VSM Sklep II Kp 19181/2015

Pritožbi zagovornikov obdolženega G.G. se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sklepom I Ks 19181/2015 z dne 25. 1. 2016 pod točko I predlog zagovornika G.G. za vrnitev zaseženih denarnih sredstev s sklepom (pravilno: odredbo) Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Kpr 97/97 z dne 20. 3. 1997 kot neutemeljen zavrnil, pod točko II pa po določilu prvega in drugega odstavka 498. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločil, da se denarna sredstva na nerezidenčnem računu M.A.H., št. 1231957343 na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Kpr 97/97 z dne 20. 3. 1997, odvzamejo.

2Zoper navedeni sklep so zagovorniki obdolženega G.G. vložili pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP, napačne uporabe materialnega prava po 372. členu ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, kršitev 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, predlog državne tožilke iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju državni tožilec) za odvzem denarnih sredstev na nerezidenčnem računu M.A.H. št. 1231957343 zavrne in ugodi zahtevi za vrnitev premoženja z dne 13. 5. 2015, podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pritožnikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v postopku odločanja o odvzemu denarja in premoženja nezakonitega izvora iz 252. člena KZ brez obsodilne sodbe (498.a člen ZKP), v katerem sodišče odvzeme denar, ki je bil pridobljen s kaznivimi dejanji in katerega kriminalni izvor je hotel storilec s pranjem denarja prikriti, potrebno zagotavljati visoki standard varovanja pravic oseb v teh postopkih in sicer zagotoviti pravico do obrambe, oseba mora biti vnaprej seznanjena z argumenti tožilstva in imeti možnost vlagati dokaze. Pritožniki utemeljeno izpostavljajo odločbi Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije¹, s katerimi sta sodišči opozorili, da je tudi v postopku za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora treba upoštevati načelo kontradiktornosti in obdolženemu zagotoviti možnost, da se pred odločitvijo državnega tožilca za odvzem denarja seznani s predlogom ter se mu omogoči, da se o njem izjavi in predlaga dokaze v svojo korist.

5Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je senat o odvzemu zaseženih denarnih sredstev odločil na podlagi mnenja in predloga državnega tožilca z dne 13. 1. 2016 in 25. 1. 2016 (list. št. 42 in 46 spisa). Kot je razvidno tako iz spisa kot tudi iz izpodbijanega sklepa mnenje in predlog državnega tožilca, ki vsebujeta odločilne razloge pravne in dejanske narave o bistvu odločitve, nista bila vročena obdolženemu in njegovim zagovornikom. Tako jim možnost seznanitve s predlogom državnega tožilca dejansko ni bila zagotovljena.

6Na tak način pa pravica obdolženega do poštenega sojenja v postopku iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora brez kazenske obsodbe po določbi 498.a člena ZKP ni bila primerno varovana. V obravnavanem primeru je izpodbijani sklep o odvzemu denarja posledica zanikanja pravice obdolženemu do vrnitve zaseženega denarja, ki jo v svojem mnenju podal državni tožilec kot odgovor na obdolženčev predlog za vrnitev zaseženega mu denarja, ter predloga državnega tožilca za postopanje sodišča po določbi 498.a člena ZKP. Vendar, denar, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odvzelo, je bil zasežen z odredbo preiskovalnega sodnika z dne 20. 3. 1997 in vse od tedaj v izključnem razpolaganju sodišča, in tudi ni bilo nevarnosti, da bi obdolženi ta denar prenesel na drugi račun ali kako drugače napravil za nedosegljivega, le njegovo vrnitev je zahteval zaradi končanja kazenskega postopka. Zato s tega vidika omejitev obdolženčeve pravice do obrambe s strani sodišča prve stopnje ni bila upravičena.

7Ker sodišče prve stopnje obdolženemu ni omogočilo, da se seznani s predlogom državnega tožilca za odvzem denarja nezakonitega izvora in se o njem izjavi ter predlaga dokaze, ki so mu v korist, je bila obdolženemu kršena pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. V kolikor te kršitve pritožbeno sodišče ne bi odpravilo, bi tudi samo storilo enako kršitev.

8Glede na ugotovljeno kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obdolženega ugodilo tako, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

9V novem odločanju bo moralo sodišče ravnati v skladu z Ustavo in s tem v skladu z zahtevami iz tega razveljavitvenega sklepa. Obdolženemu bo moralo dati v ustreznem roku možnost, da se izjavi o predlogu državnega tožilca za odvzem denarja in o vsem procesnem gradivu, na katerem temelji predlog, ter ukrene vse, kar se mu zdi primerno v svojo korist.

10Pritožbeno sodišče se zato ni opredeljevalo do ostalih zatrjevanih kršitev (absolutno zastaranje kazenskega pregona kot ovire za odvzem denarja po 498.a členu ZKP, kršitve načela pravne varnosti in načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave, občutnega posega v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, kršitev načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljivih razlogov sklepa in nerazumljivega izreka - ni navedeno kolikšen denarni znesek se odvzame). Opredelilo se je le do stališča pritožbe, da bi se naj z odstopom pregona Republiki Franciji slovenski organi pregona in sodišča za vodenje posebnega kazenskega postopka odrekli slovenski jurisdikciji. Takšno stališče ni pravilno. V obravnavanem primeru gre za poseben postopek odvzema tako imenovanega „umazanega denarja“ po 498. a členu ZKP, ki teče ločeno od končanega kazenskega postopka zoper obdolženega v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, storjenim na ozemlju Republike Slovenije, v katerem so bila na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru zasežena denarna sredstva, ki predstavljajo premoženjsko korist, pridobljeno s prepovedanimi hudimi kaznivimi dejanji, storjenimi v Republiki Franciji. Zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj za izvedbo tega posebnega postopka, ko gre le za dokončno odločitev o usodi zaseženih denarnih sredstev (postopek ima značaj posebnega procesnopravnega ukrepanja) ne bi bilo pristojno slovensko sodišče, še posebej, ko je obdolženi z vloženim predlogom za vrnitev zaseženega denarja (in pred tem tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi plačila 1,600.371,84 EUR s pp, s katero ni uspel) sprožil postopek pred slovenskim sodiščem.

11Za presojo, ali je izpolnjen pogoj za izpeljavo postopka po 498.a členu ZKP pa bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti odločbo sodišča prve stopnje v Meauxu v Republiki Franciji, kateremu je bil zaradi nadaljnjega kazenskega pregona zoper obdolženega odstopljen spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. K 142/2001 v fazi kazenskega postopka po vloženi obtožnici (vročitev obtožnice ni bila izkazana, ker obdolženi sodišču ni bil dosegljiv) in na tak način ugotoviti ali je francosko sodišče prevzelo kazenski pregon zoper obdolženega ali ne, in če je, iz kakšnega razloga se je končal kazenski postopek zoper obdolženega. Po oceni pritožbenega sodišča, okoliščine, v zvezi z odstopom kazenskega pregona obdolženega Republiki Franciji, niso dovolj raziskane. Res je, da francosko sodišče našemu sodišču ni vrnilo kazenskega spisa, kar dovoljuje sklep o prevzemu pregona, a za potrebe vodenja postopka za odvzem denarja ne zadostuje zgolj odgovor republiškega tožilca sodišča prve stopnje v Meauxu, danega Pritožbenemu sodišču Pariz z dne 31. 1. 2011, na poizvedovanje našega sodišča ali je bilo naši prošnji za prevzem kazenskega pregona zoper obdolženega G.G. (sklep o odstopu kazenskega pregona zoper imenovanega z dne 15. 3. 2002) ugodeno. Odgovor, povzet v razlogih izpodbijanega sklepa v točki 2, pove, da je tožilstvo ovadbo slovenskih pravosodnih organov, ki se nanaša na pranje denarja osumljenega G.G. dne 17. 9. 2008 arhiviralo brez nadaljevanja postopka in da je bilo dejansko ugotovljeno, da je bil G.G. z odločbo sodišča prve stopnje v Meauxu dne 10. 5. 2004 obsojen za sodelovanje v prvi etapi načrtnega pranja denarja, ki jo je izvedel ob poneverbi denarja podjetja N.. Za presojo dopustnosti vodenja postopka po 498. a členu ZKP bo zato potrebno razjasniti okoliščine v zvezi z našim zaprosilom za prevzem kazenskega pregona obdolženega Republiki Franciji.

12V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje utemeljuje obstoj predhodnega kaznivega dejanja, ki je vir umazanega denarja, z navedbami iz obtožnice, ki ni bila vsebinsko preizkušena, in s podatki iz francoskih medijev o poteku kazenskih postopkov zoper obdolženega zaradi številnih kaznivih dejanj. V ponovljenem postopku bo dokazovanje predhodnih konkretnih kaznivih dejanj, iz katerih bi naj ta zasežena denarna sredstva izvirala, s kaznivim dejanjem pranjem denarja pa bi se naj skušalo prikriti njihov izvor, lažje, ker bo imelo pravnomočno sodbo Prizivnega sodišča v Parizu št. CH. 02/06277 z dne 10. 5. 2004 v zvezi s sodbo III. oddelka Okrožnega sodišča v Meauxu z dne 19. 2. 2001 (M0011534), iz katere izhaja, da je sodišče G.G. spoznalo za krivega več kaznivih dejanj, storjenih v letih 1993 do 1996 na francoskem ozemlju v obdobju, ki še ni zastaralo, in sicer zlorabe položaja, goljufivega izogibanja prijavi in plačilu davka, utaje prihodka, davčne goljufije, vključitve netočnih ali fiktivnih dokumentov v računovodske izkaze, davčne poneverbe, zlorabe položaja s strani vodilne osebe v podjetju, za kar mu je bila izrečena zaporna kazen v trajanju dveh let, od tega eno leto pogojno in plačilo denarne kazni. Pritožbeno sodišče si je na podlagi pooblastil iz tretjega odstavka 377. člena ZKP pridobilo pravdni spis Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. P 27/2012 (prej Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 321/2011), v katerem se pod prilogo A 16 nahaja citirana sodba.

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 in odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 271/2007 z dne 2. 10. 2008