VSL Sodba V Cpg 120/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in stroške revizijskega postopka v znesku 2.315,64 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58529/2010 z dne 3. 5. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 16.200,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 1.251,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožeča stranka je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dosedanji potek postopka

4Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo nadomestila in civilne kazni za nezakonito uporabo avtorskega dela po drugem in tretjem odstavku 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah¹ (v nadaljevanju ZASP). Toženi stranki je očitala, da je brez njenega soglasja presnela video posnetek z naslovom „Intervju s predsednikom A.“, ga predelala in objavila na svoji spletni strani v času od 21. 4. do 26. 4. 2010. Tožeča stranka je pred tem 6. 4. 2010 toženi stranki in drugim medijem poslala sporočilo za javnost, ki je vsebovalo tudi povezavo na spletno stran tožeče stranke in njen račun na spletni strani YouTube – Apilot, kjer je bil objavljen navedeni intervju.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da je šlo pri objavi spornega dela posnetka za pridobitev informacij javnega značaja, zato je bil poseg v zavarovano avtorsko pravico tožene stranke dopusten.

6Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cpg 374/2013 z dne 5. 2. 2015 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo po temelju tako, da se ugotovi, da je zahtevek na plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela in civilne kazni po temelju utemeljen.

7Vrhovno sodišče je s sklepom III DOR 55/2015 z dne 26. 5. 2015 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja ali ima videoposnetek, ki je avtorsko delo in ki ga je imetnik avtorskih pravic posredoval medijem kot del sporočila za javnost, naravo novice oziroma vesti v smislu 4. točke prvega odstavka 48. člena ZASP² in ga zato lahko mediji prosto uporabijo ter javnost s tem pridobi informacije javnega značaja. O reviziji tožene stranke je odločilo s sklepom III Ips 119/2015 z dne 24. januar 2017.

8Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je sporočilo za javnost posredovano medijem z namenom njihove pritegnitve in posledično obveščanja javnosti o posameznem dogodku, produktu, delovanju ali stališču pošiljatelja. Ključno za takšno sporočilo je, da teži k objavi in nadaljnjemu medijskemu posedovanju v njem obsežene novice (točka 15. obrazložitve sklepa).

9Glede na ugotovljena dejstva, da je sporočilo tožeče stranke z dne 6. 4. 2010 odkazovalo na povezavo s spletno stranjo, na kateri je bil objavljen intervju in se je tožeča stranka v sporočilu izrecno sklicevala na stališča svojega predsednika, izražena v spornem videoposnetku, je zavzelo stališče, da je tožeča stranka štela videoposnetek v svoji sporočilnosti kot nadaljevanje oziroma kot del sporočila za javnost. Skupaj s tiskanim besedilom so besede predsednika tožeče stranke izražale stališče, za katerega je tožeča stranka želela, da se kot novica preko medijev posreduje v nadaljnje branje oziroma seznanitev javnosti. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da gre upoštevati, da je razvoj novih informacijskih tehnologij povzročil nove oblike sporočanja, kar vpliva tudi na prenos in objavo sporočila za javnost in v njem obsežene novice. Zgolj dejstvo, da so bile besede predsednika tožeče stranke posredovane kot posneti intervju, ne spremeni ugotovitve, da v njem podane informacije oziroma stališča dopolnjujejo sporočilno vrednost novice v posredovanem sporočilu za javnost. Razlika med pisanim in video posnetem sporočilu je zgolj v mediju, kot v sredstvu prenosa informacij, ne pa v njenem namenu in avtorskopravnem varstvu. Pri obravnavani novici in vesti namreč ne gre za obliko njegovega prenosa v napisani ali avdiovideo posneti obliki, pač pa za vsebino, ki jo pisec z njo sporoča (točka 18 obrazložitve sklepa).

10S tem ko je tožeča stranka v sporočilu za javnost posredovala medijem sporni videoposnetek, je izrazila soglasje, da mediji video posnetek uporabijo za prenos v njem obsežene novice. Z objavo povezave na intervju je intervju postal sestavni del sporočila za javnost in novice, ki jo je ta sporočal. Zato ni bil več predmet avtorskopravnega varstva. Že objavljene novice tožeča stranka ne more več umakniti oziroma jo preklicati (točka 19 obrazložitve sklepa). Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pozitiven.

11Ker pa se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedbi o navedbi vira in označbi avtorstva objavljenega dela ni opredelilo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje z navodilom, naj v ponovljenem postopku presodi pritožbo tožeče stranke še v delu, ki zadeva izpolnitev pogojev po določbi tretjega odstavka 48. člena ZASP³.

Pritožbeni razlogi

12Tožeča stranka v bistvenem navaja naslednje pritožbene razloge:

- tožeča stranka je izrecno navedla, da tožena stranka ob objavi posnetka tožeče stranke ni navedla vira dela in avtorstva, kar je tožena stranka priznala in opravičevala s tem, da zahteve po navedbi vira ob objavi spornega videoposnetka dne 21. 4. 2010 ni bilo mogoče izpolniti zaradi nedelujoče spletne povezave. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka zahtevo po navedbi vira avtorskega dela izpolnila, ker naj bi navedla, da se je posnetek nahajal na spletni strani YouTube. Tožena stranka takšnih navedb v postopku ni nikoli podala in je sama priznala, da vira ob objavi ni navedla. V tem delu je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj dejstva, ki ga tožena stranka ni nikoli zatrjevala in je bilo med pravdnima strankama nesporno. Zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje in je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodišče prve stopnje je navedeno dejstvo ugotavljalo v nasprotju s podatki sodnega spisa in navedbami tožene stranke), kršitev določb 214. člena ZPP, saj je ugotavljalo priznano dejstvo in kršitev načela vezanosti na trditveno in dokazno podlago,

- določba 48. člena ZASP je izjema, ki jo je treba restriktivno interpretirati, posledično pa je potrebno pogoje glede navedbe vira dela in avtorstva dela interpretirati široko. V primeru, ko se iz inserta v nosilcu uporabljenega dela jasno in nedvomno ne vidi navedba vira in avtorstva, niso izpolnjeni pogoji za dovoljeno uporabo iz 48. člena ZASP. Zato na zadošča, da sta vir in avtorstvo navedena kje drugje, ampak mora iz samega inserta uporabljenega dela ta navedba biti jasno razvidna. Takšno stališče je zavzela tudi že sodna praksa.⁴ Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da za izpolnitev navedene zahteve zadošča, da je iz vsebine besedila spremljajočega članka tožene stranke k videoposnetku razvidno, da se je sporni videoposnetek nahajal na spletni strani YouTube. Tožena stranka je vzela posnetek iz zasebnega računa tožeče stranke na portalu YouTube in bi kot navedbo vira morala navesti točno povezavo (link) do tega spletnega mesta oziroma navedbo A.TV in letnico izdelave 2010 oziroma druge znake, ki bi jasno pokazali, od kod je bilo delo vzeto. Navedba vira je vselej obvezna in tudi mogoča, ne glede na to, ali se to delo tam še nahaja ali ne,

- sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da v prvotnem posnetku avtorstvo ni bilo navedeno, saj je bila kot avtor navedena „avtor: A. pilot“. Tožena stranka tega ni substancirano prerekala, sodišče prve stopnje pa se do tega dokaza ni opredelilo, temveč je zaključilo, da je avtor videoposnetka B. B. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z dokaznimi listinami v sodnem spisu, zato je podana kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v tem okviru pa je tudi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, ker je izhajalo iz poznavanja avtorstva v času izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Pri presoji avtorstva bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz stanja glede poznavanja avtorstva v času objave spornega videoposnetka. Če avtor ni znan, se šteje, da je upravičen do uveljavljanja avtorskih pravic, tisti, ki delo izda. Če tudi ta ni naveden, pa je upravičen tisti, ki je delo objavil (prvi in drugi odstavek 11. člena ZASP). Ker je bila brez dvoma na spornem video posnetku izrecno kot avtor navedena oznaka A. pilot, tožeča stranka pa je bila izdajatelj dela in tisti, ki je delo objavil, kar je bilo toženi stranki jasno znano, je za avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic veljala tožeča stranka. Zato bi morala tožena stranka jasno označiti avtorstvo dela, kot je bilo navedeno na uporabljenem delu,

- tožena stranka je namerno prekrila oziroma odstranila vse označbe tožeče stranke na video posnetku, ki bi omogočale tretjim osebam razpoznavo avtorja oziroma vira uporabljenega dela. S tem je kršila izključne avtorske pravice tožeče stranke, do česar se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, zato je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva.

Odločitev o pritožbi

13Držijo pritožbene navedbe, da sta navedba vira in avtorstva objavljenega dela v primeru proste uporabe avtorskih del zaradi pridobitve informacij javnega značaja obvezna (tretji odstavek 48. člena ZASP). ZASP izrecno ne določa, kaj mora navedba vira obsegati. To je odvisno od kategorije avtorskega dela in vira samega. Po smislu mora navedba vira vsebovati vsaj tiste minimalne podatke, na podlagi katerih je uporabljeno delo mogoče poiskati. Zahteva po navedbi avtorstva v navedenem členu pa je konkretizacija in podkrepitev moralne pravice do priznanja avtorstva iz 18. člena ZASP. Ta zahteva navedba avtorstva se zahteva le v primeru, če je avtorstvo navedeno že na samem prvotnem delu⁵.

Glede navedbe vira

14Neresnične so pritožbene navedbe, da je bilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da tožena stranka v zvezi z objavo svojega članka in intervjuja, ni navedla vira navedenega avtorskega dela ter je sodišče prve stopnje dejstva o objavi omenjenega videoposnetka na YouTubu ugotavljalo mimo trditev tožene stranke. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki, enako kot vsem drugim medijem, poslala elektronsko sporočilo za javnost, v katerem je sporočila tudi spletno povezavo na svojo spletno stran in svoj račun A. pilot na spletni strani YouTube, na kateri je bil objavljen videoposnetek intervjuja. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji podala trditve, da je na podlagi tega sporočila za javnost in omenjenega posnetka dne 21. 4. 2010 na svoji spletni strani www.X.si objavila članek z naslovom „D. D. z YouTuba umaknil priznanje tržnih manipulacij, zato ga objavljamo na X.si“, ki je vseboval tudi del posredovanega videoposnetka (točka 7 pripravljalne vloge tožene stranke z dne 30. 10. 2012, list. št. 66). Drži pa, da je tožena stranka navedla, da v svojih objavah ni navedla URL povezave do mesta spornega posnetka, ker ta ni več delovala.

15Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je iz objav, na katere se je sklicevala tožena stranka, nedvomno razviden vir spornega videoposnetka, to je spletna stran YouTube. Iz besedila objave tožene stranke na spletni strani www.X.si, kot tudi iz naslova časopisnega članka z dne 21. 4. 2010 je razvidno, da je vir omenjenega videoposnetka stran YouTube. Tožeča stranka ne zanika ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila povezava do videoposnetka nedelujoča. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da navedba točne URL povezave (linka) do mesta spornega videoposnetka, ki ni več delovala, v zvezi z navedbo vira v skladu z zahtevo tretjega odstavka 48. člena ZASP, v obravnavanem primeru ni odločilna.

16Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da bi bilo videoposnetek na podlagi navedb tožene stranke v navedenem članku na spletni strani YouTube zagotovo možno poiskati, če bi bil na tej strani še objavljen, čeprav tožena stranka URL povezave ni izrecno navedla. Iskanje videoposnetkov na spletni strani YouTube je zelo enostavno. Že z vpisom kombinacije D. D. ali pa kratice tožeče stranke A. v iskalnik, se v trenutku odprejo povezave na številne (še) objavljene videoposnetke tožeče stranke, o čemer se je pritožbeno sodišče prepričalo s praktičnim preizkusom. Če bi bil sporni intervju na spletni strani YouTube še objavljen, bi ga vsak, ki bi ga navedena vsebina zanimala, lahko poiskal v nekaj sekundah.

17Ker je bilo do objavljenega videoposnetka na spletni strani www.X.si mogoče dostopati le tako, da je uporabnik odprl spletno stran s člankom in tam nato predvajal video posnetek, v naslovu članka pa je bil naveden vir videoposnetka - spletna stran YouTube skupaj z navedbo, da gre za intervju, ki ga je predsednik A., D. D., umaknil z YouTuba, je bilo po oceni pritožbenega sodišča s tem v obravnavanem primeru zadoščeno pogoju navedbe vira po tretjem odstavku 48. člena ZASP. Navedba v naslovu in besedilu članka tožene stranke, da gre za intervju, ki ga je D. D. predsednik A. umaknil z YouTuba, je v obravnavanem primeru vsebovala zadostne podatke, na podlagi katerih je oziroma bi bilo uporabljeno delo mogoče poiskati, če bi bilo na navedeni spletni strani še dosegljivo.

18Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL II Cp 4863/2008 z dne 24. 6. 2009. V tem primeru je tožena stranka navajala vire le v špici oddaje, iz oddaje v kateri so bili uporabljeni izseki filmov, pa ni bilo razvidno, kateri insert filma ustreza virom navedenim v špici oddaje.

Glede navedbe avtorja

19Avtor ima izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu. Ta pravica pripada avtorju, ki je fizična oseba, saj je stvaritev individualni in duhovni podvig, ki ga je zmožen samo človek kot fizična oseba⁶. Za avtorja velja tisti, čigar ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela⁷. V obravnavanem primeru med strankama ni bilo sporno, da je avtor obravnavanega video prispevka B. B. in da ta fizična oseba na video posnetku ni bila navedena kot avtor.

20Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da navedbe znakov A. pilot oziroma A.TV v najavni in zaključni špici videoposnetka oziroma v desnem zgornjem kotu videoposnetka pomenijo navedbo avtorstva v skladu z določbami ZASP in je zato, ker je tožena stranka te znake prekrila, prišlo do kršitve avtorskih pravic tožeče stranke. Domneva avtorstva po drugem odstavku 11. členu ZASP ne pomeni, da za avtorja lahko velja pravna oseba. Drugi odstavek 11. člena ZASP ne postavlja domneve avtorstva v prid izdajatelju ali založniku, temveč le domnevo njune upravičenosti do uveljavljanja avtorskih pravic⁸. Ta domneva pride v poštev le v primeru, če avtor ni znan. Izdajatelj oziroma založnik uveljavljata pravice v lastnem imenu, vendar na avtorjev račun. V obravnavanem primeru pa je bil tožeči stranki avtor znan, saj je pri njem naročila obravnavani videoprispevek. Ker avtorstvo na videoposnetku ni bilo navedeno, ga toženi stranki v obravnavanem primeru pri priobčitvi video posnetka ni bilo treba navesti.

21Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi izključnih pravic tožeče stranke po 166. členu ZASP. Kot je že zgoraj navedeno, tožena stranka ni kršila izključnih pravic tožeče stranke, saj ja bila v obravnavanem primeru v zvezi z objavo intervjuja podana izjema po 4. točki prvega odstavka 48. člena ZASP in so bili izponjene zahteva iz tretjega odstavka 48. člena ZASP.

22Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

23Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in je dožna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka in stroške odgovora na pritožbo, ki je prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na podlagi predloga tožene stranke, upoštevaje določila Zakona o sodnih taksah in Zakona o odvetniški tarifi, kot sledi: sodna taksa za predlog za dopustitev revizije 189,00 EUR, sodna taksa za revizijo 378,00 EUR, postopek z revizijo (ZOdvT, tar. št.3300) 786,00 EUR, poštne storitve 22,40 EUR (ZOdvT, tar. št. 6002), 20 % DDV na odvetniške stroške (ZOdvT, tar. št. 6007), odgovor na pritožbo (ZOdvT, tar. št. 3210) 628,80 EUR, administrativni stroški (ZOdvT, tar. št. 6002) 20,00 EUR in 20% DDV, kar skupaj znaša 2.315,64 EUR. To obveznost je dolžna tožeča stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 21/1195, 9/2001, 30/2001, 43/2004, 17/2006, 114/2006, 139/2006, 68/2008.
² Po določbi 4. točke prvega odstavka 48. člena ZASP je zaradi pridobitve informacije javnega značaja mogoče prosto uporabiti dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega sporočila.
³ Tretji odstavek 48. člena ZASP določa, da je prosta uporaba avtorskega dela zaradi pridobitve informacije javnega značaja pogojena z navedbo vira in avtorstva dela, če je to navedeno na uporabljenem delu.
⁴ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4863/2008 z dne 24. 6. 2009.
⁵ Miha Trampuš in drugi, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana 1997, str. 149, točka V.
⁶ Miha Trampuš in drugi, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana 1997, str. 58.
⁷ Prvi odstavek 11. člena ZASP.
⁸ Miha Trampuš in drugi, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Ljubljana 1997, str. 60.