VSL Sodba II Cp 2036/2017

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155384/2014 z dne 18. 11. 2014 razveljavilo tudi v I. in III. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki uvodoma pojasnjuje, da je kmet, ki mu je administracija tuja in je s tožencem posloval na zaupanje. Dobavnica je zato takšna kot je in je bila napisana, ko se je toženec začel izmikati plačilu in ko je tudi tožniku oziroma njegovemu sinu postalo jasno, da toženec ne želi plačati povrtnin in zelenjave, ki jo je prejel od tožnika. Res je poslovanje potekalo bolj po domače in to predvsem na zaupanje, ki ga je toženec izkoristil in izrabil. Tožniku je nerazumljivo, da sodišče poklanja vero pričanju toženca, predvsem pa pričama, ki imata očitno interes za to, da se je na sodišču zaključila zadeva na tak način, kot se je. Toženec je evidentno lagal o marsičem. Priča U. U. je izpovedala bistveno drugače in sicer, da v letu 2012 sploh ni bilo dobavnic, da se je dogajalo, da so bile le-te dostavljene potem, ko je minilo par dni, tednov, celo mesece. Te ključne stvari je naslovno sodišče povsem spregledalo. Dobavnice sploh niso obvezne na podlagi OZ in ker je šlo za poslovanje, ki je temeljilo na zaupanju, so se zadeve vodile, kot so se. Tožnikov sin in njegova žena nista lagala, ko sta vložila tožbo za dobavljeno, a nikoli plačano blago. Tožnikov sin je deloval na sodišču zelo nerodno, ker pač nikoli ni bil na sodišču, kar pa za toženca ne drži. Toženec je na zaslišanju zanikal, da bi bil kdajkoli pri tožnikovemu sinu, kar je evidentna laž. Tako tožnikov sin M. M. kot njegova žena J. J. sta skladno povedala, da je bil tožnik pri njih večkrat doma. Tudi teh okoliščin sodišče ne oceni oziroma v celoti pokloni vero tožencu, ki ima spore tudi z drugimi dobavitelji. Tožnik je predlagal, da se opravijo poizvedbe pri naslovnem sodišču glede fizičnega napada toženca na mamo tožnikovega sina, kar sicer nima neposredne povezave z obravnavano zadevo, vendar je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, zaradi česa je prišlo do spora. Tožnik še pripominja, da mu je sedaj jasno, zakaj se določeni ljudje poslužujejo tudi nedovoljene samopomoči in v podobnih situacijah poskušajo priti do svojega denarja brez sodišča.

3Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče zato pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev, ne more in ne sme upoštevati.

6Za odločitev v predmetni zadevi je po povedanem torej bistveno, da dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ne morejo biti predmet pritožbe. Na tako ugotovljena dejstva je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (435. člen Obligacijskega zakonika). Pritožba, ki izključno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa v sporu majhne vrednosti ne more biti utemeljena.

7Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).