pravd je podana, če postopka tečeta o istem zahtevku med istima strankama (tretji odstavek 189. člena ZPP). Prvi pogoj za upoštevanje litispendence je torej istovetnost pravdnih strank, drugi pogoj pa istovetnost tožbenega zahtevka. Slednja je podana, kadar sta si pravni razmerji iz obeh postopkov enaki po vsebini in nastanku, kot tudi po višini tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru nobeden od pogojev ni izpolnjen. Tožena stranka ni stranka postopka O 4/48, zahtevek v navedenem postopku pa se tudi ne glasi na ugotovitev tožnikove lastninske pravice.

7Pravdni stranki sta udeleženki denacionalizacijskega postopka, v katerem bo odločeno, kdo je upravičenec do vrnitve premoženja, na katerem tožnik uveljavlja ugotovitev solastninske pravice v predmetnem postopku. Tožena stranka je v denacionalizacijskem postopku zavezanka za vračilo tega premoženja v obliki odškodnine, saj njegovo vračilo v naravi nesporno ni mogoče. Kdo bo upravičenec do vrnitve premoženja oziroma odškodnine v denacionalizacijskem postopku, je odvisno (tudi) od tega, komu je bilo premoženje podržavljeno - torej kdo je bil v trenutku nacionalizacije njegov lastnik. Tožena stranka v denacionalizacijskem postopku tožniku odreka izplačilo odškodnine, ker naj bi bila zakonita lastnica premoženja v času nacionalizacije tožnikova teta. S tem je izpolnjena predpostavka ogroženosti tožnikovega pravnega položaja glede določenega pravnega razmerja zaradi negotovosti, ki je posledica ravnanja tožene stranke. Njena pasivna legitimacija je zato podana, vsakršne nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

8Navedenega ne spremeni ugotovitev Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, da pravdni stranki nista v sporu. Gre za stališče iz obrazložitve odločbe z dne 27. 10. 2017 (priloga B9 spisa), na katerega sodišče ni vezano. Za presojo utemeljenosti ugotovitvene tožbe je nepomembno dejstvo, da se tožena stranka zoper sklep Upravne enote Lendava o prekinitvi postopka z dne 6. 6. 2014 ni pritožila. Upravičenja do denacionalizacije premoženja tožniku s tem ni priznala. Upravna enota Lendava pa je postopek prekinila ravno z razlogom, ker spornega vprašanja ne želi rešiti sama. Če bi upravni organ predhodno vprašanje nameraval rešiti sam, postopka ne bi prekinil. Za obstoj pasivne legitimacije tožene stranke prav tako ni bistveno, da si tožena stranka obravnavanega premoženja ne lasti. Tudi ob predpostavki, da lahko (so)lastninsko pravico tožniku oporekala le Republika Slovenija, je za ta spor še vedno pasivno legitimirana tožena stranka. Tožnikov pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, katere predmet je pravno razmerje do tretje osebe (npr. Republike Slovenije), zoper toženo stranko je namreč podan, če pravno razmerje tožnika do te tretje osebe vpliva na pravice in obveznosti v pravnem razmerju med tožnikom in toženo stranko in s tem na pravni položaj tožnika². V kolikor bi spor dejansko obstajal med tožnikom in Republiko Slovenijo (ali kakšnim drugim subjektom), bi to vplivalo na pravno razmerje med pravdnima strankama, saj je tožena stranka zavezanka za plačilo odškodnine v denacionalizacijskem postopku. Posledično je njena pasivna legitimacija podana.

9Tožnik solastninsko pravico na premoženju uveljavlja na podlagi določbe 732 Občega državljanskega zakonika (ODZ), po kateri je edini dedič premoženja svojega očeta, kljub sklepu o dedovanju O 4/48. Upoštevaje pravno in dejansko podlago tožbenega zahtevka je izpodbijana odločitev pravilna, sodišče prve stopnje pa je pri tem moralo presojati potek zapuščinskega postopka O 4/48. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovljeni solastninski pravici tožnika v skladu z določbo 732 ODZ. Tožnik je postal dedič očetovega premoženja po samem zakonu, v trenutku očetove smrti. Oče je umrl oziroma je bil razglašen za mrtvega pred podržavljenjem premoženja (prim. sklep O 4/48). Sklep o dedovanju O 4/48 nasproti tožniku ne učinkuje, saj ni bil stranka postopka. Ker tožnik ni imel možnosti sodelovati v postopku, mu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, zato ga subjektivne meje pravnomočnosti ne vežejo. Ker pravdni stranki nista predlagali vpogleda v spis O 4/48 oziroma oprave poizvedb o stanju postopka pri Okrajnem sodišču v Lendavi, sodišče prve stopnje dokaznega postopka v tej smeri utemeljeno ni izvedlo.

10Izpodbijana sodba je pravilna tudi v stroškovnem delu odločitve. Tožnik je z drugo in tretjo pripravljalno vlogo odgovoril na pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 19. 9. 2017 oziroma dne 20. 11. 2017, s katerima je tožena stranka navedla nekatere nove trditve in predložila nove dokaze. Tožnikovi pripravljalni vlogi sta bili za postopek potrebni, nagradi zanju pa sta predpisani v 2. in 3. točki tar. št. 19 OT. Tar. št. 20 OT predpisuje različne nagrade za zastopanje na narokih, na katerih sodišče obravnava glavno stvar ali sprejema dokaze. Za narok, na katerem se obravnavajo le procesna vprašanja, ali ko se narok ne opravi, ker je preložen, pa je predvidena nižja nagrada, 25% iz tar. št. 18 OT (tar. št. 20/3). Iz podatkov spisa izhaja, da je bil prvi (in edini) narok za glavno obravnavo opravljen dne 14. 5. 2018 (list. št. 40 spisa). Sodišče prve stopnje je na njem izvajalo dokaze z listinami, torej je obravnavalo glavno stvar, kar utemeljuje odmero nagrade za narok po prvi točki tar. št. 20 OT.

11Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Prim. sklep VS RS II Ips 734/2009
² Prim. A.Galič: Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten 2012/2, str. 61