VSC Sodba Cpg 208/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice pričnejo teči dne 10. 6. 2014, zahtevek za zakonske zamudne obresti od 30. 4. 2013 do 9. 6. 2014 pa se zavrne.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) tožeči stranki (tožnici) prisodilo 1.969,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila, (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek do zneska 6.851,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 dalje do plačila in (III.) odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 123,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper odločitvi pod I. in III. točko izreka sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da se v izpodbijanem delu sodba spremeni oziroma razveljavi in da se tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov toženca. V pritožbi navaja, da nasprotuje razlogom sodišča, da tožnica 16. 3. 2018 ni spremenila tožbe, saj je pri določenih postavkah uveljavljala višje zneske kot v prvotni tožbi. Toženec se je spremembi tožbe upiral in sodišče bi moralo o (ne)dopustitvi odločiti. Ker ni, je zagrešilo bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval in nato vztrajal pri navedbah, da je do podnajema prišlo, ker je tožnica pred podpisom sporne pogodbe zatrjevala, da ima soglasje lastnika za oddajo poslovnih prostorov v podnajem. Solastnika sta bila M. H. in N. L. (vsak do ½ celote). Toženec je naknadno izvedel, da tožnica ni pridobila soglasja. Večkrat jo je pozival, naj posreduje soglasje, a mu ga ni. Tako ne držijo razlogi, da toženec ni zatrjeval in dokazoval kršitve 22. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) ter posledično ničnosti spornega podnajema. Tožnica ni pridobila soglasja obeh solastnikov, zato sta podnajemna pogodba in aneks nična ter toženec iz tega naslova nima obveznosti zoper tožnico. Razlogovanje sodišča prve stopnje je posledično v nasprotju z listinami v spisu, kar pomeni, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je zato napačno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnica nima aktivne legitimacije za tožbo v zvezi s škodo na lokalu oziroma stvareh, saj sta lastnika zgoraj omenjena M. H. in N. L. Tožnica tekom postopka temu ni nasprotovala niti ni izkazala, da ji je nastala škoda na stvareh, ki niso njene. Napačno je stališče o poslovni oziroma neposlovni odškodninski odgovornosti. Očitek kršitev (nične) podnajemne pogodbe je zmoten. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je lokal obratoval naprej in je bil torej v brezhibnem funkcionalnem stanju, v brezhibnem stanju pa je bila tudi vsa oprema v poslovnih prostorih. Tožnici ni nastala nobena škoda. Pri napisih C. in C.-C. je šlo za nalepke in ne za grafike. Te nalepke so bile tožnici dostavljene brezplačno, kot reklama za trženje produktov, in ji torej ni nastala škoda iz tega naslova. Tožnici so zmotno priznane zamudne obresti od 30.4.2013 dalje, saj takrat toženka ni bila v zamudi. Če bi tožnici sploh nastala škoda, bi bila upravičena do zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Z opisanim ravnanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica je na naroku 16. 3. 2016 prilagodila svoje navedbe mnenju sodnega izvedenca I. D., in sicer je že zahtevane stroške v zvezi z grškimi stebri, beljenjem in izdelavo grafik na steklu spremenila tako,¹ da je tožbeni zahtevek kot celota po višini ostal nespremenjen. Presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za spremembo tožbe, ker je tožnica samo spremenila posamezne navedbe in zaradi tega tožbeni zahtevek ni bil spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP), je pravilna in je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen. Zahtevek je po višini ostal nespremenjen, tožnica pa tudi ni zahtevala plačila za kakšno drugo vrsto stroškov kot že v prvotni tožbi, temveč je le (upoštevaje izvedensko mnenje) spremenila zneske po (treh) posameznih vtoževanih postavkah stroškov. Sprememba tožbe oziroma sprememba istovetnosti zahtevka (drugi zahtevek 184. člena ZPP) bi bila ob nespremenjenem zahtevku lahko podana le v primeru, ko bi se dejanska podlaga tožbe spremenila v tolikšni meri, da bi šlo za povsem drugačno dejansko stanje (npr. ko bi namesto stroškov v zvezi z grškimi stebri, beljenjem in izdelavo grafik na steklu zahtevala stroške za nekaj povsem drugega), do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo.

6Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve najprej zapisalo, da je toženec ugovarjal, da tožnica ni pridobila soglasja obeh solastnikov poslovnih prostorov za oddajo v podnajem in da sta zato podnajemna pogodba in aneks nična, nato pa je upoštevaje obrazložitev poudarilo, da toženec ne zatrjuje in izkazuje kršitev iz 22. člena ZSPPP, po katerem je pravica za oddajo poslovnih prostorov v podnajem vezana na soglasje najemodajalca, če v pogodbi (o najemu) ni drugače določeno. Povedano drugače, sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi moral toženec za sklepčnost ugovora zatrjevati tudi pomanjkljivosti v pogodbi o najemu (v pogodbi tožnice s solastnikoma). V nadaljevanju obrazložitve je pojasnilo še svoje materialnopravne razloge o tem, da soglasje lastnikov niti ni relevantno. Nenazadnje so bile ugovorne navedbe toženca tudi sicer povzete v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je obrazložitev podana in ugovorne navedbe niso bile prezrte ter napačno povzete, lahko morebitna neutemeljenost razlogov sodišča prve stopnje pomeni le zmotno uporabo materialnega prava, ne pa zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker sodba nima naštetih pomanjkljivosti iz predmetne določbe, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, medtem ko kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pravzaprav upoštevaje pritožbene razloge ne more biti podana, saj je tako imenovana protispisnost lahko podana le v primeru, ko sodišče vsebino dokaza (in ne trditev) napačno prenese v sodbo. Tudi sicer pa velja pritrditi pravilnemu razlogu sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazoval dejstev v zvezi z uporabo 22. člena ZPSPP. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da se je sporni podnajem na podlagi pogodbe in aneksa izvajal od 20. 8. 2011 do 30. 4. 2013 oziroma do 27. 4. 2013, ko je toženec ključe predal novemu ″najemniku″ in da je na tej podlagi toženec gostinski lokal ves čas uporabljal. Toženec je sicer podal navedbe o ničnosti, ki jih ponavlja v pritožbi, vendar le-te niso bile nesporne, saj se je tožnica ves čas sklicevala na (predložene in smiselno veljavne) podnajemno pogodbo, aneks in izjavo toženca, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je celo izrecno poudarila, da predlaga zaslišanje lastnika N. L., če je relevantno vprašanje pravice za oddajo v podnajem. Tožnica je v zvezi z obstojem soglasja za oddajo v podnajem nato celo izpovedala v svojem zaslišanju, medtem ko toženec za dokazovanje relevantnih dejstev v tej smeri ni predlagal izvedbe nobenih (primernih) dokazov. Morebitni dokaz v tej smeri bi lahko bil le njegov nekonkretiziran dokazni predlog za lastno zaslišanje, vendar gre upoštevaje sporna dejstva za neprimeren dokazni predlog, pri čemer toženec ob svojem zaslišanju ni povedal ničesar o spornem soglasju. Upoštevaje navedeno se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek o ničnosti podnajemne pogodbe in aneksa. Tožnica (najemnica) torej ima aktivno legitimacijo za predmetni tožbeni zahtevek (za povračilo stroškov za vzpostavitev poslovnega prostora oddanega v podnajem v prejšnje stanje) zoper toženca (podnajemnika). Ker temelji toženčeva obveznost na veljavni pogodbeni podlagi (pogodbi o podnajemu z aneksom in dogovoru, ki je razviden iz toženčeve izjave), posledično pa tudi na v izpodbijani sodbi izpostavljenih določbah 21. in 22. člena ZPSPP, in ker je toženec pogodbeno zavezo kršil, gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženca in tožnica utemeljeno zasleduje svoj pogodbeni interes oziroma plačilo njej nastalih stroškov vzpostavitve v prejšnje stanje. V pritožbi izpostavljeno lastništvo stvari zato glede na povedano ni relevantno, saj je toženec posegel v tožničin pogodbeni interes in ji s tem povzročil lastno škodo, pa čeprav gre neprerekano za poškodovanje stvari v tuji lasti.

7Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbi toženca, da je "lokal predal v brezhibnem stanju tako prostorov kot opreme", temveč je upoštevaje zgoraj izpostavljene dogovore in zakonske določbe pravilno upoštevalo, da je bila zaveza toženca, da lokal preda v stanju, v kakršnem ga je prejel. Predvsem ob toženčevi izjavi (priloga A4) ne more biti dvoma, kakšni so bili toženčevi posegi v lokal brez soglasja tožnice in glede katerih se je tožnici zavezal pred potekom pogodbe lokal vrniti v prvotno stanje (glede katerih je tožnici nastala škoda).

8Tožnica je v tožbi podrobno opisala vse toženčeve nedopustne posege in vrednostno opredelila stroške za njihovo sanacijo (za vzpostavitev v prejšnje stanje), medtem ko je toženec šele (po prvem naroku za glavno obravnavo) v pripombah zoper mnenje izvedenke izpostavil, da so bili napisi C. in C.-C. nalepke in ne grafike in da so bile te nalepke tožnici dostavljene brezplačno. Gre za prepozne in s tem za neupoštevne navedbe, glede katerih toženec ni niti zatrjeval, zakaj jih ni mogel podati pravočasno oziroma zakaj jih v kritiki izvedenskega mnenja podaja po prvem naroku za glavno obravnavo. S predmetnimi navedbami pritožba ne more biti uspešna. Hkrati se sodišče prve stopnje na mnenje prve izvedenke pri odločanju ni oprlo, ampak je upoštevalo le ekspertizo drugega izvedenca, glede katere toženec ni podal nobenih pripomb. Nenazadnje iz izpodbijane sodbe (in izvedenske ekspertize) izhaja, da gre za izdelavo in vgradnjo (lepljenje) grafike iz peskane folije in grafike (print) na steklene površine. Povedano drugače, iz izpodbijane sodbe ne izhaja razlikovanje med grafikami in „nalepkami“, ki ga zatrjuje pritožba.

9Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici zmotno priznalo zakonske zamudne obresti od 30.4.2013 dalje, saj takrat toženec ni bil v zamudi, in ne šele od vložitve tožbe dalje. Tožnica zahtevanih zakonskih zamudnih obresti ni konkretno obrazložila, medtem ko je toženec izpostavil, da je zahtevek v tem delu neutemeljen. V tem delu je sodišče prve stopnje (točka 21. člena obrazložitve izpodbijane sodbe) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nastanek toženčeve zamude izenačilo s trenutkom toženčeve kršitve pogodbe, ker lokala ni vzpostavil v prejšnje stanje, oziroma s trenutkom nastanka škode (stroškov za vzpostavitev v prejšnje stanje). Nastanek škode oziroma trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti (165. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), to je trenutek, ko ima oškodovanec pravico terjati odškodnino, še ne pomeni zamude toženca za njeno plačilo. Zamuda je urejena v 299. členu OZ. Ker rok za plačilo odškodninske obveznosti ni bil določen, se je, kot pravilno izpostavlja pritožba, mogoče opreti le na tožničin poziv k plačilu oziroma na trenutek vložitve predmetnega zahtevka (10.6.2014) in šele od takrat dalje lahko tečejo zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je presežno prisojene zakonske zamudne obresti zavrnilo (I. točka izreka, ki temelji na 5. alineji 358. člena ZPP).

10Ker ob zgoraj izpostavljeni in utemeljeni izjemi drugih pritožbenih trditev zoper sodbo toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zoper sodbo v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka, ki temelji na 353. členu ZPP).

11O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo v za uspeh relevantnem delu (zoper odločitev o glavnici) ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

¹ Konkretni zneski oziroma spremembe izhajajo iz točke 5. obrazložitve izpodbijane sodbe.