VSM Sodba I Cp 1008/2018

I. Pritožbi prvega in četrtega toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni, tako da se znesek 12.533,59 EUR nadomesti z zneskom 11.733,59 EUR, znesek 304,31 EUR se nadomesti z zneskom 210,86 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati prvemu in četrtemu tožencu 33,77 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zamudno in zamudno zavrnilno sodbo v točki I izreka razsodilo, da so toženci dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati znesek 12.533,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2016 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 304,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki II izreka je v presežku vtoževanega zneska tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo.

2Zoper citirano zamudno sodbo (točka I izreka) sta pritožbo vložila prvi in četrti toženec, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvi in tretji točki drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očitata, da je tožniku prisodilo previsoko odškodnino po vseh postavkah, razen za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožba izpostavlja, da tožniku pripada odškodnina za strah največ v znesku 400,00 EUR. Nepravilno je, da sodišče prisodi tožniku večjo odškodnino tudi za to, ker naj bi bila to njegova prva travmatična izkušnja. Sodišče ni razmejilo odškodnine za primarni in sekundarni strah, zaradi česar sodba ni jasna ter je ni mogoče preizkusiti. Tožniku odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter za duševne bolečine za skaženost ne pripada, sodišče pa niti ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevke le za navedene zneske in ne za višje zneske. Okoliščine, ki jih sodišče navaja v točki 11 obrazložitve sodbe, spadajo v odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V tožbi ni nobenih trditev, niti dokazov, da bo imel tožnik težave do konca življenja. Tožnik trditve, da naj bi bila groba moč oprijema oziroma upogiba prsta na roki zmanjšana za 9/10, ni substanciral in je podkrepil z nobenim dokazom, kar pomeni, da do odškodnine iz tega naslova ni upravičen. Ker je doživel brutalen napad, še ne pomeni, da je bilo to zanj subjektivno žaljivo – navedeno v tožbi niti ni bilo zatrjevano. Sodišče je okoliščine v zvezi s posegom v dobro ime in ugled upoštevalo že pri odškodnini za strah. Sodbe glede te odškodninske postavke ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni navedlo, kakšen znesek mu gre za razžalitev ter kakšen zaradi posega v dobro ime in ugled. Vsekakor pa pritožnika menita, da četudi je bil tožnik podvržen morebitni neprijetnosti zaradi prisotnosti drugih gostov v lokalu, je bilo to kratkočasno in ni vplivalo na njegovo psihično počutje in ravnovesje. Tožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj v medicinski dokumentaciji ni izkazano, da naj bi mu kazalec štrlel iz pesti, prav tako navedeno ne izhaja iz kazenske sodbe, tožnik pa v tožbi ni podal ustrezne trditvene podlage. Pritožba ne soglaša s priznanjem premoženjske škode v vtoževanem znesku. In sicer tožniku sodišče ne bi smelo priznati kilometrine v vrednosti 0,37 EUR/km, ampak le v vrednosti 0,18 EUR/km, kot se priznajo posamezniku prevozi na področju zdravstva. Ker tožnik ni izkazal, da je Splošni bolnišnici plačal stroške zdravljenja v znesku 916,99 EUR, mu jih sodišče prve stopnje bi smelo priznati. Prav tako tožnik ni upravičen do zneska 2.450,00 EUR za škodo za uničene stvari v lokalu, saj je višino te škode substanciral zgolj z lastno oceno in ni predložil nobenih računov ali izračunov škode. Sodišče ni obrazložilo, zakaj obstaja razlika med vtoževano višino škode in zneskom 300,00 EUR, izhajajočim iz kazenske sodbe. Pritožba se ne strinja s stroškovno odločitvijo, ker meni, da bi moralo sodišče odmeriti stroške od prisojenega zneska 12.533,59 EUR in ne od vtoževanega zneska. Pritožnika se zavzemata za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri znižanja odškodnine oziroma se podrejeno zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju).

6Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zaradi tega se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na dejansko stanje. Pritožba pa se neutemeljeno sklicuje na to, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso ustrezno podprta s priloženimi dokazi, saj to predstavlja nedopusten poskus izpodbijanja dejanske podlage odločitve.

7Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe, kar niti ni pritožbeno sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja temelj za prisojo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel dne 1. 9. 2012 v gostinskem lokalu (kar pritožbeno ni sporno) ter se je nato ukvarjalo z višino škode ter pri tem uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevalo je, da pri zamudni sodbi utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ki ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Šteje se, da v tožbi navedena dejstva nasprotujejo predloženim dokazom, če govorijo proti njim. O nasprotovanju pa ni mogoče govoriti, če dokazi tožbenih zatrjevanj ne potrjujejo (vendar jim ne nasprotujejo), saj se ob že obrazloženem v tožbi navedena dejstva štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja.

8Pritožbeno sporna je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh postavkah, razen za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za premoženjsko škodo. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje odškodnino prisodilo, upoštevaje tožnikove navedbe v tožbi, ki jim toženci niso ugovarjali in jih je šteti kot neizpodbite. Neutemeljeno se pritožba zato sklicuje na to, da iz predložene medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi bila pri tožniku zmanjšana življenjska aktivnost oziroma „da bo imel tožnik težave do konca življenja“, „da je groba moč oprijema oziroma upogiba prsta na roki zmanjšana za 9/10“, da napad za tožnika ni bil subjektivno žaljiv in brutalen, da ni bil podvržen neprijetnosti zaradi prisotnosti drugih gostov v lokalu in da to ni vplivalo na njegovo psihično počutje in ravnovesje.

9Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (znesek 4.500,00 EUR), utrpelega strahu (znesek 800,00 EUR), duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti (znesek 500,00 EUR) in prestanih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem (pritožbeno nesporen znesek 2.500,00 EUR), saj je tožnik za te postavke nepremoženjske škode podal ustrezno trditveno podlago, dejstva pa niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Ni pa utemeljeno priznalo odškodnine za duševne bolečine za skaženost v višini 800,00 EUR, saj iz podane trditvene podlage ne izhaja, da bi tožnik trpel duševne bolečine, ampak je iz tožbe razvidno le, da se skaženost kaže na način, da ni zmožen stisniti dlani v pest in mu pri tem kazalec „štrli“ v celotni dolžini iz pesti. Ker morajo biti pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin za skaženost podane tako objektivne, kot tudi subjektivne predpostavke, tožnik pa ni izkazal, da bi trpel duševne bolečine, mu odškodnina iz tega naslova ne pripada. Posledično je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da tožniku odškodnine za to postavko ni priznalo.

10Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je tožnik v posledici škodnega dogodka, ki je predstavljal kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, utrpel poškodbo glave, desnega komolca ter kazalca leve roke, katerega so mu operirali in vstavili žice ter vijake, nositi je moral Boehlerjevo opornico in je bil v času dveh mesecev nesposoben za opravljanje kakršnegakoli dela, v posledici škodnega dogodka je groba moč oprijema oziroma upogiba z levico zmanjšana za 9/10, ostala je zavrtost rotacije kazalca leve roke za dobrih 95 odstotkov obsega giba kazalca; tožnik je utrpel primarni in sekundarni strah, ko je v trenutku pretepa s strani tožencev doživel popoln šok ter je bil ves čas zdravljenja zaskrbljen, ali bo lahko normalno uporabljal levo roko ter je podoživljal škodni dogodek; ter duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj so bile s škodnim dogodkom okrnjene njegove osebnostne pravice, razžaljena njegova čast, ko so ga toženci grobo pretepli in njegovega imena, ko so dogodek videli tudi drugi gostje lokala, zaradi česar je čutil in še čuti duševne bolečine.

11Skupno je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 8.300,00 EUR, kar predstavlja pravično in primerno odškodnino za škodo, ki jo je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel in se pritožba neuspešno zavzema za znižanje le-te. To predstavlja 7,8 povprečnih mesečnih neto plač¹, upoštevan je pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da slednja ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče prve stopnje je pri prisoji uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, v skladu s katerim je potrebno upoštevati subjektivne in objektivne kriterije ter nato opraviti tudi individualizacijo odškodnine v ožjem pomenu, glede na konkretnega oškodovanca. Prav tako je odškodnina primerna glede na zneske odškodnin iz sodne prakse v podobnih primerih (v primeru VSL sodba II Cp 473/2012 je bila tožniku za milejše poškodbe prisojena odškodnina v višini 7,5 povprečnih mesečnih neto plač).

12Neutemeljena je pritožbena graja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni obrazložena in preverljiva (sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni zavrnilo višjih zneskov vtoževane odškodnine. Sodišče druge stopnje pritožnikoma pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razlagati, zakaj ni zavrnilo odškodnine za strah za več kot 200,00 EUR, saj je obrazložilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 800,00 EUR, v presežku, do vtoževanega zneska 1.000,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo. To pa ne pomeni, da sodba ni obrazložena, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju.

13Sodišče prve stopnje je tožniku za premoženjsko škodo priznalo skupen znesek 3.433,59 EUR. Pritožba se neutemeljeno zavzema za spremembo prisojenih potnih stroškov za pet obiskov Splošne bolnišnice, upoštevaje vrednosti 0,18 EUR/km, saj je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo kilometrino v vrednosti 0,37 EUR/km. Potrebno je upoštevati, da gre pri teh prevozih za posledico škodnega dogodka in predstavljajo dejansko škodo, kar utemeljuje uporabo vrednosti 0,37 EUR/km, ki se od zneska 0,18 EUR/km razlikuje v tem, da je upoštevana amortizacija avtomobila. Pritožba z navedbami, da „se posamezniku za take prevoze iz zdravstvene blagajne povrne le 0,18 EUR/km“, ne more biti uspešna.

14Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na škodo v obliki povračila stroškov za zdravstvene storitve v skupni višini 916,99 EUR in škodo za uničene stvari v skupnem znesku 2.450,00 EUR. Glede na zgoraj obrazloženo², se pritožba neuspešno sklicuje na to, da tožnik te škode ni izkazal, saj se v tožbi navedena dejstva štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja. Iz kazenske sodbe izhajajoča višina s strani tožnika okvirno ocenjene škode v znesku 300,00 EUR pa ne predstavlja „nasprotja med trditvami in dokazi“, na kar se neutemeljeno sklicuje pritožba, saj je bil naveden znesek potreben zgolj za presojo višine kazenske sankcije oziroma teže kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Kazenski zakonik v 224. členu določa različno sankcijo za kaznivo dejanje, odvisno od višine povzročene škode in zato sodišče v kazenskem postopku zgolj zaradi tega ugotavlja okvirno višino škode, oškodovanca pa z premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, kot je bilo tudi v konkretnem primeru. Posledično navedeno še ne pomeni nasprotovanja med zatrjevanimi dejstvi in dokazi. Sodišče druge stopnje v zvezi z odškodnino za uničene stvari zgolj pripominja, da tožniku pripada glede na določbo prvega odstavka 168. člena OZ in uporaba četrtega odstavka tega člena ni bila potrebna.

15Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi prvega in četrtega toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo.

16V posledici spremembe izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka.

17Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnika pravilno izračunalo in se pritožba neutemeljeno zavzema „za izračun od prisojene vrednosti in ne od vtoževane vrednosti“, saj je sporna vrednost predmeta vedno vtoževana vrednost in ne prisojena vrednost odškodnine, nato pa se pravdni stroški izračunajo glede na uspeh stranke v postopku. Sodišče druge stopnje je zaradi tega povzelo s strani sodišča prve stopnje pravilno izračunane pravdne stroške tožnika, nato pa na novo izračunalo le tožnikov uspeh in od tako spremenjenega uspeha izračunalo višino stroškov, do povračila katerih je upravičen. Tožnik je v postopku na prvi stopnji uspel v višini 69,29 odstotkov, kar pomeni, da sta mu prvi in četrti toženec od priznanih pravdnih stroškov v skupnem znesku 304,31 EUR dolžna povrniti znesek 210,86 EUR.

18Prvi in četrti toženec sta s pritožbo delno uspela (v višini 8,6 odstotkov – pritožbeno sporen znesek odškodnine 9.301,19 EUR, uspela sta z 800,00 EUR), zato jima je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje jima je priznalo 625 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), povečano za 10 odstotkov za zastopanje dveh strank (7/3 člen OT) za 62,5 točk in materialne stroške (11/3 člen OT) 13,75 točk, kar je skupaj 701,25 točk in glede na vrednost točke 0,459 EUR znaša 321,87 EUR. K temu je potrebno prišteti 22 odstotni DDV v znesku 70,81 EUR, kar pomeni, da skupni pritožbeni stroški znašajo 392,68 EUR in je tožnik glede na pritožben uspeh dolžan prvemu in četrtemu tožencu povrniti znesek 33,77 EUR.

¹ Upoštevaje, da povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji za september 2018 znaša 1.062,03 EUR.
² Upoštevaje, da pri zamudni sodbi utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ki ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Šteje se, da v tožbi navedena dejstva nasprotujejo predloženim dokazom, če govorijo proti njim. O nasprotovanju pa ni mogoče govoriti, če dokazi tožbenih zatrjevanj ne potrjujejo (vendar jim ne nasprotujejo), saj se ob že obrazloženem v tožbi navedena dejstva štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja.