UPRS Sodba in sklep I U 2213/2018-17

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je s prvo točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)¹ v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A. roj. ... v Igalharu, državljan Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ..., do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa pa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 23. 10. 2018 od 15:15 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 23. 10. 2018 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je že pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 26. 5. 2015 v Bolgariji, 19. 7. 2018 na Hrvaškem ter 30. 8. 2017 in 2. 1. 2018 v Franciji. 15. 10. 2018 je tožnika obravnavala policijska postaja Podlehnik. Iz policijske depeše z dne 15. 10. 2018 izhaja, da je tožnik 12. 10. 2018 ob 19.00 uri vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške. Povedal je, da je Afganistan zapustil pred približno letom dni in odšel preko Irana, Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške do Slovenije. Izvorno državo je zapustil zaradi težav, ki jih je imel s talibani. Po končanem postopku je bil tožnik prepeljan v Azilni dom v Ljubljano, kjer je bila 23. 10. 2018 sprejeta njegova prošnja za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je tožnik povedal, da je izvorno državo zapustil pred letom in pol ter potoval preko Irana, Turčije, Bolgarije, kjer je dal svoje prstne odtise, Srbije, Madžarske, Italije do Francije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Po približno sedmih mesecih je bila njegova prošnja zavrnjena, zato so ga deportirali v Bolgarijo, kjer je ostal šest dni, nato pa pot nadaljeval v Srbijo. Po dveh mesecih je odšel na Hrvaško, kjer so ga prijeli hrvaški policisti, mu odvzeli prstne odtise in ga namestili v kampu Porin. Čez dva dni je zapustil Hrvaško in odšel v Slovenijo. Vse države je prečkal nezakonito, saj pri sebi ni imel nobenega dokumenta. Ima pa v Afganistanu taskiro in potni list. Ob zapustitvi izvorne države ni imel ciljne države. Želel je priti v neko državo, kjer bi dobil dokument za bivanje, izvorno državo pa je zapustil zaradi težav s talibani.

3Toženka upoštevaje navedeno ob sklicevanju na ureditev po Uredbi Dublin III navaja, da bo pristojni državi EU posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujen odgovor. Toženka se pri svoji odločitvi sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III, iz katere izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Pri tovrstnih primerih gre za odločanje po prostem preudarku. Sklicuje se na sodbo I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive², ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je tudi navedlo, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma „nevarnosti pobega“ omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem v smislu (n) točke 2. člena Uredbe Dublin III.

4Tožena stranka izrazito begosumnost tožnika utemeljuje na dejstvu, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah, v treh je tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito (v Bolgariji, na Hrvaškem in dvakrat v Franciji). Tožnik sicer navaja, da v Bolgariji in na Hrvaškem ni podal prošnje, vendar toženka tožnikovim trditvam ne verjame, saj je v EURODAC izpisku v obeh državah zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in ne tujec. Tako je tožnik še pred zaključkom postopka v Bolgariji to državo zapustil in odšel naprej do Hrvaške, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito in še pred zaključnim postopkom pot nadaljeval v Francijo, kjer je kar dvakrat podal prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik sicer zatrjuje, da je bil iz Francije deportiran v Bolgarijo, vendar iz EURODAC izpiska to ne izhaja, saj bi sicer morali biti prstni odtisi v Bolgariji tožniku odvzeti tudi leta 2018. Tako toženka ugotavlja, da če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno na center za tujce, tožnik ne bi počakal na zaključek postopka, ker ve, da ga Slovenija želi vrniti v eno od držav, kjer je tožnik predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar pa se tožnik, po lastni izjavi v nobeno ne želi vrniti in pot nadaljeval z ilegalnim sprehajanjem po Evropi, kot že prej. Od prosilca je namreč razumno pričakovati, da ko zaprosi za mednarodno zaščito, da v taki varni državi prosilec tudi počaka na odločitev. Ker pa tega tožnik v več državah ni storil, predstavlja to okoliščino, ki skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 kaže na tožnikovo begosumnost. Dejstvo, da je tožnik v RS vstopil na nedovoljen način ter da v Sloveniji nima možnosti bivanja, pa predstavljata zadnji okoliščini, ki utemeljujeta begosumnost tožnika in sta določeni v 1. in 3. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2.

5Po mnenju toženke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka, tj. predajo pristojni državi članici. Zato je tožniku potrebno za nadaljevanje postopka izročitve nujno omejiti gibanje, saj mora tožnik, da sploh pride do odločanja v dublinskem postopku glede tožnikove vrnitve v pristojno državo, ostati v Sloveniji.

6ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. V Azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Varnostnika na območju Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Prosilec lahko zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za zelo neučinkovitega. Več kot polovica prosilcev je zapustilo Azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. Glede na določbe ZMZ-1 in Ženevske konvencije je v zadevi bistveno, da se osebam, ki z razlogom trpijo strah pred preganjanjem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov, na primer ekonomskih. Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive.

7Toženka svojo odločitev o uporabi strožjega ukrepa opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in ob upoštevanju, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v v več državah in ni počakal na dokončanje postopkov, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov v skladu z Uredbo Dublin III. Trajanje pridržanja je določeno ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

8Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik graja ugotovitev toženke, da dokumenti tožnika ne obstajajo, v nadaljevanju pa sam ugotavlja, da se toženka na ta razlog ni naslonila pri odločitvi v konkretni zadevi. Graja tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni počakal do dokončne odločitve v postopku – tako je bil že leta 2015 prvič deportiran v izvorno državo iz Bolgarije. Prav tako je v Franciji tožnik počakal na odločitev, ki pa je bila negativna in so ga vrnili v Bolgarijo. Tožnik je dosedanje namestitve zaprtega tipa zapustil zaradi slabih razmer in to po več mesecih (po letu in pol na poti, kar ni nerazumno hitro in v tem času bi že moralo biti odločeno o vprašanju mednarodne zaščite, če bi bila prošnja podana), bil je tudi več kot tri mesece izven EU. V konkretnem primeru toženka tudi ni opravila strogega testa sorazmernosti posega v človekove pravice ter ni natančno obrazložila svoje odločitve. ZMZ-1 tudi ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je toženka utemeljila omejitev gibanja tožniku. Tožnik nikoli ni poskusil oditi, zbežati in se ni obnašal na način, ki bi to nakazoval, izrecno je izjavil, da bo v Sloveniji počakal na odločitev. Tožnik se sklicuje tudi na 2. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in navaja, da namen ukrepa po tej drugi alineji ni podan in tudi ne izpolnjen - tožnik ni vedel za „prošnje“ oz. jih ni vedoma podal ali da je vedoma odšel iz držav, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, počakal pa je na odločitev Francije in vrnitev v Bolgarijo. Prav tako je bil kršen četrti odstavek 84. člena ZMZ-1 (hitro in natančno soočenje z razlogi za odvzem). Od tožnika glede na njegove osebne značilnosti ni pričakovati, da je sploh razumel vse vidike postopka in vsebino postavljenih vprašanj – osebnih razgovorov sploh ni imel. Dolžnost uradne osebe je, da bi tožnika soočila z dejstvi, ki za organ pomenijo izpolnitev kriterijev iz prvih dveh alinej prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in to ne glede na stališče tožnika. Toženka tožniku ni omogočila pravice do izjave glede razlogov za pridržanje - glede okoliščin iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, s tem je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tudi ne drži, da ne bi bilo mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa. Tožnik ne more vplivati na dejstvo, da manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti v slovenski zakonodaji niso predvideni in slednje ne more iti v njegovo škodo. Toženka izbire strožje oblike pridržanja ni ustrezno utemeljila – tega ukrepa ni moč upravičiti z okoliščinami, na katere tožnik nima vpliva, kot tudi ne splošne statistične navedbe, ne da bi katerakoli osebna ravnanja tožnika kakorkoli kazala na to, kako bo tožnik ravnal. Nasprotno, tožniku so svetovali Slovenijo in je bil sem namenjen. Sklicuje se tudi na odločbo I U 1582/2017 Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 28. 7. 2017 (da ukrep pridržanja ni možen, če ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen). Zaradi neustrezne obrazložite razlogov za pridržanje in umanjkanja dejstev je prekršena pravica do pravnega sredstva ter enakega varstva pravic tožnika. Tožnik hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo ugotovitvene začasne odredbe in priglaša stroške postopka.

9Toženka odgovora na tožbo ni podala.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v pravnem in dejanskem pogledu navedla toženka in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov dodaja:

12Med strankama je v tem postopku sporna odločitev tožene stranke, da tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce v ... od ustne naznanitve 23. 10. 2018 od 15:15 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

13Sodišče je na glavni obravnavi 6. 11. 2018 vpogledalo v upravni spis toženke, v prilogi A1 in A2 (pooblastilo tožnika ter izpodbijani sklep) ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je odšel iz matične države Afganistan, ker je bilo tam njegovo življenje ogroženo. Imel je težave s talibani. Po odhodu iz Afganistana je tožnik meje prehajal brez osebnih dokumentov. Želel je priti v Francijo (ciljna država). Za mednarodno zaščito je zaprosil najprej leta 2015 v Bolgariji, kjer je bil nastanjen v kampu zaprtega tipa in je zato trpel psihične težave, zaradi česar je zahteval, da ga spustijo, zato je bil deportiran nazaj v izvorno državo. Po vrnitvi v Evropo je za azil enkrat zaprosil v Franciji, kjer je bil deportiran v Bolgarijo. Drugje kot še v Sloveniji (prijatelj mu je svetoval, naj gre sem) za mednarodno zaščito ni zaprosil. V Sloveniji želi počakati do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in je ne bo zapuščal, saj bi tukaj želel živeti.

14Kot podlago za izpodbijano odločitev je toženka navedla določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katere lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici. Pravna podlaga za odločitev toženke je tudi določba prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na podlagi katerega lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka tega člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Po navedeni določbi je tako mogoče izreči dva različna ukrepa. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je predviden milejši ukrep (rangiranje izhaja iz obrazložitve 84. člena ZMZ-1 iz Poročevalca Državnega zbora RS) – ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (tudi za primere zakonskih dejanskih stanov, ki izhajajo iz besedila 28. člena Uredbe Dublin III, kot izhaja iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je predpisan strožji ukrep pridržanja – ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce.

15Rangiranje ukrepov na milejšega in strožjega pomeni po mnenju sodišča zakonsko izvedbo uresničitve načela sorazmernosti iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter uresničitev obveznosti, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le, kolikor ni mogoče učinkovito uporabiti drugih prisilnih ukrepov. Toženka pa mora pri izbiri ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki pomeni odvzem prostosti prosilca za mednarodno zaščito, upoštevati pogoje, kdaj lahko odredi strožji ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (ob predhodno ugotovljeni nevarnosti pobega, ki mora biti izkazana pri izreku obeh ukrepov – po prvem in drugem odstavku 84. člena ZMZ-1): - da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali; - da je prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Pri izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča toženka upoštevala načelo sorazmernosti. Z obširnimi razlogi (varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati tožnika, če se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja in bo samovoljno zapustil Azilni dom) je pojasnila razloge, zakaj je bil tožniku izrečen ukrep pridržanja na območje in prostore Centra za tujce in ne Azilnega doma. Pojasnila je med drugim, da bi tožnik sigurno zapustil Slovenijo in odšel drugam, saj ve, da ga bo sicer Slovenija izročila odgovorni državi članici, česar pa tožnik ne želi, kar je ponovil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Na tožnikovo begosumnost pa z veliko mero verjetnosti tudi po presoji sodišča kažejo njegova dejanja v dosedanjem postopku, ki so bila ugotovljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in sicer, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji, na Hrvaškem in v Franciji (dvakrat) ter da ni počakal na rešitev njegove prošnje, meje med državami je prehajal na nezakonit način (brez osebnega dokumenta). Resda tožnik ugovarja temu, da naj bi zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Bolgariji, na Hrvaškem in še enkrat v Franciji, vendar drugače izhaja iz podatkov EURODAC (v upravnem spisu), kjer je tožnik v navedeni bazi tudi v Bolgariji, na Hrvaškem in dvakrat v Franciji označen kot prosilec mednarodne zaščite. Tožnik sam je sicer sprva izpovedal, da je zaprosil za azil le enkrat v Franciji, vendar je potem dodal, da so ga na Hrvaškem dali v kamp, kjer so mu vzeli prstne odtise in mu povedali, da če hoče govoriti v angleškem jeziku, lahko naredijo intervju z njim, sicer bo moral počakati na prevajalca; ker njegova angleščina ni tako dobra, da bi lahko z njim naredili intervju v angleščini, je to odklonil, datuma v jeziku, ki ga razume, pa ni dobil, vendar je bil v odprtem delu kampa, na Hrvaškem pa je bil le 5 ali 6 dni (nato pa je očitno odšel naprej, ne da bi bi počakal na datum, ko bi bil z njim lahko opravljen intervju v postopku mednarodne zaščite v jeziku, ki ga razume), tudi dokumente (prvič navede, da je na Hrvaškem dobil nekaj dokumentov, kasneje, da je dobil le en papir) je vrgel stran, zato sodišče ugotavlja, da tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je zaprosil za azil tudi na Hrvaškem. Prav tako je tožnik tudi izpovedal, da so ga v Bolgariji peljali v odprti prostor za prosilce za mednarodno zaščito in mu rekli, da bodo naredili z njim razgovor, ko pride prevajalec in odvetnik, vendar pa je v Bolgariji težko dobiti prevajalce (in torej očitno tožnik tudi ni počakal na prevajalca), pri čemer je med zaslišanjem na glavni obravnavi tožnik tudi še izpovedal, da je v Bolgariji dobil dokumente, ki so jih podpisali brez prevajalca, saj so vsi vedeli, da je to le formalnost, da bodo vsi odšli, ker so želeli pot nadaljevati naprej. Sodišče tudi ne sledi tožnikovi izpovedbi, da je bil že enkrat deportiran nazaj v izvorno državo iz Bolgarije ter da je zaprosil za azil le enkrat v Franciji, kjer naj bi počakal na dokončanje postopka, potem pa so ga deportirali v Bolgarijo, saj dokončanje postopka ne v Bolgariji ne v Franciji ni zabeleženo v EURODAC sistemu (kar pa bi moralo biti glede na tožnikove trditve o končanju psotopka v Franciji in deportacijah; če bi tožnika iz Francije deportirali v Bolgarijo, bi tožniku tudi ponovno v letu 2018 vzeli prstne odtise), pač pa je razvidno, da je v Franciji dvakrat zaprosil za azil, drugače kot izhaja iz EURODAC evidence pa tožnik tudi ni izkazal, čeprav je dokazno breme v zvezi z navedenim dejstvom na njem, saj za to kljub drugačnim trditvam in izpovedbi ni predložil dokazov, celo sam je izpovedal, da je listine, ki jih je dobil v postopkih po državah, zmetal stran. Sicer pa je tožnik tudi podajal nasprotujoče si trditve v postopkih v zvezi z mednarodno zaščito – pred policijo je zatrdil, da je njegova ciljna država Nemčija (kar je sicer zanikal na glavni obravnavi in celo izpovedal, da zagotovo tega ne bi navedel, saj ve, da bi ga sicer deportirali, zato je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), v prošnji pa je navedel, da nima ciljne države, med tem ko je na glavni obravnavi izpovedal, da je bila njegova ciljna država Francija, potem pa so mu svetovali Slovenijo, vendar pa – kljub temu, da je v Slovenijo vstopil prvič že pred 12. 10. 2018, ni že takrat podal prošnje za mednarodno zaščito, niti ob drugem vstopu 12. 10. 2018, saj jo je podal šele potem, ko ga je po treh dneh na ozemlju Slovenije ujela policija. Vse navedeno kaže na to, da tožnikov namen ni počakati v Sloveniji na odločitev glede njegove prošnje za mednarodno zaščito (niti prošnje ne bi vložil, če ga ne bi prijela policija), pač pa priti naprej v Evropo (kot je to že nekajkrat storil), s tem pa je utemeljena ugotovitev toženke, da je tožnik znatno begosumen (zato tudi v konkretnem primeru ne veljajo ugotovitve iz sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017, kot to sicer ugovarja tožnik). Poleg tega je toženka dejstvo, da ni moč učinkovito izvesti omejitve gibanja na območje Azilnega doma, obrazložila na eni strani z opisom načina varovanja v Azilnem domu, po drugi strani pa z obširnim opisom okoliščin, podanih na strani tožnika, iz katerih tudi po mnenju sodišča izhaja, da nima prav tožnik, ko navaja, da toženka teh okoliščin, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega in da je potrebno izreči strožji ukrep, ni obrazložila.

16Odločitev toženke o omejitvi gibanja je v danem primeru utemeljena na ugotovitvi, da so podani pogoji, predpisani z Uredbo Dublin III, vsebinsko presojo pa je opravilo sodišče v temu upravnemu sporu. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazložila oba zakonsko določena pogoja za izrek strožjega ukrepa - omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce (84. člen ZMZ-1). Obrazložila je tako dejanske, kot tudi pravne okoliščine, ki so narekovale odločitev o pridržanju na prostore in območje Centra za tujce. Toženka je po mnenju sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno ugotovila, da je v tožnikovemu primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, če ne bo pridržan v Centru za tujce. To obrazložitev pa dopolnjuje še sodišče.

17Tudi po presoji sodišče znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III, izkazujejo podatki iz sistema EURODAC, iz katerih izhaja, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji, na Hrvaškem in dvakrat v Franciji in dejstvo, da je te države zapustil, še preden je bil postopek odločanja o njegovih prošnjah končan (pri čemer tožnik ni izkazal drugače, kot že razlogovano) in kar je posredno s svojim zaslišanje tudi potrdil tožnik 6. 11. 2018 na zaslišanju v upravnem sporu z navajanjem, kako ni počakal na datume, ko bi mu država priskrbela prevajalca za intervju v jeziku, ki ga razume oz. ko ni počakal na prevajalce. Bolgarijo je nesporno zapustil po lastni volji, kot je to pravilno ugotovila tudi toženka, saj je sam izpovedal, da je v Bolgariji dobil dokumente, ki so jih podpisali brez prevajalca, saj so vsi vedeli, da je to le formalnost, da bodo vsi odšli, ker so želeli pot nadaljevati naprej. Že navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ni sodeloval v postopkih druge države članice, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito (Bolgarija), ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje (5 alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Enako velja tudi za Hrvaško (kjer zopet ni počakal na dokončanje postopka, klub vložitvi prošnje za mednarodno zaščito,kot že obrazloženo) in Francijo (kjer je prošnjo celo vložil dvakrat), pri čemer pa ni izkazal, da bi bil postopek v Franciji končan in da naj bi bil deportiran v Bolgarijo, drugače izhaja iz EURODAC, česar tožnik ni izpodbil. Zgolj zatrjevanje o slabih razmerah v Bolgariji in zavrnitvi njegove prošnje v Franciji ter deportaciji v Bolgarijo, kar pa ni bilo v ničemer izkazano, po presoji sodišča ne opravičuje takšnega tožnikovega ravnanja. Tožnik za te svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Zgolj navedba tožnika o tem pa glede na dokazne standarde v postopku ne zadostuje. V zvezi s temi tožnikovimi razlogi, zaradi katerih tožnik ne želi biti vrnjen v odgovorno državo članico, sodišče tudi pojasnjuje, da citirana uredba, ki določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne dopušča prosilcu možnosti izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (preprečitev pojava „asylium shopping“ v praksi). Skupni evropski azilni sistem je zasnovan na domnevi medsebojnega zaupanja, da vse države članice, ki sodelujejo v njem, spoštujejo temeljne pravice, pravice iz Ženevske konvencije iz leta 1967 in Evropske konvencije o človekovih pravicah (glej sodbo SEU v združenih zadevah C-411/10 in C-493/10). Cilj, ki izhaja iz uvodnih določb Uredbe Dublin III je zagotoviti jasen, pregleden ter izvedljiv postopek določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Po povedanem tožnikovi ugovori glede razmer v Bolgariji in glede domnevnih deportacij za odločitev v predmetni zadevi niso relevantni. Tudi zato sodišče tem tožnikovim navedbam ne more slediti. Po presoji sodišča tožnik ne bi smel samovoljno zapustiti že Bolgarije, potem pa tudi ne Hrvaške in Francije. Tudi po mnenju sodišča predhodno opisano tožnikovo ravnanje kaže na nesodelovanje tožnika v postopku, kar je pravilno navedla tudi že toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tako ugotovljena dejstva po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (5 alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 28 Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav tožnik ni sodeloval in je države (Bolgarijo, Hrvaško, Francijo) zapustil pred koncem postopka. Po povedanem je neutemeljen tožnikov ugovor, da toženka ni obrazložila razlogov, zakaj tožnikov odhod iz posameznih naštetih držav navaja kot okoliščino, iz katere sklepa na nesodelovanje tožnika v postopku.

18Tožnik je na zaslišanju v tem upravnem sporu kot ciljno državo, v kateri bi želel bivati, navedel Francijo, nato dodal, da ker tam njegovi prošnji ni bilo ugodeno, da je želel iti v Slovenijo (drugače na policijski postaji, kjer je navedel Nemčijo oz. ob podaji prošnje, kjer je navedel, da nima ciljne države). Tudi po presoji sodišča tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, kolikor ga tukaj ne bi prijela policija, saj je želel priti naprej v Evropo, kar je tudi pravilno navedla že toženka. To dejstvo tudi po mnenju sodišča kaže na znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo odgovorni državi članici, saj nima interesa za končanje tega postopka, marveč ima za cilj priti naprej v Evropo, čeprav je navajal, da njegova ravnanja ne kažejo na namen zapustitve Slovenije (tožnik je bil tudi sicer takoj po prejetju pridržan in pripeljan v Center za tujce) in da bo na odločitev v Sloveniji počakal in čeprav je kasneje na zaslišanju 6. 11. 2018 tudi izpovedal, da bo počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Sloveniji (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 337/2015 z dne 13. 1. 2016, točka 10), čemur sodišče ne sledi, glede na njegovo dosedanje ravnanje, ko tožnik ni počakal na odločitev v nobeni državi, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Po povedanem je tako neutemeljen tožbeni ugovor, da toženka ni obrazložila, na podlagi česa je sklepala, da tožnik sicer ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji.

19Nesporno je tudi dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ob nezakonitem (drugem) vstopu v Slovenijo, niti ne ob prvem vstopu v Slovenijo. Če bi tožnik dejansko res želel pridobiti mednarodno zaščito v Sloveniji, bi to željo lahko izrazil že ob prvem vstopu v Slovenijo (tožnik je sicer na glavni obravnavi izpovedal, da je takrat policistom ob prijetju stokrat rekel azil, česar predhodno ni zatrdil, zato navedenemu sodišče ne sledi - stranka v upravnem sporu namreč ne more namesto trditev o dejstvih predlagati dokazov (konkretno zaslišanja strank), pač pa mora najprej zatrditi dejstva in jih specificirati, za njihovo dokazovanje pa mora predlagati dokaze, česar pa tožnik v konkretni zadevi ni storil), vsekakor pa ob drugem vstopu, ko ga je šele po treh dneh nahajanja v Sloveniji prijela policija, česar pa nesporno ni storil. Poleg navedenega pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik ves čas državne meje prehajal brez osebnih dokumentov, na nezakonit način. Vse te okoliščine na strani tožnika pa tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo begosumnost. Te okoliščine je tudi že pravilno presodila toženka, ko je na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla razloge in okoliščine, podane na strani tožnika, ki ustrezajo najmanj v 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 navedenim objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Navedla pa je tudi objektivne okoliščine, podane na stani tožnika, ki kažejo na tožnikovo begosumnost v skladu s 1. in 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Po presoji sodišča je po povedanem neutemeljen tožnikov ugovor, da ni mogoče ugotoviti, ali je toženka pri pojmu nevarnosti pobega upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2.

20Vse navedene okoliščine, v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, pa tudi po presoji sodišča kažejo tudi na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bi bil dosežen.

21Prekomeren poseg v tožnikovo svobodo po presoji sodišča ni razviden iz tožnikovih izpovedb na zaslišanju 16. 11. 2018 v upravnem sporu, saj se tožnikov opis razmer v Centru za tujce sklada z opisom razmer, kot ga vsebuje Pravilnik o bivanju v Centru za tujce (pri čemer sicer tožniku ni všeč hrana, ki mu je nudena v okviru Centra, vendar navedenega nikakor ni moč opisati kot prekomeren poseg v njegove človekove pravice). Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce predviden z zakonom (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Tožnik pa ne navaja, da bi zanj v Centru za tujce veljal drugačen režim, kot za ostale subjekte.

22Tožnik ugovarja sicer še absolutno bistveno kršitev postopka v zvezi z okoliščinami po 1.³ in 2. alineji⁴ prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj naj tožniku ne bi bila dana možnost, da se izjavi glede teh razlogov za pridržanje. Sodišče ugotavlja, da podlaga izpodbijanega sklepa za pridržanje tožnika niso razlogi in okoliščine po 1. in 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč 5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (pridržanje zaradi predaje odgovorni državi članici)⁵, zato smatra v tem delu tožnikov ugovor za pravno nerelevanten in s tem za neutemeljen (glede tožnikove begosumnosti pa se je sodišče že predhodno v tej obrazložitvi izreklo, da sledi ugotovitvam toženke glede navedenega).

23Sodišče glede na temelj presoje pridržanja na podlagi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi ugotavlja, da je toženka tožnika hitro in natančno ob ustnem zaslišanju soočila z razlogi za pridržanje, kot izhaja tudi iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 23. 10. 2018, saj mu je naštela razloge, zaradi katerih meni, da je tožnik izrazito begosumen (3. stran navedenega zapisnika), tako zaradi navedenega ni bil prekršen četrti odstavek 84. člena ZMZ-1, kot sicer zatrjuje tožnik (vendar v povezavi z razlogi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1)⁶, ugovor tožnika je zato v tem delu neutemeljen.

24Sodišče še pripominja, da drži sicer tožnikov ugovor, da ZMZ-1 ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je toženka utemeljila omejitev gibanja tožniku. Vendar pa se je Vrhovno sodišče RS opredelilo, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma „nevarnosti pobega“ omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem v smislu (n) točke 2. člena Uredbe Dublin III. Zato navedeni ugovor tožnika v konkretnem primeru za pridržanje na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III ni pravno relevanten in je zato neutemeljen.

25Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II. izreka:

26Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo ureditvene začasne odredbe po drugem odstavkom 32. člena ZUS-1. Sodišču je predlagal, da do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa in do pravnomočne odločitve sodišča stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v ...

27Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Predlogu za izdajo začasne odredbe se lahko ugodi le ob kumulativno izpolnjenih zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

28Na podlagi 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (točka I. izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, zaradi česar tožnik nima več izkazanega pravnega interesa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. Glede na navedeno, je sodišče ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

K točki III. izreka:

29Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.
² Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
³ Preverba oz. ugotovitev istovetnosti prosilca v primeru očitnega dvoma.
⁴ Ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo moč pridobiti, hkrati pa obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil.
⁵ Slednja omogoča odreditev ukrepa pridržanja v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (Uredba Dublin III), pri čemer sodna praksa tudi v zvezi s to pravno podlago povezuje 68. čl. ZTuj-2.
⁶ V zvezi s tem glej 22. točko obrazložitve te odločbe.