VSL Sklep II Cp 1484/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožniku plačati znesek 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, ter (II) tožniku naložilo, naj tožencu v roku 15 dni povrne 9.451,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Napačno je stališče sodišča, da prilagajanje projektne dokumentacije že znanim ter neznanim pogojem in zahtevam javnih razpisov pomeni spremembo prevzetega projektantskega dela. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec najmanj ob podpisu Pogodbe dne 12. 9. 2010 (v nadaljevanju Pogodba) vedel, da se bo gradila vinska klet, ki je bila predvidena za ukrep 123, kar pomeni, da sta bila projektna dokumentacija in gradbeno dovoljenje zanjo predmet Pogodbe, pri čemer so bile vrste ukrepov, upravičene naložbe in aktivnosti, upravičenci, upravičeni stroški, pogoji za upravičenost, merila za izbor in višina sredstev znani že v mesecu maju 2010 z objavo Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013. Sicer pa je tudi manjše prilagajanje dokumentacije toženec sprejel in kot strokovnjak tožniku zagotovil, da bo pravnomočno gradbeno dovoljenje pridobil do zaprtja javnega razpisa ukrepa 121. Zmoten je zaključek sodišča, da je toženec del projektne dokumentacije za objekte, ki so bili predmet Pogodbe, pripravil že pred 31. 12. 2010. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je bila dokumentacija v celoti končana že oktobra oziroma novembra 2010. Ne drži zaključek sodišča, da ustni dogovor o kasnejši oddaji vloge za izdajo gradbenega dovoljenja pomeni, da sta stranki roke iz Pogodbe prekinili za nedoločen čas. Če bi bil takšen dogovor dosežen ob sklenitvi Pogodbe, potem bi bil v njej tudi zapisan. Ker je bila celotna dokumentacija že v celoti pripravljena do konca novembra 2010, navedeni ustni dogovor ne more vplivati na vse pogodbene roke, temveč kvečjemu na 20 dnevni rok za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi začel ponovno teči z objavo razpisa (31. 12. 2010). Preimenovanje pomožnih prostorov za shranjevanje orodja v vinsko klet ni narekovalo spremembe projektne dokumentacije, ampak le njeno dopolnitev. Do novega pogodbenega razmerja zato ni prišlo. Sodišče je neutemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca, da pridobitev gradbenega dovoljenja ni bila predmet naročila. Navedeno je v nasprotju z vsebino Pogodbe, poleg tega je tožnik podpisal tožencu pooblastilo za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pridobitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja je bila za tožnika edina pravilna izpolnitev obveznosti, kar je bilo tožencu znano. Zaključek sodišča, da je po razpisu ukrepa 121 prišlo do dodatnega ustnega dogovora, je v nasprotju tudi z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da je bila vinska klet omenjena že v določeni projektni dokumentaciji, datirani na november 2010. Pri tem iz izpovedbe toženca izhaja, da sta ostala nespremenjena načrta gradbenih konstrukcij glede dvorišča s platojem in dovozne ceste. Če bi prišlo januarja 2011 do spremembe projekta, potem bi moral toženec podpisati tožniku novo pooblastilo za pridobitev gradbenega dovoljenja, pa ga ni. O tem sodba nima razlogov. Bistveno je tudi, da je tožnik zaupal tožencu kot strokovnjaku in da mu je toženec zagotavljal, da je vse pod kontrolo ter da bo vse uredil. Pri zaupanju pa sodišče povsem zanemari pojasnjevalno dolžnost toženca. Ker se projektna dokumentacija pripravi že pred objavo razpisa, se po objavi razpisa opravijo le manjše korekcije in ne gre za povečanje prvotnih pogodbenih obveznosti. Sodišče se ni opredelilo do pripomb tožnika na izvedensko mnenje, ki temelji na nedokazanih ugovorih toženca. Če je na dokumentu naveden določen datum izdelave, je nedopustno, da izvedenec predvideva, da se je dokumentacija označevala s starejšimi datumi. Poleg tega je izvedenec neutemeljeno razlagal pogodbeni odnos pravdnih strank, saj je to delo sodišča. Izvedenec se tudi ni opredelil do tega, da je bila vinska klet predvidena v projektni dokumentaciji že leta 2010. Da je bila vinska klet predmet Pogodbe že od začetka, sta potrdili tudi priči K. in B. Poleg tega bi toženec kot strokovnjak v primeru spremembe naročila poskrbel za pisno dopolnitev Pogodbe, poleg tega bi od tožnika zahteval tudi dodatno plačilo, pa ga ni. Toženec je tisti, ki je kršil Pogodbo. Kot strokovnjak bi moral narediti vse, da bi gradbeno dovoljenje postalo 15. 3. 2011 pravnomočno. Od vseh strank upravnega postopka bi moral pridobiti odpoved pravici do pritožbe. Sodba nima razlogov o tem, ali je bilo njegovo prizadevanje zadostno. Sodba je tudi sama s seboj v nasprotju, saj sodišče enkrat navaja, da je šlo za dodatno naročilo, drugič, da gre za novo pogodbeno razmerje, vendar ničesar ustrezno ne obrazloži. Napačno je tudi razlogovanje sodišča, da je pogodbeni rok (20 dni) za pridobitev gradbenega dovoljenja neobičajen in nerealen, saj zanemari, da je toženec določil roke. Poleg tega je toženec izpovedal, da je v Pogodbo vnesel bistveno krajše roke od zakonskih, ker se je čutil sposobnega, da dogovorjene obveznosti izpolni v takih rokih. Tudi če bi šteli, da je bil toženec uveden v delo januarja 2011, gradbenega dovoljenja ni pridobil v dogovorjenem roku 20 dni. Toženec je sicer vse aktivnosti izvajal 14 dni pred zaključkom razpisa, s čimer ni izkazal zadostnega prizadevanja za pridobitev pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Od razpisa ukrepa 121 sta namreč pretekla več kot dva meseca, ko toženec ni naredil ničesar, za tem pa je v roku 14 dni pridobil potrebna soglasja in dovoljenja, kar bi lahko storil že bistveno prej. Pri izpolnjevanju prevzete obveznosti je kršil vsa temeljna načela obligacijskega prava. Toženec je vedel, da tožnik potrebuje pravnomočno gradbeno dovoljenje, saj so ga na to opozorili K., B. in tožnik. Sicer pa bi kot strokovnjak moral vedeti, da tožnik potrebuje takšno dovoljenje za kandidiranje na javnem razpisu. Zmotna je obrazložitev sodišča, da med strankama ni sporno, da mora toženec prevzeto obveznost izpolniti najkasneje do 15. 3. 2011. Rok 20 dni za pridobitev gradbenega dovoljenja je bil za tožnika bistvena sestavina pogodbe, saj je bil od pravočasne pridobitve gradbenega dovoljenja in njegove pravnomočnosti odvisen njegov uspeh na javnem razpisu ukrepa 121. Če bi toženec ravnal s potrebno skrbnostjo, bi vlogo za izdajo dovoljenja podal po objavi razpisa. Toženec ni bil vezan na navodila tožnika. Najmanj, kar bi toženec lahko storil je, da bi tožnika obvestil, da gradbeno dovoljenje ni pravnomočno ter da naj si pridobi odpovedi pravici do pritožbe. Pri Pogodbi gre izključno za podjemno in ne za mešano pogodbo. Določbe o mandatni pogodbi ne preidejo v poštev, saj je bilo za tožnika ključno, da se celoten posel izpelje do konca in se pridobi pravnomočno gradbeno dovoljenje. Tudi če bi šlo za obligacijo prizadevanja, bi se toženec lahko razbremenil odgovornosti le, če bi trdil in dokazal, da je krivda za neizdajo dovoljenja na upravnem organu in da si je z zadostno skrbnostjo prizadeval za njegovo pravočasno izdajo. Toženec, ki ni deloval po navodilih tožnika, je potreboval pooblastilo tožnika pri izdelavi projektne dokumentacije, pridobivanju soglasij kot tudi pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, zaradi česar dejstvo, da je tožnik dal tožencu pooblastilo, še ne pomeni, da gre za elemente mandatnega razmerja. Ker se je toženec zavezal pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, bi moral pravočasno sprožiti postopek za njegovo pridobitev oziroma bi moral tožniku pravočasno pridobiti takšno dovoljenje, vendar tako ni ravnal. Sodba nima razlogov glede prepoznega postopanja toženca. Toženec je ob vložitvi vloge vedel, da pravnomočnega gradbenega dovoljenja do zaprtja razpisa ne bo pridobil. To kaže, da si tudi prizadeval ni, da bi izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Vsaka bistvena sprememba pogodbe, kar je tudi sprememba rokov ali obsega del, mora biti dogovorjena pisno, saj v nasprotnem primeru ne more veljati. Toženec je imel vpliv na trenutek pravnomočnosti upravnega akta. Prej kot bi podal vlogo za njegovo pridobitev, prej bi bilo izdano in prej bi postalo pravnomočno. Na pravnomočnost bi lahko vplival tudi tako, da bi se stranke postopka odpovedale pravici do pritožbe. Toženec bi moral tožnika, če bi ta predlagal spremembe, ki bi vplivale na čas pridobitve gradbenega dovoljenja, na to opozoriti, in bi se tako tožnik sam odločil, ali bo šel v spremembo projekta ali ne. Toženec pojasnilne dolžnosti ni izpolnil, o čemer sodba nima razlogov. Ker se je tožnik z neuspehom na javnem razpisu ukrepa 121 seznanil šele 30. 8. 2012, se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na to, da je tožnik še v letu 2012 sodeloval s tožencem. Napačen je tudi zaključek sodišča, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in delovanjem toženca kot projektanta. Toženec je odgovoren za nepravočasno pridobitev gradbenega dovoljenja, kar je tudi vzrok za nastalo škodo tožniku. Slednji sicer ni takoj zgradil objektov, ki so bili predmet Pogodbe, vendar pa je bilo vzrok za to prav nepravočasno pridobljeno gradbeno dovoljenje, zaradi česar je bila njegova vloga na javnem razpisu neuspešna. Zaradi postopanja toženca vse do leta 2015 ni prišlo do povečanja premoženja tožnika. Tožnik je navedene objekte zgradil tekom leta 2015. Njegova škoda se sedaj kaže v tem, da tožnik ni prejel povrnjene 40-50 % vrednosti investicije. Napačna je tudi odločitev o višini pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik v tej pravdi uveljavlja pogodbeno odškodninsko odgovornost toženca. Njegov osnovni očitek tožencu je, da ni pravilno in pravočasno izpolnil prevzete pogodbene obveznosti „pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja“, zaradi česar je bila vloga tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev iz ukrepa 121 zavrnjena, s tem pa mu je nastala škoda v višini 120.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (med drugim), ker je zaključilo, da toženec ni v ničemer kršil Pogodbe o izdelavi projektne dokumentacije z dne 12. 9. 2010 (Pogodba) in drugih ustnih dogovorov s tožnikom.

6Med pravdnima strankama je bila sporna vsebina Pogodbe in ustnih dogovorov pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je Pogodba, v kateri so bili določeni roki za izdelavo projektne dokumentacije (med drugim rok za pridobitev gradbenega dovoljenja), nanašala na izdelavo projektne dokumentacije za: a) garažo za kmetijske stroje, b) strojno lopo, c) dvorišče s platojem za pranje kmetijske mehanizacije in d) dovozno cesto, da pa je v začetku januarja 2011 prišlo do ustnega dogovora pravdnih strank, ki je pomenil spremembo predhodnega naročila. Vsebina dodatnega naročila tožnika se je nanašala na spremembo naziva oziroma namembnosti in geometrije t. i. vmesnega, povezovalnega dela (med garažo za kmetijske stroje in strojno lopo) v vinsko klet. Ugotovitev o ustnem dogovoru pravdnih strank, s katerim je prišlo do spremembe Pogodbe, ima oporo v izvedenih dokazih in jo tožnik neutemeljeno graja. Da vinska klet ni bila predmet Pogodbe, izhaja primarno iz njene vsebine. V njej namreč vinska klet ni omenjena. Navedeno je potrdil tudi toženec, ki je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, izpovedal, da je tožnik po objavi razpisnih pogojev ugotovil, da pomožni prostori ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev subvencije, zato se je odločil za njihovo „preprojektiranje“ in ne le za spremembo njihovega naziva. To je zahtevalo še dodatno projektiranje greznice z vsemi izračuni, pri čemer je tudi tožnik zaslišan kot stranka priznal, da prvotni projekt ni imel predvidene greznice in da je imel toženec po objavi razpisa dva meseca časa za njeno projektiranje. Priča B., čigar izpovedbi je sodišče prve stopnje sledilo, je potrdil spremembe strojnega načrta, ki je bil del projektne dokumentacije - izpovedal je, da se je nekje januarja 2011 v projekt vrinila vinska klet in da je bilo treba narediti obsežnejšo spremembo. Predvidena je bila kanalizacija, ki je prej ni bilo. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za navedeni zaključek tudi v izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke D. P., iz katerega ne izhaja, kot napačno navaja pritožnik, da je bila vinska klet predmet naročila že pred novembrom 2010. Izvedenec je sicer v izvedenskem mnenju točka 7. 2. 4. Načrti gradbenih konstrukcij in drugi gradbeni načrti - dvorišče s platojem ter točka 7. 2. 5. Načrti gradbenih konstrukcij in drugi gradbeni načrti - dovozna cesta, ki so datirani na november 2010, ugotovil, da slednji omenjajo vinsko klet, vendar pa je toženec izpovedal, da se je dokumentacija, ki je bila izdelana po objavi razpisa, označevala s starim datumom (november 2010), ker so bila na podlagi dokumentacije, izdelane novembra 2010, pridobljena že vsa ustrezna soglasja na te datume. Izpovedal je tudi, da se je spremenila vsa dokumentacija, razen načrt gradbenih konstrukcij - statični del, načrt gradbenih konstrukcij - dovozna pot ter geodetski načrt. Glede na pojasnjeno ne drži pritožbena navedba, da iz izvedenskega mnenja v povezavi z izpovedbo toženca izhaja, da se načrt gradbenih konstrukcij - dvorišče s platojem ni spreminjal. Glede načrta gradbenih konstrukcij - dovozna pot pa velja pojasniti, da iz izvedenskega mnenja izhaja le, da se vinska klet zgolj omenja v tehničnem opisu tega načrta, kar pa se ne izključuje z izpovedbo toženca, da se ta načrt ni (vsebinsko) spreminjal.¹ Na podlagi tega načrta v povezavi z izpovedbo toženca zato ni mogoče sklepati, da je bila vinska klet že predmet Pogodbe. Izvedenec je sicer tudi ugotovil, da strojni načrt, datiran na januar 2011, govori o prezračevanju vinske kleti, v njem je narisana greznica, kar pa ne izhaja iz strojnega načrta, datiranega na november 2010 (B7). Prav tako je ugotovil, da se sporni vmesni del v gradbenem načrtu za stavbe in načrtu arhitekture razlikuje po nazivu oziroma namembnosti (v prvem je poimenovan kot vmesni klasični objekt med strojno lopo in garažo, v drugem pa kot vinska klet) ter po geometriji. Vse navedeno govori v prid zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik naknadno naročil tožencu „popravek“ izdelane projektne dokumentacije po Pogodbi, kar je slednji sprejel.

7Ob dejstvu, da iz izvedenih dokazov, predvsem iz izvedenskega mnenja, na katerega se je utemeljeno oprlo sodišče prve stopnje, saj je bilo (v obravnavanem delu) strokovno in prepričljivo, pa tudi objektivno,² izhaja, da je bilo treba zaradi dodatnega naročila spremeniti načrt arhitekture, elektro in strojni načrt, pridobiti je bilo treba dodatno soglasje za greznico, ne drži pritožbena navedba, da je prišlo zgolj do manjše spremembe oziroma korekcije projektne dokumentacije, česar ni moč šteti za spremembo Pogodbe. Prav tako ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje na to, da je toženec že ob podpisu Pogodbe vedel, da se bo pridobivala projektna dokumentacija in gradbeno dovoljenje za dva ločena namena, in sicer za ukrep 121 in ukrep 123, katerega predmet je bila vinska klet. Četudi je toženec to vedel, kar sicer ni izkazano, to samo po sebi ne more biti argument za to, da je bila vinska klet vključena že v Pogodbo. Bistveno je, kakšen je bil dogovor pravdnih strank, pri čemer je dokazni postopek pokazal, da se toženec s Pogodbo ni zavezal izdelati projektne dokumentacije tudi za vinsko klet. Iz istega razloga pri presoji, ali je bila vinska klet predmet Pogodbe, ne more biti odločilno, da tožnik ni dal po spremembi naročila tožencu novega pooblastila za pridobivanje gradbenega dovoljenja ter da ni prišlo do novega dogovora o načinu plačila. Ker je bil ustni dogovor v pretežnem delu izpolnjen (toženec je izdelal projektno dokumentacijo tudi za vinsko klet, kar ni bilo sporno), je napačno tudi pritožbeno stališče, da ustni dogovor ne velja, ker bi morali biti spremembi obsega dela pa tudi rokov dogovorjeni pisno (58. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se je toženec zavezal tožniku, da bo zanj pridobil gradbeno dovoljenje za spremenjeni projekt (projekt, ki je vključeval vinsko klet) do določenega roka in ne da bo zanj pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje. Z navedeno ugotovitvijo se pritožbeno sodišče strinja, saj temelji na izvedenih dokazih in pravilni oceni okoliščin sklepanja Pogodbe in ustnih dogovorov. To, da je toženec vedel, da tožnik potrebuje pravnomočno gradbeno dovoljenje do 15. 3. 2011, na kar opozarja tožnik, v tej zvezi ni odločilno, je pa bistveno, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, za presojo, do kdaj se je toženec zavezal tožniku pridobiti gradbeno dovoljenje.

9V zvezi s tekom rokov za izpolnitev obveznosti toženca, ki so bili dogovorjeni s Pogodbo, je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da sta se pravdni stranki že pred dodatnim ustnim dogovorom v januarju 2011 dogovorili, da se projektna dokumentacija ne odda na upravno enoto do objave prvega razpisa. Na podlagi te ugotovitve, ki ni izpodbijana, je ocenilo, da sta pravdni stranki, ki nista vedeli, kdaj bo objavljen razpis, z ustnim dogovorom prekinili tek rokov iz Pogodbe za nedoločen čas ter da so roki po objavi razpisa (31. 12. 2010) začeli teči znova. Takšno oceno tožnik utemeljeno graja. Ker sta se pravdni stranki dogovorili zgolj, da se projektna dokumentacija ne odda do objave razpisa ukrepa 121, ni pa bilo takrat še ustnega dogovora glede spremembe projektne dokumentacije oziroma vinske kleti, navedeni dogovor kvečjemu pomeni, kot pravilno opozarja tožnik, da je začel pogodbeno dogovorjeni 20-dnevni rok za pridobitev gradbenega dovoljenja ponovno teči z dnem objave razpisa. Ker pa je nato prišlo še do ustne spremembe Pogodbe oziroma je bila dodatno naročeno projektiranje vinske kleti, to še ne pomeni, da bi moral toženec pridobiti gradbeno dovoljenje tudi za spremenjeni projekt do 20. 1. 2011, kot zmotno meni tožnik, še zlasti glede na to, da je bila sprememba dogovorjena šele v januarju 2011 ter da je bilo treba spremeniti več načrtov projektne dokumentacije, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, v kakšnem roku bi moral toženec pridobiti gradbeno dovoljenje za spremenjeni projekt. Ob dejstvu, da za izvedbo dodatnega naročila niso bili izrecno dogovorjeni nobeni roki, da pa je bil tožencu znan rok za prijavo tožnika na razpis ukrepa 121, je sodišče prve stopnje v tej zvezi štelo kot odločilno, da je toženec do roka, ki je bil pomemben za izpolnitev tožnikovega namena sodelovanja na javnem razpisu ukrepa 121 (to je do 15. 3. 2011), pridobil gradbeno dovoljenje. Iz obrazložitve sodbe je moč razbrati, da iz razloga, ker se toženec ni zavezal pridobiti pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pri presoji, ali je toženec pravočasno in pravilno izpolnil svojo obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, ni štelo kot odločilno, da je tožnik do 15. 3. 2011 potreboval pravnomočno gradbeno dovoljenje, kar sicer ni bilo sporno, ter (ne)vedenje toženca glede te okoliščine, kar je bilo sporno. Takšna presoja sodišča prve stopnje je (zlasti) glede na pravno naravo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama napačna.

10Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima zaveza toženca kot projektanta, da tožniku pridobi gradbeno dovoljenje, vse značilnosti mandatnega razmerja (in ne podjemne pogodbe). Pridobivanje soglasij in postopek izdaje gradbenega dovoljenja je izvajanje pravnih dejanj pred državnimi organi, katerih rezultat je izdaja ustrezne upravne odločbe. Pred upravnim organom je projektant, ki vloži vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja v imenu in za račun svojega naročitelja, za kar potrebuje njegovo pooblastilo, naročiteljev zastopnik. Pri tem ne deluje samostojno, pa čeprav ne dobi posebnih navodil naročitelja. Vezan je namreč predvsem na zahteve in način poslovanja upravnega organa. Za presojo, ali je toženec pravočasno in pravilno izpolnil svojo pogodbeno obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, so torej relevantne določbe OZ o mandatni pogodbi, iz katerih izhaja, da ima mandatarjeva storitev značilnost obligacije prizadevanja (766. člen). V prvem odstavku 768. členu OZ je nadalje določeno, da mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. V skladu z drugim odstavkom 768. člena OZ mora prevzemnik, če je mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, slednjega na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni zadevi (tretji odstavek 768. člena OZ). Za presojo, ali je mandatar svojo obveznost pravilno izpolnil, in za presojo vsebine mandatarjevih pojasnilnih obveznosti so pomembni tako naročiteljevi interesi, ki so izraženi neposredno prek ustreznih konkretnih, posamičnih pogodbenih določb, kot tudi tisti, ki niso izraženi na tak način, vendar pa so mandatarju znani, ker mu jih je naročnik ob sklepanju pogodbe (ob posredovanju naročila) oziroma kasneje razkril.³ Glede na navedena materialnopravna izhodišča pritožbeno sodišče ocenjuje, da četudi se toženec ni zavezal tožniku, da bo zanj pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje, je za presojo, ali je toženec pravočasno oziroma pravilno izpolnil svojo pogodbeno obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, ključno, ali je toženec vedel, da tožnik potrebuje do 15. 3. 2011 pravnomočno gradbeno dovoljenje, kar je tožnik sicer ves čas zatrjeval. Če je namreč vedel za takšno potrebo oziroma interes tožnika kot naročitelja, bi si moral kot dober strokovnjak prizadevati oziroma storiti vse, kar je bilo v njegovi moči (skrbnost dobrega strokovnjaka), da pridobi gradbeno dovoljenje, kljub spremembi naročila, do takrat, ko je bila še realna možnost, da dovoljenje postane do 15. 3. 2011 tudi pravnomočno, in ne, da ga pridobi do navedenega dne, kar je kot odločilno štelo sodišče prve stopnje. Če je toženec vedel, da zaradi spremembe naročila oziroma spreminjanja projektne dokumentacije gradbeno dovoljenje niti teoretično ne bo moglo postati pravnomočno do 15. 3. 2011, pa bi moral tožnika na to opozoriti. Če tega ni storil, ni izpolnil svoje pojasnilne obveznosti. Neizpolnitev mandatarjeve pojasnilne obveznosti, kar je tožnik tudi očital tožencu, pa ima prav tako značilnost kršitve pogodbene obveznosti.⁴ Ugotovitev v tej smeri izpodbijana sodba nima oziroma zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec z izdajo gradbenega dovoljenja dne 15. 3. 2011 pravočasno in pravilno izpolnil prevzeto obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja v dogovorjenem obsegu, temelji na zmotni uporabi materialnega prava, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in toženčevim delovanjem kot projektantom. Pojasnilo je, da ker projektant ne nosi rizika (pravočasne) pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, tožniku pa je po njegovih trditvah škoda nastala prav zaradi pomanjkanja te pravne lastnosti sicer pravočasno izdanega gradbenega dovoljenja, med obsegom odgovornosti projektanta in zatrjevano škodo ni najti medsebojne zveze. Povzeto sicer drži, vendar pa ob dejstvu, da še ni razčiščeno, ali je toženec pravočasno in pravilno izpolnil dogovorjeno obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja (glej predhodno obrazložitev tega sklepa), tudi še ni moč trditi, da ni bila prav neizpolnitev te njegove obveznosti vzrok za to, da gradbeno dovoljenje ni postalo pravočasno pravnomočno, in posledično za nastanek zatrjevane škode tožnika. Dodatno je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da tožnik ne bi bil upravičen do izplačila nepovratnih sredstev, četudi bi mu bila ta odobrena, saj projektiranih objektov, s katerimi je sodeloval na razpisu ukrepa 121, ni zgradil. Tudi to je sicer res, vendar pa je pri tem sodišče prve stopnje spregledalo navedbe tožnika, da objektov (takrat) ni zgradil oziroma mogel zgraditi, ker na spornem javnem razpisu ni bil uspešen.⁵ Če navedeno drži, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov, pa golo dejstvo, da tožnik objektov ni zgradil, ne more biti argument za to, da tožniku ni nastala škoda oziroma da nima vzročne zveze z delovanjem toženca kot projektanta. Glede na vse pojasnjeno je materialnopravno zmotna tudi presoja sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze in škode, kar sta tudi predpostavki poslovne odškodninske odgovornosti.

12Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V skladu z načelom ekonomičnosti pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo več dokazov z zaslišanjem pravdnih strank (stranki je tudi dodatno zaslišalo) in prič, ki jih bo treba oceniti z vidika (deloma) drugačnih materialnopravnih izhodišč, kot so bili ocenjeni v izpodbijani sodbi. Zaradi načela neposrednosti bi moralo pritožbeno sodišče, če sodbe ne bi razveljavilo, ponovno zaslišati stranki in priče, kar bi zavleklo postopek. Poleg tega bi moralo pritožbeno sodišče, če bi presodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca, prvič odločati tudi o višini tožbenega zahtevka, s čimer pa bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico strank do pritožbe.

13V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o tožbenem zahtevku upoštevajoč zgoraj navedena materialnopravna izhodišča. Če bo ugotovilo, da je toženec vedel, da tožnik potrebuje pravnomočno gradbeno dovoljenje za objekte, s katerimi je sodeloval na razpisu ukrepa 121, do 15. 3. 2011, bo moralo ugotavljati, ali si je toženec prizadeval pridobiti gradbeno dovoljenje do dne, ko je bila še realna možnost, da dovoljenje postane do 15. 3. 2011 tudi pravnomočno, in ali je pri tem ravnal v skladu z ustrezno profesionalno skrbnostjo. V sklopu tega bo moralo (v okviru trditev pravdnih strank) tudi ugotavljati, kaj je bilo vzrok za to, da je toženec šele 4. 3. 2011 podal vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, ter šele za tem pridobil potrebna soglasja. Zgolj v primeru, če bo toženec izkazal, da so do prepozne pridobitve gradbenega dovoljenja (zamude) pripeljale okoliščine, ki so bile zunaj njegove sfere (okoliščine, katerih kot strokovnjak ni mogel predvideti oziroma nanje vplivati), bo mogoč zaključek, da je toženec pravočasno/pravilno izpolnil obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja, kar pa še ne bo omogočalo tudi zaključka, da ni podana njegova odškodninska odgovornost zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. Ta bo podana, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi moral toženec opozoriti tožnika na to, da gradbenega dovoljenja zaradi spremembe projekta oziroma naročila ne bo mogel pridobiti v takšnem roku, da bo dovoljenje lahko postalo do 15. 3. 2011 tudi pravnomočno, pa tega ni storil. Če pa bo ugotovilo, da toženec ni vedel, da tožnik potrebuje do 15. 3. 2011 pravnomočno gradbeno dovoljenje, pa bo bistveno, ali je do navedenega dne pridobil gradbeno dovoljenje, kar je bilo kot odločilno šteto že v izpodbijani sodbi.

14Ker je bilo treba sodbo razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (360. člen ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Očitno se je v gradbenem načrtu, ki se nanaša na cesto in ne na objekte, popravilo poimenovanje objekta, kar pa še ne pomeni, da se je sam načrt spremenil oziroma da je bilo treba naredit nov načrt.
² Ker iz procesnega gradiva ni jasno izhajalo dejansko stanje v zvezi z datumi izdelave projektne dokumentacije, je izvedenec na vprašanja sodišča odgovoril v dveh variantah.
³ Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 226.
⁴ Ibidem, str. 228.
⁵ Tožnik je sicer že v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenje tudi pojasnil, da je sporne objekte zgradil kasneje, tekom leta 2015.