VSRS Sklep II DoR 132/2018

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bil v konkretnem premeru pravni standard „zadostna sredstva za preživljanje“ iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR pravilno napolnjen.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izvršba Okrajnega sodišča v Šentjurju, opr. št. I 39/2014, ki se nanaša na izterjavo preživnine v znesku 7.202,38 EUR s pripadki, v celoti nedopustna.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj:

◦ Kaj predstavlja pojem „zadostna sredstva za preživljanje“, kot ga opredeljuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)?

◦ Ali je pravilna odločitev sodišča, da toženka nima zadostnih sredstev za preživljanje?

◦ Ali je pravilno stališče sodišča, da bi za to, da bi bil tožnik oproščen plačila preživnine, morale biti s strani države krite vse potrebe toženke?

◦ Kakšno je razmerje med pojmom „zadostna sredstva za preživljanje“ in pojmom „meja socialne varnosti“ (ki je toženki zagotovljena z žepnino) in ali je mogoče ta dva pojma enačiti?

◦ Ali sodišče z odločitvijo, da mora tožnik plačevati preživnino kljub temu, da je toženki v celoti krita zavodska oskrba s strani države in da prejema tudi žepnino, slednjemu nalaga preveliko obveznost, upoštevajoč določila ZZZDR ter glede na namen zakona, ki je v zagotovitvi enakopravnega položaja staršev invalidnih otrok v primerjavi s starši zdravih otrok?

4Navaja, da gre za vprašanja, glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, višje sodišče pa se je o tem vprašanju izreklo le enkrat tako, da je njegovo stališče nasprotno odločitvi sodišča v konkretnem primeru. Sodišče se glede svojih utemeljitev, da toženka nima zadostnih sredstev za preživljanje, nepravilno sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju (pravilno: v Ljubljani) IV Cp 4820/2005 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3314/2016. V omenjenih primerih namreč invalidna oseba ni v zavodski oskrbi, kar je bistvena razlika od konkretne zadeve, ko ji je zavodska oskrba s strani države zagotovljena v celoti in nepretrgoma. Sodišče analizira, kakšne so potrebe toženke, ne definira pa pojma, kaj so to zadostna sredstva za preživljanje in zgolj pavšalno trdi, da so ta nezadostna. Vendar pa je zakonska dikcija (pred novelo ZZZDR-C veljavne) določbe 123. člena ZZZDR jasna, saj govori o „zadostnih sredstvih za preživljanje“ in sodišče torej ne bi smelo ugotavljati, ali ima toženka sredstva, ki so zadostna za kritje vseh njenih potreb (tudi npr. potrošniških potreb, ker toženka izjemno rada nakupuje, alternativnih zdravljenj, posebnih psihoterapevtskih obravnav brez zdravniških napotnic, kav in kosil izven zavoda in drugih potreb, ki so namenjene dvigu življenjskega standarda itd). Tudi odločitev Višjega sodišča v Celju Cp 369/2017 pritrjuje stališču tožnika, da obravnavani pojem ne zajema vseh potreb toženke, ampak krije njene osnovne življenjske potrebe. V navedenem sklepu je pojem „zadostna sredstva za preživljanje“ pojasnjen s pojmom „minimalna dohodkovna varnost“.

5Predlog je utemeljen.

6Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367.a člena Zakona pravdnem postopku), zato je revizijo v tem obsegu dopustilo.