VSL Sodba IV Cp 2020/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III./a) točki izreka spremeni tako, da je toženec dolžan tožnici plačati za:

- januar 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 dalje;

- februar 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2017 dalje;

- marec 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2017 dalje;

- april 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 dalje;

- maj 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2017 dalje;

- junij 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2017 dalje;

- julij 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 dalje;

- avgust 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2017 dalje;

- september 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2017 dalje;

- oktober 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2017 dalje;

- november 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2017 dalje;

- december 2017 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2017 dalje;

- januar 2018 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2018 dalje;

- februar 2018 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2018 dalje;

- marec 2018 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018 dalje;

- april 2018 356 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2018 dalje;

- maj 2018 252,64 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 dalje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane III./a) točke izreka potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je mladoletne otroke pravdnih strank (H., roj. ... , L., roj. ... , in M., roj. ... ) zaupalo v vzgojo in varstvo mami (I. točka izreka) ter uredilo stike med očetom in otroki (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo o preživninskem delu zahtevka, in sicer je v točki III./a) tožencu naložilo plačevanje preživnine za čas od vložitve tožbe do maja 2018, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, v točki III./b) pa odločilo o toženčevi obveznosti plačevanja preživnine od izdaje sodbe dalje. V presežku je tožničin zahtevek, toženčevega pa v celoti, zavrnilo (IV. in V. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (VI. točka izreka).

2Toženec je proti takšni sodbi vložil pravočasno pritožbo, in sicer je nasprotoval tako odločitvi o vzgoji in varstvu kot ureditvi stikov, pa tudi naloženi mu preživninski obveznosti. Sodbo je izpodbijal v celoti.

3Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Višje sodišče je toženčevo pritožbo obravnavalo na seji senata 6. 12. 2018 in sklenilo, da opravi pritožbeno obravnavo. To je opravilo 10. 1. 2019. Pravdni stranki sta na tem naroku pred višjim sodiščem dosegli delno mirno rešitev spora in sklenili delno sodno poravnavo glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo mami, glede stikov med otroci in očetom ter glede plačevanja preživnine od izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

5Pravdni stranki pa nista dosegli sporazuma o tem, koliko je dolžan toženec tožnici plačati iz naslova preživnine za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tj. do 23. 5. 2018. Odločitev o tem je vsebovana v III./a) točki izreka izpodbijane sodbe in je edini še preostali del sodbe, ki terja pritožbeni preizkus. Višje sodišče se bo v nadaljevanju zato opredelilo le do tistih pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo, ki presegajo rem transactam.

6Pritožba je delno utemeljena.

7V skladu z drugim odstavkom 27. člena Konvencije o otrokovih pravicah imajo starši glavno odgovornost, da v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Kadar oziroma dokler starši živijo skupaj, sta skupna vzgoja in varstvo skupnega otroka nekaj naravnega, samo po sebi umevnega. Toda URS v 54. členu pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ne veže na skupno oziroma ločeno življenje staršev, kar pomeni, da so te enake vse dotlej, dokler se starši ne dogovorijo drugače¹ oziroma dokler drugače ne odloči sodišče.

8Pritožbeno sodišče zato (ker je to ključno za pravilno razumevanje še odprtega spornega razmerja med pravdnima strankama in tudi za razumevanje odločitve pritožbenega sodišča) pojasnjuje, da to, kar sta pravdni stranki v razmerju do skupnih otrok izvrševali v razmerju do otrok od dejanskega razpada medsebojne zveze v letu 2011, od vložitve tožbe v letu 2013 in vse do odločitve sodišča prve stopnje (23. 5. 2018),² ni bilo nič drugega kot izvrševanje skupne vzgoje in varstva. Ali in kako sta se pravdni stranki v tem obdobju razumeli in kako sta komunicirali, sploh ni bistveno. Obstoj skupnega izvrševanja vzgoje in varstva tudi namreč ni pogojen z zahtevo, da otroci povsem enako časovno obdobje preživijo pri enem ali pri drugem. Starša se o drugačni razporeditvi časa, ki ga otrok preživlja pri vsakem od njiju, lahko dogovorita oziroma do takega izvajanja pride po naravi stvari. Dejanske okoliščine primera, kot izhajajo iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe in jih višje sodišče na tem mestu ne bo povzemalo ter se nanje sklicuje, jasno kažejo, da sta (čeprav časovno ne povsem izenačeno) oba starša polno izvrševala svojo roditeljsko pravico. In tako ravnanje je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno in pohvalno.

9Materialnopravno zmotno je torej izhodišče sodišča prve stopnje, da je bila že med prvostopenjskim postopkom mama tista, ki so ji bili otroci zaupani v vzgojo in varstvo, oče pa je imel „le“ stike.³ Pravilno pravno izhodišče je, da sta mama in oče skupno izvrševala vzgojo in varstvo vseh treh otrok vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. In zakaj je to sploh (še) pomembno, če sta se stranki o tem že poravnali?

10Kadar so zmožnosti staršev primerljive ter kadar starša zmoreta in hočeta samostojno pokriti otrokove potrebe, ni prav, da eden od drugega terja preživnino oziroma mu določa/vsiljuje način, kako naj svojo preživninsko obveznost izpolnjuje, npr. s plačilom celotne preživnine njemu, nakar je on tisti, ki z njo razpolaga. Tisti od staršev v času, ko on izvršuje vzgojo in varstvo, samostojno skrbi za preživljanje svojih otrok, in obratno. V takem primeru preživnine praviloma sploh ne bi bilo treba odmerjati, a je dogovor oziroma sodna odločitev o denarni izravnavi kljub temu potrebna, kadar je preživninska zmožnost enega od staršev boljša od drugega. To razliko mora v denarju zagotoviti tisti od staršev, ki ima boljše preživninske zmožnosti.

11Da bi sodišče lahko presodilo, ali je izravnava potrebna, in nadalje, da bi določilo višino finančne izravnave med staršema, mora enako kot pri določanju preživnine, oceniti preživninske zmožnosti staršev ter potrebe otrok. Nobena od teh ocen ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Taka ocena je v primeru, kakršen je obravnavani, ko sodišče razsoja le o izravnavi preživninskega razmerja za nazaj, torej za obdobje, v katerem so bili otroci že preskrbljeni, enostavnejša. Lažje in bolj realno je namreč oceniti, kdo in na kakšen način oziroma v kakšnem obsegu je zadovoljeval potrebe otrok ter v kakšnem smislu (če sploh) je dejansko preživljanje posameznega od staršev odstopalo od pravnega/pravičnega, tj. tistega, ki izhaja iz uvodoma predstavljene ustavne dolžnosti staršev.

12Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe o preživninskih zmožnostih mame in očeta, obenem pa zavrača metodo izračuna, ki jo je prvostopenjsko sodišče ob tem izbralo. V obravnavanem primeru, ko sta bila oba starša v celotnem obdobju zmožna kriti nadstandardne potrebe otrok, je namreč nesmiselno ločevanje preživninskih zmožnosti po posameznih obdobjih. Kot rečeno, gre za oceno zmožnosti in ne za dejanski izračun, zato je pristop v izpodbijani sodbi materialnopravno zgrešen. Na podlagi dejanskih ugotovitev iz 72. do 89. točke (za tožnico) in iz 90. do 105. točke (za toženca) ter na podlagi zaključkov o preživninskih zmožnostih iz 106. točke obrazložitve izpodbijane sodbe višje sodišče ocenjuje, da so bile v spornem obdobju preživninske zmožnosti očeta boljše od maminih, in sicer v razmerju 60 % proti 40 %. Zlasti ugotovljena dejstva: da so bili skupni otroci pravdnih strank pri mami več časa kot pri očetu (18 dni/12 dni); da je mama rodila četrtega otroka in je torej morala skrbeti 18 dni v mesecu za štiri, v preostalem času pa najmanj za enega otroka (medtem ko je bil oče 18 dni na mesec prost starševskih obveznosti); in da je mama del spornega obdobja prejemala nadomestilo za porodniški dopust, vodijo v logičen zaključek, da so bile kljub sicer v določenem delu obravnavanega obdobja in primerljivim dohodkom (brez dežurstev) očetove pridobitne zmožnosti višje od maminih.

13Ob zavzetem materialnopravnem pristopu se kot pravno neodločilne izkažejo navedbe iz 23. do 28. točke pritožbe. Niso namreč ključni zgolj dohodki mame in očeta v spornem obdobju, temveč so bistvene njune preživninske zmožnosti. Mednje je sodišče prve stopnje lahko vpelo tudi preživljanje tožničinega četrtega otroka in zdravstvene težave njenega partnerja. Čeprav je kredit za tožničino stanovanje skupen in čeprav tožnica ni edina preživninska zavezanka za svojega četrtega otroka, sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni bilo treba izvajati dokazov. Glede na višino kredita in višino potreb četrtega otroka namreč vprašanje izključnega ali skupnega plačevanja kredita (celoten znesek je 660 EUR)⁴ in porazdelitev preživninskega bremena za četrtega otroka med tožnico in otrokovega očeta⁵ glede na siceršnje finančne zmožnosti pravdnih strank ne moreta vplivati na končno oceno, da toženec zmore kriti vsaj 60 % potreb za preteklo obdobje, ki je v tem trenutku še sporno. Pritožbeno sodišče zato zavrača obširne pritožbene navedbe o obstoju bistvenih kršitev postopka in o obstoju kršitev ustavnih pravic, saj te glede na pojasnjeno niso utemeljene.

14Višje sodišče zavrača tudi očitek o arbitrarnosti, zapisan v 29. točki pritožbe, saj ga samo ob analizi izpodbijane sodbe ne zazna. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene prosto, zato je za en denarni znesek lahko ugotovilo, da je bilo darilo, za drugega pa, da je šlo za posojilo. Pritožbene navedbe, ki dokazno oceno grajajo le s primerjavo okoliščin, njene prepričljivosti ne omajejo.

15V zvezi s preživninskimi zmožnostmi pravdnih strank v spornem preteklem obdobju pritožbeno sodišče torej pritrjuje prvostopenjskemu, da so bile preživninske obveznosti očeta boljše od maminih. To nedvomno terja ustrezno prerazporeditev preteklega, že izpolnjenega preživninskega bremena, če in toliko, kolikor je kritje potreb otrok z mamine strani od tega pomembno odstopalo. Višje sodišče na tem mestu še enkrat poudarja, da odloča le o že zapadlem znesku, ki sicer izvira iz preživninske obveznosti, vendar to ni/ne bo namenjeno kritju potreb otrok. Te so bile že pokrite in trditev, da bi bili otroci v spornem obdobju kakor koli prikrajšani, ni. Pritožbeno sodišče šteje (in to nenazadnje izhaja tudi iz izčrpnih ugotovitev sodišča prve stopnje), da so bile vsem trem otrokom v tem času krite nadstandardne potrebe, take, kot so jih bili vajeni še v času skupnega življenja s starši. In to je tudi prav.

16Pritožbeno sodišče zato na načelni ravni zavrača pritožbene očitke o previsoki oceni potreb vseh treh otrok, ki ga pritožnik sicer graja po postavkah. Te potrebe so glede na visok življenjskih standard,⁶ ki ga je imela družina, ko je še živela skupaj, in ki sta ga starša (ker sta ga lahko) vzdrževala tudi še v času trajanja pravde pred sodiščem prve stopnje, ocenjene ustrezno in pri nobeni postavki pretirano. Če je mama nadaljevala z vzdrževanjem iste stopnje standarda, kot ga je imela družina v času sobivanja, ji tega ni mogoče očitati. Ni namreč dvoma, da sta pravdni stranki to zmogli. Res pa je, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa nepravilno upoštevalo, v kolikšnem deležu mora oče nastale stroške še poravnati mami, da bo njuna preživninska obveznost ustrezno izravnana glede na preživninske zmožnosti vsakega od njiju.

17Iz razlogov izpodbijane sodbe izhajajo izčrpne ugotovitve, ki vodijo v zaključek, da sta oba starša v spornem obdobju krila raznolike potrebe otrok.⁷ H. potrebe so v tem času znašale približno 635 EUR⁸ mesečno, L. 620 EUR⁹ mesečno in M. 590 EUR mesečno. Skupne potrebe otrok v tem obdobju so torej znašale 1.845 EUR na mesec. Skupna preživninska obveznost (tj. obveznost obeh staršev) je znašala 88.560 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da mora toženec za izravnavo¹⁰ preživninskega bremena za preteklo obdobje mami povrniti ustrezen del preostalih potreb otrok, ker so bile njegove preživninske zmožnosti v tem obdobju boljše oziroma, povedano drugače, oče bi moral kriti 60 % vseh ugotovljenih potreb otrok v tem času oziroma 53.136 EUR.¹¹ A ker je oče ves čas in sproti poravnaval določen del potreb svojih otrok, je tudi to treba upoštevati.

18Preden pritožbeno sodišče opravi izračun ustreznih zneskov preživninske izravnave, pa pojasnjuje še naslednje. Poudarjeno je že bilo, da je v tem trenutku med staršema sporen le še verzijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je, ker je ubralo nepravilen materialnopravni pristop, očetovo, med pravdo plačano preživnino (36.046,50 EUR),¹² poračunalo tako, da je najprej „pokrilo“ najstarejše zapadle „preživninske obroke“, štelo, da so v celoti poplačani, nato pa od trenutka, ko se je poračun iztekel, tožencu naložilo v plačilo „polni znesek preživnine“, skupaj z obrestmi od zapadlosti.¹³ Tožencu so, kot izhaja iz izpodbijanega del sodbe, naloženi v plačilo zneski za obdobje od vključno januarja 2017 do vključno maja 2018, medtem ko je sodišče prve stopnje preostali del tožničinega tožbenega zahtevka zavrnilo.¹⁴ Ker tožnica pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe, ki vključuje njen dajatveni zahtevek za plačilo denarnih zneskov od 1. 5. 2014 do 31. 12. 2016, ni vložila, je ta del postal pravnomočen in višje sodišče vanj ne more poseči. Povedano drugače: tožencu za obdobje od 1. 5. 2014 do 31. 12. 2016 ni možno naložiti v plačilo nobenega denarnega zneska, ker je v tem delu tožničin tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen.

19Toženec bi moral v tem času kriti (ali v denarju ali v naravi) 60 % vseh potreb oziroma 53.136 EUR, svojo preživninsko obveznost pa je, kar v pritožbenem postopku ni sporno) izpolnil v višini 36.046,50 EUR.¹⁵ To pomeni, da je toženčeva obveznost še 17.089,50 EUR oziroma 356 EUR mesečno za vse tri otroke skupaj. Za maj 2018 bi bil toženec dolžan plačati 356 EUR, vendar pa izpodbijani del sodbe obsega le prvih 22 dni, zato je toženec tožnici dolžan povrniti le ustrezen del tega zneska oziroma 22/31 oziroma 252,64 EUR.

20Na podlagi navedenega je višje sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je tožencu za obdobje, glede katerega tožbeni zahtevek tožnice pred sodiščem ni bil pravnomočno zavrnjen, naložilo v plačilo posamezne zneske, kot izhajajo iz 1. točke izreka te sodbe, skupaj z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz posamezne alineje te iste točke izreka. V preostalem je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je v preostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

¹ Drugačen dogovor staršev lahko izhaja tudi iz njunih konkludentnih dejanj.
² Sodba sicer z izdajo še ni bila pravnomočna, vendar pa sta pravdni stranki o tem vprašanju sklenili sodno poravnavo.
³ Tako stališče izhaja, med drugim, iz uvodnega dela 107. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Povedano drugače: ali tožnica sama plačuje celoten znesek ali le njegovo polovico, na končno oceno njene preživninske zmožnosti ne vpliva bistveno.
⁵ Tožnica bi namesto 50 % teh potreb lahko krila le 25 %, pa to na končno oceno njenih zmožnosti ne bi vplivalo.
⁶ Zlasti se to odraža pri oceni dražjih prehrambenih izdelkov in kvalitetnejših oblačil in obuval, kjer sicer, kot je splošno znano, lahko prihaja do zelo velikih razlik v ceni.
⁷ Sodišče prve stopnje jih je skupno ocenilo v 124. točki svoje obrazložitve.
⁸ Izračun ni arbitraren, temveč gre za oceno, ki se približuje temu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje: približno 31 mesecev so bile potrebe 600 EUR, nadaljnjih osem mesecev 650 EUR, odtlej pa 760 EUR. Zmnožek zneskov po mesecih in njihov nadaljnji seštevek, deljen z 48 meseci, kolikor je trajalo sporno obdobje, znaša približno 635 EUR.
⁹ (31 mesecev x 615 + 17 mesecev x 635) : 48 mesecev.
¹⁰ V času, ko so bili otroci pri mami, je ona krila vse potrebe, čeprav bi bila glede na svoje zmožnosti dolžna kriti le 40 %, in obratno – v času, ko so bili otroci pri očetu, bi bila mama dolžna kriti 40 % njihovih potreb.
¹¹ Oče je svojo preživninsko obveznost sprva izpolnjeval v naravi, kasneje pa na podlagi sodne poravnave z delnim plačilom mami (100 EUR mesečno za otroka), v preostanku pa v naravi. Glej zaključek 108. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Glej 138. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ Od kod je sodišče črpalo materialnopravno podlago za tak princip obračuna, ni jasno niti je sodišče ni navedlo. Ob trditvah pravdnih strank, kaj in kdaj je oče plačal, sodišče prve stopnje ni moglo poračunati obveznosti, kot jih je.
¹⁴ To izhaja iz 143. točke ter nadaljnjih, pa tudi iz 147. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁵ Z upoštevanjem vsega, kar je toženec plačal, je odgovorjeno na pritožbene navedbe o neupoštevanju oziroma prenizkem upoštevanju njegovih plačil.