VSRS Sklep U 6/2018-6

I. Tožba z dne 21. 12. 2018, dopolnitev tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 31. 12. 2018 se zavržejo.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

1Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) je na 8. seji 22. novembra 2018 obravnaval kandidature 10 kandidatov in kandidatk na razpisani dve mesti sodnikov Splošnega sodišča Evropske unije v Luksemburgu (razpis objavljen v Ur. l. RS, št. 23 z dne 6. 4. 2018) in sklenil, da na prvem mestu, brez prednostnega vrstnega reda podpira kandidata A. A., PhD in prof. dr. B. B., na drugem mestu, prav tako brez prednostnega vrstnega reda, pa izr. prof. dr. C. C. in mag. D. D. Ostale kandidate je ocenil kot primerne za sodnike Splošnega sodišča Evropske unije v Luksemburgu. Na podlagi tega sklepa je Sodni svet RS 30. 11. 2018 izdelal mnenje o prijavljenih kandidatih št. Su 371/2018-34 in ga posredoval Predsedniku RS.

2Tožnik je s tožbo z dne 21. 12. 2018 najprej izpodbijal sklep z dne 22. 11. 2018, z dopolnitvijo tožbe z dne 31. 12. 2018 pa izpodbija tudi mnenje Sodnega sveta RS. Obenem predlaga, naj ju sodišče na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z začasno odredbo zadrži do pravnomočne odločitve.

3V tožbi poudarja, da je Sodni svet RS z izpodbijanim sklepom odločil o zadevah javnega značaja ter o njegovih pravicah, obveznostih in javnih koristih. Navaja, da postopek izbire poteka po pravilih Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (v nadaljevanju ZPKSMS). Prijava se poda na pravosodno ministrstvo, Sodni svet in Vlada podata svoje mnenje Predsedniku republike, ta pa predlaga kandidate Državnemu zboru. Tožnik poudarja, da je pozitivno mnenje in poimenska uvrstitev s strani Sodnega sveta bistvena, saj de facto ni verjetno, da bi Predsednik republike predlagal kandidata, ki ga poimensko ni podprl Sodni svet. Tožnik v tožbi povzema svoje videnje poteka razgovora na seji Sodnega sveta RS. Navaja, da mu je Sodni svet RS na zahtevo, naj mu obrazloži podano oceno in uporabljene kriterije, poslal mnenje, ki ga je o kandidatih posredoval Predsedniku republike, da pa iz tega mnenja kriteriji niso razvidni. Poudarja, da je 4. 12. 2018 ponovno zaprosil za obrazložitev, Sodni svet RS pa je mu je posredoval dopis Su 371/2018 - 41 z dne 7. 12. 2018, katerega vsebino povzema v tožbi. Tožnik meni, da je Sodni svet RS kršil postopek in odločil arbitrarno brez vnaprej postavljenih meril, s tem pa posegel v njegove temeljne pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. V nadaljevanju tožbe tožnik utemeljuje nepravilnost izvedenega postopka in oblikovanega mnenja Sodnega sveta RS. V dopolnitvi tožnik tožbo iz enakih razlogov vlaga tudi zoper pisno mnenje, ki ga je Sodni svet RS poslal Predsedniku republike. Predlaga, naj sodišče sklep in mnenje Sodnega sveta RS odpravi in mu zadevo vrne v ponovni postopek. Obenem predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločbe v tej zadevi izpodbijani sklep in mnenje začasno zadrži.

4Na podlagi 36. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče najprej opravilo predhoden preizkus tožbe.

5Tožba, dopolnitev tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe niso dovoljeni.

6Zakon o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) v prvem odstavku 36. člena določa, da je zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta dovoljen upravni spor. V 33. členu Poslovnika Sodnega sveta RS pa je določeno, da Sodni svet odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih z odločbami in sklepi, ocene in mnenja pa sprejema v obliki stališč. Res je bilo z 2. sklepom na 8. seji Sodnega sveta sprejeto mnenje o kandidatih, ki pa zgolj zaradi tega ni pridobilo značaja upravnega akta, ki je lahko podvržen sodni kontroli v upravnem sporu.

7Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti le tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po oceni Vrhovnega sodišča izpodbijano mnenje teh pogojev ne izpolnjuje.

8Po 3. členu ZPKSMS prosto sodniško mesto v mednarodnem sodišču razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po 6. členu ZPKSMS se Predsednik RS po pridobitvi mnenja Vlade RS in Sodnega sveta RS do prijavljenih kandidatur opredeli ter posreduje predloge potrebnega števila kandidatov za izvolitev Državnemu zboru RS. Predsednik RS lahko predlaga tudi več kandidatov, kot je potrebno po pravilih mednarodnega sodišča. V 7. členu ZPKSMS pa je določeno, da kandidata za sodnika mednarodnega sodišča izvoli Državni zbor RS s tajnim glasovanjem z večino glasov vseh poslancev. Sodni svet RS v postopku poda le mnenje in ne opravi izbire med kandidati, zato ne gre za vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

9V petem odstavku 36. člena ZSSve določa, da je v postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in v postopku imenovanja predsednika in podpredsednika sodišča, upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v te funkcije. Ta določba ne velja v postopku predlaganja in izvolitve kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč, saj je ta urejen posebej z ZPKSMS. Pomembna razlika med obema postopkoma je, da je v postopku izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo v RS, Sodni svet RS tisti, ki opravi izbiro in po drugem odstavku 19. člena Zakona o sodniški službi Državnemu zboru RS v izvolitev predlaga za vsako razpisano prosto sodniško mesto le enega kandidata.¹ V postopku izbire kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč pa Sodni svet RS podaja le mnenje in ne opravi izbire. Zakonodajalec pa v ZPKSMS ni posebej določil, da ima kandidat za sodnika mednarodnega sodišča zoper mnenje Sodnega sveta RS možnost sprožiti upravni spor. To pa pomeni, da izpodbijani sklep in mnenje Sodnega sveta tudi na podlagi drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ne moreta biti predmet presoje v upravnem sporu.

10Vrhovno sodišče je tako na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo in dopolnitev tožbe, posledično pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

11Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS X Ips 333/2015.