VSM Sodba IV Kp 32967/2016

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega D. Č. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu v točki III na podlagi 48. člena KZ-1 izreče prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 (enega) leta.

II. V preostalem se pritožba zagovornikov obdolženega D. Č. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 32967/2016 z dne 23. 8. 2018 obdolženega D. Č. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je na podlagi prvega odstavka 323. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje na podlagi prvega odstavka 328. člena KZ-1 kazen štiri mesece zapora, nato pa mu na podlagi 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in 1 mesec zapora. Na podlagi 48. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo prepoved vožnje motornega vozila za čas enega leta, pri čemer se čas prestan v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, medtem ko je v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegov pooblaščenke, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2Proti tej sodbi so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da iz izvedenskega mnenja cestno prometne stroke izhaja možnost, da sta pešca s svojim protipredpisnim ravnanjem povzročila situacijo v prometu, ko obdolženec kot voznik avtomobila ni imel pravih možnosti za preprečitev nesreče. Slednje po oceni pritožbe nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da noben dokaz ali okoliščina ne kaže na nenaden premik pešcev pred osebno vozilo ter da protipredpisno ravnanje pešcev ne predstavlja takšnega prispevka, da bi obdolženca lahko razbremenil krivde. Brez navedbe pritožbenega razloga, vendar v smeri uveljavljanja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožba še navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v pretežnem delu nelogična, izvzeta iz konteksta, neživljenjska, protislovna, predvsem pa v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo predvsem na podlagi izpovedb pešcev, ki so jasno izpovedali o svoji alkoholiziranosti in načinu hoje ob vozišču, pri tem pa ni navedlo, da so pešci za svoje izpovedbe imeli interes. Pritožba še navaja, da so očitki iz obtožbe in obsodilne sodbe nelogični in pomanjkljivi. Zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirani, še manj dokazani. Sodišče z ničemer ni prepričljivo pojasnilo, na podlagi česa je oblikovalo trditev, da je obdolženec pri povzročitvi prometne nesreče ravnal malomarno, prav tako je napačno opredelilo uresničitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja opustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, saj obdolženi ni ravnal naklepno. Glede na navedeno pritožba ocenjuje, da je izpodbijana sodba v tem delu neprepričljiva, nejasna in protispisna, zaključki sodišča prve stopnje pa nimajo podlage v izvedenih dokazih.

5Po presoji pritožbenega sodišča pritožba z zgornjimi navedbami, v katerih podaja lastno analizo izpovedb prič in na podlagi lastnih dokaznih zaključkov prikazuje svoj pogled na dejansko stanje, pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot povsem pavšalne se izkažejo posplošene pritožbene trditve glede nelogičnosti, nejasnosti in protispisnosti izpodbijane sodbe, kakor tudi navedbe, da zakonski znaki kaznivega dejanja niso konkretizirani. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in prepričljivo pojasnilo obdolženčevo krivdo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

6Očitek, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) pritožba zmotno utemeljuje tudi s tem, da prvostopenjsko sodišče v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje osebnega vozila kategorije B, v izreku iste sodbe pa je navedena zgolj prepoved vožnje motornega vozila. S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zgolj konkretiziralo, da izrečena stranska kazen velja za motorna vozila kategorije B. Kljub temu velja pripomniti, da so pritožbene navedbe v tej smeri upoštevane v okviru pritožbene graje odločbe o kazenski sankciji.

7Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbami, da bi bilo iz spisa treba izločiti nedovoljene dokaze, in sicer poročilo o toksikološki preiskavi in zdravniške preiskave, ki jih je opravila dr. M. C. ter del kazenske ovadbe, ki se nanaša na rezultate strokovnega pregleda ter odvzema krvi in urina. Obramba je predlagala izločitev navedenih dokazov, ker so bili pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe državnega tožilca, ki je odredil strokovni pregled z odvzemom krvi in urina, za takšno odredbo pa ni imel pooblastila v zakonu.

8Stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Gre za obsežno ponavljanje popolnoma istih razlogov, kot so jih zagovorniki obdolženega uveljavljali že tekom sojenja na prvi stopnji in katere je sodišče prve stopnje s sklepom I K 32967/2016 z dne 28. 2. 2018 argumentirano zavrnilo, s sklepom V Kp 32967/2016 z dne 12. 4. 2018 pa mu je pritrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru. Pritožbeno sodišče z odločitvijo in razlogi navedenih sklepov v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanju sklicuje, zato pritožbena izvajanja zagovornikov ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je dne 18. 4. 2017 na naroku zaslišan policist Policijske postaje L. K. prepričljivo pojasnil, zakaj je v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in ostalih listinah, na katere se sklicuje obramba navedel, da je strokovni pregled odredil ODT. Povedal je, da je državnega tožilca poklical, in je ta dal le usmeritev za nadaljnje postopanje, zaradi česar je tudi prišlo do navedenih napak v zapisih. Ob tem je ugotoviti, da nobene od listin, na podlagi katerih je bil opravljen strokovni pregled, ni izpolnil niti podpisal državni tožilec, iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 19. 6. 2016 pa izhaja, da je obdolženec odklonil s strani policista odrejen preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, kot tudi strokovni pregled, šele nato pa se je policist obrnil na državnega tožilca. Ker je bil strokovni pregled z odvzemom krvi in urina opravljen zakonito, so tudi dokazi, katerih izločitev zahteva obramba, zakoniti, zaradi česar pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje skladno z načelom proste presoje dokazov kot nerelevanten utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za pribavo odredb za strokovni pregled in odvzem telesnih tekočin, zapisnikov o preizkusu alkoholiziranosti in naročil za strokovni pregled ter zapisnikov o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovednih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo sposobnost za vožnjo, ki jih je v zadnjih treh letih sestavil policist L. K. in pribavo enakih listin naključnih policistov za vsaj pet zadnjih primerov. Na navedbe obrambe, ki jih ponavlja tudi pritožba, da v sklepu Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 32967/2016 z dne 28. 2. 2018 ni pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje ni pridobilo zahtevanih listin, pa je višje sodišče že odgovorilo v točki 4 sklepa V Kp 32967/2016 z dne 12. 4. 2018. Ob tem je dodati, da je sodišče prve stopnje predlog za izvedbo navedenih dokazov na glavni obravnavi 23. 8. 2018 zavrnilo in svojo odločitev obrazložilo (l. št. 147), obrazložilo pa jo je tudi v točki 2 izpodbijane sodbe. Torej je sodišče prve stopnje odločalo o dokaznem predlogu in na predpisan način navedlo razloge za njegovo zavrnitev, zaradi česar bistvena kršitve določb kazenskega postopka, ki jo v tej smeri zatrjuje pritožba, ni podana.

10Kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP pritožba utemeljuje na podlagi lastne presoje dokazov, na podlagi katere zaključuje, da obdolženi ni imel možnosti za preprečitev nezgode in so nevarno situacijo na cesti povzročili pešci, pri tem pa poudarja, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je pri svoji vožnji ravnal s kakršnokoli krivdno obliko. Izpostavlja protipredpisno hojo pešcev in uživanje alkohola obeh oškodovancev. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da dejanje obdolženca zadostuje za obstoj pravno relevantne vzročne zveze in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Nadalje uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z navedbami, da v ravnanju obdolženca niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, saj je do prometne nesreče prišlo zaradi nepravilne hoje pešcev. V tej zvezi graja zaključke sodišča prve stopnje glede obdolženčeve kazenske odgovornosti oziroma krivde in navaja, da se obdolžencu očita, da bi naj vedel, da je poškodovanec potreben pomoči, kar pa ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

11Pritožba nima prav. Po ustaljeni sodni praksi področje ugotavljanja vzročne zveze kot objektivne zveze med storilčevim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico sodi med tipična vprašanja dejanskega stanja. S tem, ko pritožba napada presojo sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico, pri čemer izhaja iz lastne ocene dejstev in okoliščin, ugotovljenih z izvedenimi dokazi, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za navedbe, s katerimi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivdne oblike obdolženca pri obeh kaznivih dejanjih, saj tudi v zvezi s krivdo pritožba dejanskim okoliščinam daje drugačen pomen, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zakonski znaki kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči so v celoti podani, sicer pa je potrebno poudariti, da za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, ali je tudi za samo povzročitev poškodbe storilec kriv ali ne. Lahko gre torej za storilčevo krivdo, krivdo drugega voznika ali celo za krivdo samega oškodovanca. To kaznivo dejanje se lahko stori le naklepno, torej mora biti v storilčevi zavesti, da je bil nekdo s prevoznim sredstvom, ki ga upravlja ali zaradi tega sredstva poškodovan ter da potrebuje pomoč.¹ Storilčeva zavest ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, temveč se mora ugotavljati v okviru njegove krivde, kot je to pravilno presojalo sodišče prve stopnje. Na zatrjevanje pritožbe, da ni podan zakonski znak opustitve pomoči, saj je bila oškodovanemu Š. takoj nudena zdravniška pomoč, ki bi jo lahko v enaki meri nudil tudi obdolženi, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, da kaznivega dejanja ni le tedaj, če storilec vidi, da bo poškodovancu tudi brez njegove pomoči nudena kvalificirana pomoč, temu pa v konkretnem primeru ni bilo tako, saj je obdolženec s kraja odpeljal takoj po zbitju pešcev in ni mogel vedeti ali bo poškodovancema sploh kdo nudil pomoč. Tudi sicer pritožbeno sodišče pripominja, da pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni smiselno zatrjevati hkrati, saj na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Glede na vse navedeno, pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona.

12Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva ter pravilno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji. Z razlogi, ki jih je navedlo v sodbi, pritožbeno sodišče v celoti soglaša, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

13Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo in dokazovalo (so)prispevka oškodovancev R. Š. in A. H., ki sta kot pešca v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi hodila po desni strani ceste. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izpovedb vseh treh pešcev (R. Š., A. H. in D. B.) pravilno ugotovilo, da so takrat hodili po desni strani ceste, kar je sicer v nasprotju s predpisi in predstavlja prekršek, vendar takšna njihova kršitev ne predstavlja takšnega prispevka k nastanku prometne nesreče, da bi obdolženca lahko razbremenila krivde za povzročitev prometne nesreče. Na podlagi teorije adekvatne vzročnosti je utemeljeno zaključilo, da je bilo ravno obdolženčevo protipravno ravnanje tisto, ki je med vsemi spremljajočimi vzroki in pogoji, imelo odločilno vlogo pri nastanku prepovedane posledice.

14Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vzrok za nastanek prometne nesreče v ravnanju obdolženca, ko pri svoji vožnji ni ravnal v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa, ki predstavljajo dolžnostno ravnanje, saj določajo pravila obnašanja udeležencev v cestnem prometu, in sicer je ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 37. člena in drugim odstavkom 105. člena ZPrCP. Osebni avtomobil je vozil pod močnim vplivom alkohola (vsaj 2,56 grama alkohola na kilogram krvi; zakonska meja je največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi), zaradi česar so bile njegove vozniške sposobnosti v času nastanka prometne nesreče bistveno prizadete in zmanjšane, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M. N. V takem stanju je zaradi premajhne pazljivosti med vožnjo v cestnem prometu po cesti brez označenih pasov, v preglednem levem ovinku, vozil preblizu desnemu robu vozišča, kar je imelo za posledico, da je z desnim delom vozila na desnem robu vozišča trčil v drug za drugim v isti smeri idoča pešca oziroma oškodovanca in ju zbil v desno izven vozišča.

15Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na osnovi mnenja sodnega izvedenca cestno prometne stroke Ž. L., ki je med drugim ugotovil, da je bilo v času nastanka prometne nesreče že svetlo in je bilo oškodovanca v odsevu dnevne svetlobe videti z oddaljenosti okrog 140 metrov; da se je vozilo ob trčenju gibalo s hitrostjo vsaj 50 in 60 km/h; da je bil oškodovani Š. zadet s sprednjim desnim delom vozila, ko se je nahajal pred sprednjo desno stranjo vozila, ko sta se vozilo in oškodovanec prekrivala za okrog 0,60 m, po prvem kontaktu je bil naložen na desni del pokrova vozila, kjer je z glavo udaril v zgornji desni vogalni del vetrobranskega stekla, od tod pa je bil odbit naprej v smeri vožnje in lahko tudi nekoliko desno; poškodovani H. pa je bil zadet s sprednjim desnim vogalnim delom vozila v levo stran telesa, pri čemer sta se z vozilom prekrivala za do 0,30 m, vsled trčenja pa je zarotiral ob desnem boku vozila, odlomil desno zunanje ogledalo ter udaril po steklu zadnjih desnih vrat in po zadnjem blatniku ter se nato gibal nekoliko naprej v smeri vožnje in bil odbit verjetno nekoliko v desno. Ob tem je izvedenec cestno prometne stroke še navedel, da bi ob varnem načinu prehitevanja moral obdolženec ob ugotovljeni hitrosti do pešcev ustvariti bočno varnostno razdaljo, ki bi znašala vsaj 1 m. Ob običajnem načinu hoje pešcev ob desnem robu bi se od voznika pričakovalo, da bi ob tem, ko bi pešce dohiteval, vozil z desnim bokom na oddaljenosti vsaj 1,8 m levo od desnega roba vozišča, če bi pešci hodili bolj proti sredini vozišča pa bi moral zapeljati še močneje proti levi oziroma če bi ocenil, da jih ni mogoče varno prehiteti, bi moral za njimi zmanjšati hitrost. Upoštevajoč ugotovitve, da je ob trčenju vozilo bilo z desnim bokom oddaljeno okrog 1,2 metra levo od desnega roba vozišča; da je oškodovani Š. bil z levim bokom oddaljen 1,8 m od desnega roba vozišča, oškodovani H. pa okrog 1,5 m, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolženec ni vozil na zadostni oddaljenosti pešcev in desnega roba vozišča. Če obdolženec zaradi visoke alkoholiziranosti in s tem nesposobnosti za varno vožnjo ne bi vozil preblizu desnega roba vozišča, oškodovana pešca ne bi utrpela poškodb.

16Tako je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev v izpodbijani sodbi pravilno presodilo, da ravnanje pešcev ni izključilo vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca in nastalimi posledicami. Hoja pešcev v naselju, četudi po napačni strani, je objektivno predvidljiv pojav, pešci pa so bili v odsevu dnevne svetlobe vidni z razdalje 140 metrov. Zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je ravnanje oškodovancev vplivalo na vzročno zvezo med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalo posledico.

17Pri presoji vzročne zveze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo gibanje oškodovancev oziroma pešcev. Iz izpovedb vseh zaslišanih prič namreč skladno izhaja, da so kot pešci hodili po desni strani cestišča eden za drugim, pri čemer je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da ekscesnega obnašanja v smislu nenadnega premika pred osebno vozilo z njihove strani ni bilo. Na to ne kaže noben drug dokaz oziroma okoliščina. Izvedenec cestno prometne stroke je ekscesno obnašanje pešcev izpostavil zgolj kot možnost in razlog zaradi katerega voznik naj ne bi imel pravih možnosti za zaviranje. Pritožba povsem zanemari dejstvo, da iz ugotovitev izvedenca cestno prometne stroke jasno izhaja, da iz razpoložljivih podatkov na tehničen način ni mogoče ugotoviti takega načina gibanja pešcev neposredno pred nezgodo. Izvedenec torej ni izključil zgolj hipotetične možnosti, da sta se oškodovanca neposredno pred trčenjem gibala nekoliko v levo, kar pa ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi dokazovali tako njuno ravnanje, ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje.

18Ker pri oškodovancih, kot je že navedeno, ni bilo ugotoviti nikakršnega ekscesnega obnašanja v smislu nenadnega premika pred osebno vozilo obdolženca, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, ki izpostavljajo vinjenost oškodovancev. Slednja obdolženca ne odvezuje krivde za obravnavani kaznivi dejanje, ker ni bilo najti ničesar, kar bi kazalo na to, da je alkoholiziranost oškodovancev vplivala na potek obravnavane prometne nezgode.

19Pritožba graja tudi zaključke sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivde obdolženca, tako glede ugotovljene zavestne malomarnosti pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, kot tudi glede ugotovljenega eventualnega naklepa pri kaznivem dejanju zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, na osnovi česar zaključuje, da je obdolženec kaznivi dejanji storil z navedenima oblikama krivde (14. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopenjske sodbe v celoti soglaša ter jim nima ničesar za dodati. Pritožba njihove pravilnosti ne more omajati, ker izhaja iz drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede vzročne zveze in protipredpisnega ravnanja oškodovancev. Upoštevajoč, da je bilo v času prometne nesreče svetlo, da je obdolženec zadel dva pešca, pri čemer je Š. ob trku celo naložilo na pokrov vozila in je z glavo udaril v vetrobransko steklo, ob trku v H. pa je odlomilo stransko ogledalo na vozilu, se za popolnoma neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da se obdolženec ni zaustavil in se je odpeljal domov, ker je menil, da je oškodovanca z vozilom zgolj oplazil in nista poškodovana. Da je v posledici trka oškodovani Š. dejansko utrpel hudo telesno poškodbo, oškodovani H. pa lahko telesno poškodbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke in to v 11. točki izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo, o poškodbah osebnega vozila, ki ga je v kritičnem času vozil obdolženec pa se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi zapisnika o ogledu in fotografij (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

20Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

21Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji ter pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo previsoko oziroma nesorazmerno kazen in da bi bila zanj primernejša pogojna obsodba. Nasprotuje zaključku sodišča glede izražene skrbi oziroma zanimanja obdolženca za zdravje oškodovanega Š., poudarja obdolženčevo nekaznovanost ter navaja, da krivde zaradi prometne nesreče nikakor ne gre pripisati izključno obdolženemu, vsled česar je sodišče prve stopnje prestrogo upoštevalo okoliščine samega dogodka, nikakor pa tudi ne držijo obteževalne okoliščine zaradi zelo visoke stopnje alkoholiziranosti.

22Pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi izvajanji ne soglaša. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za obravnavani kaznivi dejanji izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Pri obdolžencu je kot olajševalno okoliščino v zadostni meri upoštevalo njegovo dosedanjo nekaznovanost, hkrati pa utemeljeno ni prezrlo, da je vozil z zelo visoko stopnjo alkoholiziranosti, saj je imel ob 7.59 uri, torej slabe tri ure po prometni nesreči v krvi še 2,56 grama alkohola na kilogram krvi etilnega alkohola, kar kaže na njegovo visoko nespoštovanje in ignoranco pravil, ki veljajo v cestnem prometu, s tem pa na izjemno predrznost, ko je ob tako visoki stopnji alkoholiziranosti sedel v vozilo in ga upravljal. Navedena količina alkohola, ob olajševalnih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne narekuje izreka milejše kazenske sankcije ali nižje kazni, kot je bila izrečena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo tudi dejstvo, da se je obdolženec po izpovedbi oškodovanega Š. enkrat na kratko pojavil pri njem v bolnišnici, sicer pa kakšne skrbi in zanimanja za njegovo zdravje in zdravje poškodovanega H. ni izkazal, ter tako pravilno ocenilo, da slednje ni tako tehtno, da bi bilo upoštevno kot olajševalna okoliščina. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, pa gre krivdo za nastanek prometne nesreče pripisati obdolžencu, in ne alkoholiziranosti pešcev in njihovi napačni hoji, zato sodišče prve stopnje tudi okoliščin samega dogodka glede na ugotovljeno dejansko stanje ni prestrogo upoštevalo. Glede na pritožbene navedbe, da bi bila za obdolženca primernejša pogojna obsodba pa pritožbeno sodišče dodaja, da je za izrek pogojne zaporne kazni potrebno zaupanje, le-tega pa obdolženec glede na težo obeh obravnavanih kaznivih dejanj, predvsem pa dejstvo, da je vozil pod vplivom alkohola, ne more biti deležen.

23V okviru graje odločbe o kazenski sankciji pritožnik še navaja, da je obdolžencu izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila za čas enega leta povsem neutemeljena, glede na obrazložitev izpodbijane sodbe pa tudi izrek ni pravilno zapisan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu, glede na okoliščino, da je prometno nezgodo zakrivil pod močnim vplivom alkohola, utemeljeno izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za eno leto. Pritrditi pa gre pritožbenim navedbam, ko sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje osebnega vozila kategorije B, medtem ko iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da mu je bila izrečena zgolj prepoved vožnje motornega vozila za čas enega leta. Glede na očiten namen sodišča prve stopnje, da obdolžencu izreče prepoved vožnje motornega vozila kategorije B in glede na zakonsko besedilo prvega odstavka 48. člena KZ-1, pritožbeno sodišče v točki I izreka te sodbe odpravlja kakršnokoli nejasnost v smeri dvoma glede tega.

24Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

25O sodni taksi kot strošku pritožbenega postopka ni bilo odločeno, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Primerjaj Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 848, 849.