VSRS Sodba XI Ips 54651/2018

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da se pripor zoper obdolženega M. N. odredi le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 29. 11. 2018 zoper obdolženega M. N. odredila pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Ugotovila je obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil tri kazniva dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in štiri dejanja pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 2. 12. 2018 pritožbo zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik meni, da očitana dejanja niso kazniva dejanja, sicer pa bi jih moralo sodišče pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Standarda utemeljenega suma ne dosežejo nobeni dokazi, predvsem pa so ti nezakonito pridobljeni. Pri obdolžencu tudi nista podani ponovitvena in koluzijska nevarnost, enak cilj pa bi se lahko doseglo z odreditvijo hišnega pripora, zato zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Ugotavlja, da je utemeljen sum izkazan z obsežno navedbo in analizo pridobljenih dokazov, ki niso bili prima facie nezakonito pridobljeni. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo tudi konkretne subjektivne in objektivne okoliščine, ki utemeljujejo oba priporna razloga ponovitvene in koluzijske nevarnosti. Pripor je neogibno potreben, zato odreditev hišnega pripora ne pride v poštev, kar sodišču ni treba dodatno obrazložiti. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je v izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve.

B.

5Zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker iz konkretnega dela opisa naj ne bi izhajali vsi zakonski znaki nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1. Po njegovem mnenju gre za kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1, tako da morata biti v konkretnem delu opisa kumulativno izpolnjena pogoja i.) da ga storilec stori v okviru opravljanja gospodarske dejavnosti in ii.) da ga stori v sklopu pooblastil, ki jih ima znotraj organizacije, pri kateri je zaposlen. Zagovornik s tem ugovorom očitno izpodbija tri točke konkretnega dela opisa, v katerih se obdolžencu očita kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena KZ-1, vendar pa je njegov ugovor o nekonkretiziranem opisu neutemeljen. Zagovornik sicer ne pojasni, v kateri točki konkretnega dela opisa (pri katerem očitanem kaznivem dejanju) naj ne bi bili podani zakonski znaki, a so iz konkretnih opisov vseh treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril dovolj določno opisani zakonski znaki po drugem odstavku 241. člena KZ-1. Obdolžencu se očita, da naj bi kot vodja poslovne enote C. v M. v okviru dejavnosti bančništva zase zahteval nedovoljeno nagrado. Nedovoljena nagrada je pri vseh treh konkretnih opisih določena v odstotku oziroma absolutnem znesku, iz njih pa tudi izhaja, da naj bi jo obdolženec zahteval kot protiuslugo, da bo določenim posojilojemalcem odobril kredit. To pomeni, da se obdolžencu očita terjanje podkupnine za sicer dovoljeno sklenitev posla, za pravilnost katerih naj bi odgovarjal kot vodja poslovalnice. V obrazložitvi sklepa je preiskovalna sodnica pojasnila, da naj bi imel obdolženec vodilno vlogo v mariborski poslovalnici C., in naj bi kot tak odločal o odobritvi kreditov pod pogojem prejete nedovoljene nagrade. Abstraktna opredelitev kaznivega dejanja tudi ne potrjuje navedb zagovornika, da predstavlja drugi odstavek 241. člena KZ-1 kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1. Po prvem odstavku 241. člena KZ-1 se kaznuje storilec zaradi tako imenovanega pravega podkupovanja, pri čemer storilec terja podkupnino za sklenitev posla, s katerim zanemari koristi organizacije (nedovoljeno ravnanje), po drugem odstavku citiranega člena pa storilec terja podkupnino za sicer dovoljeno sklenitev posla (tako imenovano nepravo podkupovanje), čemur sledi tudi kaznovalni okvir, ki je po drugem odstavku citiranega člena milejši.

6Zagovornik zatrjuje tudi odsotnost zakonskih znakov štirih očitanih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem odstavku 241. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Njegove navedbe, da je v konkretnem primeru očitek pomoči zaradi njene akcesorne narave nedoločen, so neutemeljene. Tudi na tem mestu zagovornik ne konkretizira, iz katerega točke konkretnega dela opisa naj ne bi izhajali vsi zakonski znaki, je pa razvidno, da je pri vseh štirih očitanih dejanjih pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril očitek dovolj konkretiziran. Iz konkretnih delov opisov izhaja, da naj bi obdolženec pomagal glavnim storilcem iz B., d. d. (v nadaljevanju B.), oziroma iz S., d. o. o. Glavni storilci naj bi opravljali gospodarsko dejavnost bančništva oziroma trženja, ob tem pa naj bi za sklenitev določenih dovoljenih pravnih poslov od pogodbenih strank – posojilojemalcev oziroma izvajalcev naročil preko obdolženca zahtevali nedovoljeno nagrado. Preiskovalna sodnica je obrazložila status posameznih glavnih storilcev v organizacijah, njihove zadolžitve in konkretne posle, za sklenitev katerih naj bi zahtevali nedovoljeno nagrado. Kot že zapisano, nedovoljene nagrade niso zahtevali neposredno od posameznih sopogodbenikov, temveč naj bi jo zahtevali preko obdolženega M. N., ki naj bi v vlogi pomagača prenesel njihovo zahtevo po nedovoljeni nagradi neposredno sopogodbenikom. Obdolženčeva dejanja pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril so tudi krajevno in časovno določno opredeljena, zato uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ni podana.

7V fazi odreditve pripora tudi ne more biti podana kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovornik vidi v pravni kvalifikaciji sedmih očitanih kaznivih dejanj in konstrukciji realnega, ne pa navideznega steka. Pripor je bil zoper obdolženca odrejen še pred uvedbo preiskave, zato je prezgodaj postavljati dokončne pravne kvalifikacije glede posameznih očitkov in celo ugotavljati, ali gre za realni stek treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril in štirih dejanj pomoči k temu kaznivemu dejanju, ali pa je morda vseh sedem dejanj zaobseženih v nadaljevanem kaznivem dejanju kot vrsti navideznega realnega steka.¹ Odločitev o tem bo namreč odvisna od naknadno ugotovljenih stalnih in variabilnih okoliščin, kakor jih predvideva prvi odstavek 54. člena KZ-1. V trenutku odreditve pripora pa za obstoj utemeljenega suma povsem zadošča ugotavljanje obstoja posameznih elementov očitanih kaznivih dejanj, nikakor pa ne more biti predmet odločanja v fazi odreditve pripora vprašanje, ali gre pri odnosu med posameznimi očitanimi dejanji za tako imenovan navidezen stek. Iz tega razloga tudi ni odločilna pravna kvalifikacija kaznivega dejanja pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti, kakor zatrjuje zagovornik. Ni namreč pomembno, ali gre za več kaznivih dejanj ali nadaljevano kaznivo dejanje, niti ni odločilna razlika v višini predpisane kazni zapora v primeru ene ali druge pravne kvalifikacije. Sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji na dejanskih okoliščinah izvršitve očitanega kaznivega dejanja (teža, številčnost in časovna razpršenost posameznih izvršitvenih dejanj) ter okoliščinah na strani storilca, ki s pravno kvalifikacijo niso pogojene.² Navsezadnje ni mogoče spregledati niti značilnosti nadaljevanega kaznivega dejanja, za kvalifikacijo katerega se zavzema zagovornik v zahtevi. Gre namreč za navidezen realni stek in v resnici za več dejanj, od katerih vsako zase izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, ki pod zakonsko določenimi pogoji izgubijo pravno samostojnost in postanejo sestavni del celote. Takšna teoretična konstrukcija služi predvsem razlogom praktičnosti pri izrekanju kazenske sankcije, ne vpliva pa na presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

8Kot je mogoče razbrati iz zagovornikovih navedb, izpodbija utemeljenost suma v zvezi z očitkom dejanja pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril pod 1/1. točko obrazložitve sklepa. Zagovornik tega očitka natančneje ne pojasni in na splošni ravni podaja trditev, da utemeljen sum ne obstaja, ne da bi izpodbijal konkretne razloge obeh sodišč nižjih stopenj o vsebini podatkov in dokazov, na podlagi katerih sta utemeljevali sum storitve očitanega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril. Ne držijo pa zagovornikove navedbe, da utemeljen sum izhaja le iz telefonskih posnetkov, ki jih je posnel V. D. Iz obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice je razvidno, da je obstoj utemeljenega suma pojasnila na podlagi izjav V. D., ki ju je podal na policiji dne 12. 3. 2018 in dne 17. 4. 2018, nadalje na podlagi vseh treh posnetkov, ki jih je ta izročil policiji, osnutka sporazuma k notarskemu zapisniku, podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o statusu obdolženca, rednega in zgodovinskega izpisa iz sodnega registra za gospodarsko družbo A., d. o. o., dopisov B., elektronske pošte V. D., izjave S. T., zaposlenega pri B. in na podlagi telefonskih prisluhov obdolženca in M. K., zaposlenega pri B.

9Telefonski posnetki, ki jih je posnel V. D. in izročil policiji, so po mnenju zagovornika nezakonito pridobljeni. Zagovornik s tem očitkom uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa je v fazi odreditve (in podaljšanja) pripora lahko uspešno uveljavljana le, če gre za očitno (prima facie) nezakonito pridobljene dokaze. Tega zagovornik v zahtevi ne trdi in celo priznava, da je v primerih, ko se poseže v pričakovano zasebnost obdolženca s strani oškodovanca, treba opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obdolženčevega položaja in oškodovančevim interesom po učinkovitem varstvu njegovih pravic. Takšno tehtanje bo lahko predmet postopka za izločitev dokazov, ki bo moral vsebovati predhodno ugotovljena in ocenjena dejstva, ali je bilo res nezakonito poseženo v obdolženčevo pravico do zasebnosti. Takrat se bo na primer ugotavljalo, kdo je naredil posnetke, s kakšnim namenom jih je naredil, ali so posnetki verodostojni, kaj posnetki dokazujejo in, ali je poseg dopusten zaradi kakšnih upravičenih razlogov (na primer oškodovančeve pravice, da zavaruje svoje premoženjske interese iz naslova svoje lastninske pravice po 33. členu Ustave RS). To pa presega okvir odločanja v postopku odreditve pripora, ko še niso znane vse relevantne procesne okoliščine. Poleg tega iz spisa in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so telefonski posnetki bili priloženi izjavi V. D. in jih je ta izročil policiji v podkrepitev lastnih navedb, zato ne drži navedba zagovornika, da so bili ti posnetki edini dokaz pri utemeljevanju suma dejanja pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega sprejemanja daril.

10Drži sicer navedba zagovornika, da mora biti pri odreditvi pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podana vsaj ena objektivna in vsaj ena subjektivna okoliščina, vendar pa ne drži njegova nadaljnja trditev, da je v konkretnem primeru sodišče odredilo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti le na podlagi teže kaznivega dejanja. Preiskovalna sodnica je navedla, da naj bi obdolženec storil več tako imenovanih korupcijskih kaznivih dejanj v obdobju dobrih dveh let, izvrševal pa naj bi jih vse do njegovega pridržanja. V tem času je pridobil številna poznanstva z zaposlenimi v bančništvu, na podlagi njihovega zaupanja pa je pridobival podatke o premoženjskem in finančnem stanju gospodarskih družb, ki so potrebovale prestrukturiranje kreditov za nadaljnjo uspešno poslovanje. Prav tako naj bi od oseb, ki so iskale možnosti financiranja, zahteval nedovoljeno nagrado za ureditev kredita, ki bi ga sam uredil v C. ali pri drugih bankah, pri katerih je stkal poznanstva. V odnosu do ostalih naj bi dajal videz urejene osebe, ki poveličuje svojo vlogo in poudarja poznanstva z „vodilnimi osebami“. Takšne okoliščine kažejo po mnenju preiskovalne sodnice na utečen način izvrševanja kaznivih dejanj, s katerimi naj bi nadaljeval celo po tem, ko je bil v C. suspendiran, iz telefonskih prisluhov pa izhaja tudi obdolženčevo iskanje novih potencialnih gospodarskih družb, ki bi v prihodnje potrebovale kreditno prestrukturiranje, s katerimi naj bi obdolženec že začel razgovore. Navedene okoliščine po mnenju preiskovalne sodnice kažejo tudi na obdolženčevo vztrajnost in koristoljubnost, čemur je pritrdil tudi zunajobravnavni senat.

11Zagovorniki tudi ne morejo uspešno izpodbiti ponovitvene nevarnosti obdolženega M. N. z ugovorom, da so ostali soobdolženci, ki naj bi bili v verigi odločanja o sprejemanju nedovoljene nagrade nad obdolženim M. N., na prostosti. Odločanje o odreditvi (ali podaljšanju) pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je namreč individualizirano, kar pomeni, da upošteva sodišče poleg objektivnih okoliščin še okoliščine na strani tistega (so)obdolženca, zoper katerega odreja (ali podaljšuje) pripor. Primerjava statusa med priprtim obdolžencem in ostalimi soobdolženci, ki so na prostosti, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in vloge ostalih soobdolžencev v njem ter celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca ne zadostuje za zaključek, da priprti obdolženec ni ponovitveno nevaren. Takega avtomatizma, po katerem bi zaradi prostosti ostalih soobdolžencev, četudi višje umeščenih v kriminalni dejavnosti, odpadla podlaga za obstoj ponovitvene nevarnosti pri priprtem obdolžencu, ni.

12V nadaljevanju zahteve zagovornik v okviru izpodbijanja ponovitvene nevarnosti zatrjuje, da zaradi okoliščin na strani obdolženca ta ni več ponovitveno nevaren. Zagovornik poudarja, da bo zaradi obravnavanega primera obdolženec prejel suspenz in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar mu bo onemogočilo nadaljnjo zaposlitev v bančnem sektorju, dodatno pa se mu bo omejil poslovni krog zaradi medijske prepoznavnosti primera. Zagotovo ga bodo zadele negativne posledice, navkljub temu, da je sicer nekaznovan, oče dveh otrok in urejen družinski človek, kar dodatno onemogoča sklepanje o njegovi ponovitveni nevarnosti. S predstavljenimi navedbami zagovornik ne uveljavlja kršitve zakonitosti, temveč po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Enako velja tudi za zagovornikove trditve v zvezi z neogibno potrebnostjo pripora, ker bi po njegovem mnenju v konkretnem primeru enak cilj sodišče lahko doseglo z odreditvijo hišnega pripora. Odreditev hišnega pripora zagovornik utemeljuje z dejstvom, da gre pri obdolžencu za urejeno osebo, očeta dveh otrok, od katerega je sin še šoloobvezen, njegova zunajzakonska partnerka pa je bila zaradi uvedbe predkazenskega postopka hospitalizirana na kardiološkem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Zaradi obdolženčeve osebne urejenosti in njegove skrbi za otroke mu je možno zaupati, da režima hišnega pripora ne bo zlorabil. Takšne navedbe ne omogočajo preizkusa kršitve zakonitosti, temveč predstavljajo zagovornikovo oceno dejanskih okoliščin na strani obdolženca in s tem nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

14Vrhovno sodišče pa sprejema očitek zagovornika, da v izpodbijanem sklepu niso dovolj obrazložene konkretne okoliščine, ki bi kazale na obdolženčevo koluzijsko nevarnost. Ta je na podlagi 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP podana, če je upravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. V zvezi s tem pripornim razlogom je Vrhovno sodišče že v sodbah XI Ips 4980/2011 z dne 15. 2. 2011 in XI Ips 20332/2011 z dne 26. 5. 2011 podalo razlago, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je treba zaslišati procesne udeležence, ampak da a) morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) morajo biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Tudi glede materialnih dokazov oziroma sledov kaznivega dejanja mora biti podana utemeljena in konkretna bojazen, da bo obdolženec na prostosti uničil oziroma skril tiste dokaze, ki lahko bistveno vplivajo na potek kazenskega postopka. Taka konkretna verjetnost uničenja materialnih dokazov bo podana zlasti v primerih, ko se je obdolženec pripravljal na takšno uničenje ali ga je že poskusil izvršiti. Ko so ključni materialni dokazi s strani organov pregona zbrani in zavarovani, po naravi stvari odpade nevarnost, da bo obdolženec te sledove kaznivega dejanja uničil oziroma jih naredil nerabne za nadaljnji potek kazenskega postopka.

15Preiskovalna sodnica je obstoj koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP utemeljila s tem, da si je obdolženec ustvaril širok krog oseb, s katerimi je komuniciral v zvezi z izvrševanjem korupcijskih kaznivih dejanj, iz telefonskega prisluha z dne 4. 7. 2018 pa izhaja, da z zunajzakonsko partnerko skrivata obremenjujoče listine v kleti, garaži in neznano kje. Prav tako po mnenju preiskovalne sodnice obdolženec ve, kje in pri kom se nahajajo dokazi, ter kateri, zanj obremenilni, dokazi se iščejo, zato bi na prostosti lahko poskrbel za njihovo uničenje. Iz teh okoliščin izhaja upravičena bojazen, da bi obdolženec na prostosti vplival na priče in skrival dokaze, upoštevaje tudi, da dotlej policija še ni uspela zbrati obvestila od vseh prič. Ob tem je preiskovalna sodnica upoštevala tudi, da so bila tik pred pridržanjem obdolženca v pripravi še druga istovrstna kazniva dejanja, saj naj bi obdolženec dobil od soobdolženega M. K. podatke o petih gospodarskih družbah – komitentih B., ki bodo potrebovali kreditno prestrukturiranje, tako da je tudi glede na tak način obdolženčevega delovanja in njegovih poznanstev možno sklepati na to, da bi na prostosti vplival na izjave prič in pridobivanje dokazov.

16Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niti iz podatkov spisa, ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri uničenja sledov kaznivega dejanja oziroma, da bo vplival na priče. Priče, na katere naj bi obdolženec vplival, preiskovalna sodnica niti ne konkretizira in ne pojasni njihovega razmerja do obdolženca, kar bi kazalo na upravičeno bojazen njegovega vplivanja, temveč posplošeno govori o širokem krogu oseb. Zgolj dejstvo, da do odreditve pripora še niso bili najdeni vsi predmeti, uporabljeni ob storitvi kaznivega dejanja, in da še niso bile zaslišane vse priče, ne zadošča za sklepanje o obstoju upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti uničil zanj obremenilne dokaze in vplival na priče oziroma soobdolžence. Širok krog poznanstev obdolženega M. N. in previdnost nekaterih soobdolžencev, da se o kaznivih dejanjih z njim niso hoteli pogovarjati po telefonu, predstavljata okoliščini povsem splošne narave, iz katerih ni mogoče sklepati, ali in na konkretno kakšen način je že oziroma naj bi nanje obdolženec vplival. Poleg tega nikjer v obrazložitvi sklepa niso podani in obrazloženi konkretni razlogi, ki naj bi kazali na obdolženčevo preteklo aktivnost vplivanja na priče ali soobdolžence. Iz telefonskega prisluha z dne 4. 7. 2018, ki naj bi po prepričanju preiskovalne sodnice kazal na obdolženčevo namero uničenja obremenilnih dokazov, izhaja samo obdolženčeva trditev o tem, da „se nikoli ne ve, kdaj se lahko pojavi kdo iz NPU-ja“, drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na obdolženčevo namero njihovega uničenja, pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati. Preiskovalna sodnica se na splošno sklicuje na potrebe predkazenskega postopka, da se zberejo vsi (obremenilni) dokazi, pri tem pa ne navede, katere dokaze je treba še pridobiti in na podlagi katerih preteklih konkretnih ravnanj obdolženca sklepa, da bi jih ta na prostosti uničil oziroma, da bi vplival na pridobivanje dokazov od ostalih procesnih udeležencev. Takšnih ugotovitev ni mogoče izluščiti niti iz prestreženih prisluhov med obdolžencem in soobdolženim M. K., iz katerih izhaja njuna namera po iskanju novih gospodarskih družb, ki bodo potrebovala kreditno prestrukturiranje. V tem delu zahteve zato zagovornik utemeljeno navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu predstavljeni razlogi ne zadoščajo za sklepanje o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

C.

17Ugotovljena kršitev 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, zato je Vrhovno sodišče v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je pripor zoper obdolženca odredilo le na podlagi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. V preostalem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 44415/2010 z dne 22. 6. 2010.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 508/2015 z dne 12. 2. 2015.