VSRS Sodba I Ips 34451/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je obsojenega V. Ž. s sodbo I K 34451/2015 z dne 22. 2. 2016 spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 34451/2015 z dne 29. 9. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, bistvenih kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo ter prekoračilo obtožbo, ker je pod II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje nadomestilo navedbo blanketne norme, da je sodnik s „popravo nesklepčnega izreka obtožnega predloga izkazal nedopustno naklonjenost do državnega tožilstva in svojo pristranskost“, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi sodbe sami s seboj v popolnem nasprotju, da njen izrek nasprotuje razlogom sodbe, ter da, upoštevaje stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v sklepu U-I-104/2010 z dne 23. 6. 2010, dejanji, ki se očitata obsojencu, nista kaznivi dejanji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca „oprosti obtožnega predloga“.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da sodišče z navedbo pravilnega člena ni poseglo v dejanski opis očitanega kaznivega dejanja, da so neutemeljene navedbe zahteve o sodnikovi pristranskosti, ter da so, upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča, zakonski znaki kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 izpolnjeni že s samim neplačilom prispevkov, zato so v obsojencu očitanih ravnanjih podani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi opisal strukturo plače, ki jo prejemajo delavci v Republiki Sloveniji, poudaril, da je „pravno in zdravo razumsko“ nevzdržna trditev Vrhovnega državnega tožilstva, da prikrajšanje nastopi takoj, saj delavec z neplačilom prispevkom ne prejme celotnega plačila za opravljeno delo, ter zaključil, da je Ustavno sodišče v sklepu U-I-104/2010 z dne 23. 6. 2010 o tem vprašanju že zavzelo jasno stališče.

B.

5Obsojenčev zagovornik ob uveljavljanju kršitve po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je sodišče prekoračilo obtožbo, ker je obtožni predlog z dne 14. 10. 2015 obsojencu očital, da je kazniva dejanja storil s kršitvijo četrtega odstavka 39. člena „Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju“, ki je v tem členu vseboval določbe o najnižji pokojnini. Izrek izpodbijane sodbe pod točko II. se razlikuje od opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ker je navedba dopolnilne norme iz obtožnega predloga v izreku sodbe nadomeščena z navedbo „prvega odstavka 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 109/2006).“ Sodišče prve stopnje je, namesto da bi obsojenca oprostilo obtožbe, odpravilo „nesklepčnost izreka obtožnega predloga“ in tako „popravilo njegov napačno zastavljeni dejstveni očitek.“ Sodnik sodišča prve stopnje je s takšnim ravnanjem izkazal „nedopustno naklonjenost do državnega tožilstva“, ki je ni mogoče razumeti drugače, kot njegovo pristranskost.

6Prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP) je podana, kadar med obtožbo in sodbo zato, ker je sodišče samo spremenilo opis dejanja, ni več subjektivne in/ali objektivne identitete. Sodba se namreč sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe obsežene v obtožnici, ali v mejah zakona na glavni obravnavi spremenjene obtožbe (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sodišče glede pravne presoje kaznivega dejanja ni vezano na predlog tožilca (drugi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da lahko v obtožnici obseženo dejanje pravno opredeli drugače kot državni tožilec, s tem pa ne prekorači obtožbe. Sodišče dejanje pravno opredeli tako, kot po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu.

7V konkretnem primeru sodišče s spremembo zakonske označbe dopolnilne norme, ne da bi poseglo v dejanski opis kaznivega dejanja, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko II. izreka sodbe, navedlo pravilno določbo v času storitve kaznivega dejanja veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Obsojencu se je že od vložitve obtožnega predloga v tem delu očitalo, da ni poskrbel za plačilo prispevkov za socialno varnost 79 delavcem, ki jih je s tem prikrajšal, da bi se jim plače za navedeno obračunsko obdobje upoštevale v izračun pokojninske osnove. Sodišče je s svojim ravnanjem le odpravilo napačno poimenovanje dopolnilne norme, ki je v četrtem odstavku prej veljavnega 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in po 1. 1. 2013 veljavnem prvem odstavku 30. člena ZPIZ-2 določala način za odmero pokojninske osnove. Sodišče v kazenskopravni očitek obsojencu, da je prikrajšal delavce za plačilo prispevkov za socialno varnost, ki ima za posledico, da se plače za navedeno obdobje ne upoštevajo v izračun pokojninskih osnov, s spremembo dopolnilne norme ni poseglo. Glede na pravilno ravnanje sodišča, ki mora pravo poznati (iura novit curia) in po uradni dolžnosti paziti na njegovo pravilno uporabo, je neutemeljena tudi trditev zahteve, da je v konkretni zadevi odločal sodnik, ki ni bil nepristranski, ker se je s svojim posegom v opis kaznivega dejanja, postavil na stran tožilstva.

8Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da obsojencu očitani ravnanji nista kaznivi dejanji. Obsojenčev zagovornik se pri tem sklicuje na sklep Ustavnega sodišča U-I-104/2010 z dne 23. 6. 2010, iz katerega med drugim izhaja, da neplačevanje prispevkov ne vpliva na obstoj pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. K temu očitku dodaja še, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker njen izrek nasprotuje razlogom sodbe, razlogi sodbe pa so med seboj v popolnem nasprotju. To kršitev utemeljuje s trditvami, da je „popoln nesmisel“, da je prepovedana posledica obravnavanih kaznivih dejanj v tem, da delavcem ni bila izplačana bruto plača, saj delavci v nobenem primeru ne dobijo bruto plače, temveč gre razlika med bruto in neto plačo v pokojninski sklad. Vložnik opozarja še, da je v opisu kaznivih dejanj navedeno, da je obsojenec oškodovance prikrajšal, da bi se jim plača v navedenem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove, iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje pa v 20. točki izhaja, da je prepovedana posledica nastala že v času neplačila prispevkov. Zatrjevanje kršitev sklene z očitkom pritožbenemu sodišču, da bi moralo pritožbi ugoditi in nasprotje v izreku sodbe in njenih razlogih odpraviti.

9Bistvo prvega kazenskopravnega očitka obsojencu je, da je zaradi neplačila prispevkov za socialno varnost v času od 1. 9. 2012 do 1. 1. 2013 delavca prikrajšal za pravico, ki mu pripada, ker ni poskrbel za plačilo prispevkov za socialno varnost, s čimer ga je prikrajšal, da bi se mu plača v navedenem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove. Bistvo drugega kazenskopravnega očitka obsojencu pa je, da je 79 delavcev prikrajšal, da bi se jim plača za navedeno obdobje upoštevala v izračun pokojninske osnove, ker v času od 1. 1. 2013 do 28. 2. 2013 ni poskrbel za plačilo prispevkov za socialno varnost.

10Ustavno sodišče je v sklepu U-I-104/2010 z dne 23. 6. 2010, na katerega se sklicuje vložnik zahteve, odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti različnih zakonov s področja socialne varnosti, med drugim tudi tedaj veljavnega ZPIZ-1. Bistvo vložene zahteve reprezentativnega sindikata za oceno ustavnosti je bilo v trditvi, da izpodbijana zakonska ureditev delavcem ne omogoča učinkovite seznanitve z delodajalčevim (ne)plačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in druga socialna zavarovanja, niti ne vzpostavlja možnosti, da bi lahko delavci sami, na učinkovit, zanesljiv in verodostojen način dostopali do podatkov o tem, ali so bili prispevki plačani, in v primeru neplačila, ali Davčna uprava Republike Slovenije vodi postopke za njihovo izterjavo. Ustavno sodišče je zahtevo za oceno ustavnosti zakonov zavrglo, ker predlagatelj ni izkazal, da bi bile z izpodbijano ureditvijo ogrožene pravice delavcev iz razlogov, ki so bili zatrjevani v zahtevi za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče je med drugim presodilo, da obstoji zgolj pogojni vpliv neplačevanja prispevkov na višino pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer v primeru, da se neplačani prispevki nanašajo ravno na obdobje najugodnejših let delavca, ki se zaradi neplačila ne upoštevajo pri odmeri pravic.

11Navedena odločba Ustavnega sodišča se torej ne nanaša na presojo pomena socialne varnosti kot kazenskopravno zavarovane dobrine, temveč na presojo pravnega interesa reprezentativnega sindikata za vložitev zahteve za oceno ustavnosti.

12V zvezi s kaznivim dejanjem kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 ima Vrhovno sodišče izoblikovano obširno in ustaljeno sodno prakso. Iz odločbe I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015 izhaja, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni do vsega, kar mu po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in regresa. Iz odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015 je razvidno, da če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca ogrožena in je vanjo poseženo. V odločbah I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016 je Vrhovno sodišče presodilo, da prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Delodajalec torej zaposlenim delavcem že z neplačilom predpisanih prispevkov omeji pravico do bruto plače. Vrhovno sodišče je tudi v sodbi I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018 ponovilo že sprejeto stališče, da iz delovnega razmerja izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. K temu je dodalo, da se delavcu plača ne izplača v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo. Razlikovanje med neto in bruto plačo se torej odrazi pri pritegnitvi pravde v kazenski postopek – odločanju o premoženjskopravnem zahtevku, nima pa vpliva na pravico delovca do bruto plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja.

13Upoštevaje navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je neutemeljena trditev zahteve, da v konkretnem primeru niso podani zakonski znaki kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ker obstoji zgolj „pogojni vpliv neplačevanja prispevkov na višino pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja“. Iz obeh kazenskopravnih očitkov obsojencu izhaja jasen zaključek, da so bili delavci s strani obsojenca prikrajšani za pravico do bruto plače, ki jim pripada, kar zadošča za obstoj obsojencu očitanih kaznivih dejanj. Razlaga prepovedane posledice (prikrajšanja delavcev za pravice, ki jim pripadajo) pri storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki jo ponuja vložnik zahteve (da mora priti do dejanskega prikrajšanja, ki se bo odrazilo v višini odmerjene pokojnine ob delavčevi upokojitvi) pomeni, da bi bilo mogoče delodajalcu kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev v primeru neplačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, očitati šele ob nastopu pogojev za delavčevo upokojitev. Šele takrat bo namreč znano, ali delodajalec prispevkov v pokojninsko blagajno za delavca ni plačeval ravno v zanj najugodnejšem obračunskem obdobju. Takšna razlaga bi imela za posledico, da bi delodajalec lahko izvrševal kaznivo dejanje daljše časovno obdobje (v skrajnem primeru tudi več let ali celo desetletji), vse do delavčeve upokojitve, ko bi šele postalo znano, ali je bil delavec zaradi delodajalčevega nezakonitega ravnanja, dejansko prikrajšan za višjo pokojnino. Takšno stališče ni le absurdno, temveč tudi v nasprotju z namenom kazenskopravnega varstva zavarovane dobrine – delavčeve socialne varnosti.

14Prav tako je neutemeljena trditev v zahtevi, da je v sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ker je iz njega jasno razvidno, da obsojenec delavcem v točno opredeljenih časovnih obdobjih ni plačeval prispevkov za socialno varnost in jih tako prikrajšal, da bi se jim plače za navedeno obdobje upoštevale v izračun pokojninske osnove. Sodišče prve stopnje je v 20. točki razlogov sodbe, sledeč ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, utemeljeno presodilo, da je prepovedana posledica kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v konkretnem primeru nastopila že v času neplačila prispevkov, ko delavci niso prejeli bruto plače, ki jim pripada, temveč jim je bila izplačana le neto plača.

C.

15Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

16Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.