VSM Sodba I Cp 1001/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana dopolnilna sodba spremeni tako, da sedaj njen izrek glasi:

„Sodba Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 524/2016 z dne 9. 2. 2018 se dopolni tako, da se v I. točki doda nova 4. točka, ki glasi: „V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.““

II. V presežku se pritožba zavrne in se potrdi sodba Okrožnega sodišča v Mariboru III P 524/2016 z dne 9. 2. 2018.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1S sodbo III P 524/2016 z dne 9. 2. 2018 je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika. Ta je zahteval, da se ugotovi, da znaša njegov solastniški delež na skupnem premoženju pravdnih strank na nepremičnini parcela z ID znakom -1174/1-0, parcela z ID znakom -1165/1-0 ter parcela z ID znakom -1162/2-0 5/6 od celote, delež toženca pa 1/6 od celote. Enako je zahteval glede osebnega avtomobila Citroen Berlingo in motornega kolesa Yamaha. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša tožnikov delež na skupnem premoženju 2/3 (torej 4/6), delež toženke pa 1/3 (torej 2/6). Takšna odločitev pomeni, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj je tožnik zahteval ugotovitev, da je njegov delež na skupnem premoženju 5/6, toženkin pa 1/6 celote. Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo v celoti, prav tako pa zahtevka v presežku tudi ni zavrnilo. Z dopolnilno sodbo z dne 3. 9. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev, da znaša solastniški delež tožeče stranke na nepremičninah v korist tožnika 5/6 do celote, delež toženke pa 1/6 celote, zavrne.

2Obe sodbi s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožba je utemeljena v delu, kjer graja odločitev sodišča prve stopnje v dopolnilni sodbi. S sodbo z dne 9. 2. 2018 je sodišče prve stopnje delno (glede višjega solastniškega deleža v obsegu 2/3) ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodba z dne 9. 2. 2018 v ugodilnem delu ni bila izpodbijana, zato je v tem obsegu že postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je tako z dopolnilno sodbo delno odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari, zato je pritožbeno sodišče dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je odločilo le še o zahtevku, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno.

6Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev določb ZPP, ko je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno v tem pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je dopolnilno sodbo lahko spremenilo brez pritožbene obravnave, saj meni, da s tem niso kršene pravice pravdnih strank (podobno odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2013). Odločitev pritožbenega sodišča v tem obsegu temelji na določilu drugega odstavka 347. člena ZPP.

7Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tem obsegu na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče povzema pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja.

8Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da tožena stranka ni pravočasno trdila, da sta pravdni stranki v notarskem zapisu z dne 25. 8. 2005 razdelili skupno premoženje. To je trdil že tožnik v tožbi, ko je zapisal, da je toženka s sporazumom o višini deležev na skupnem premoženju prenesla navedene nepremičnine svojemu partnerju, to je tožniku do 1/2 od celote. Toženka dogovorjenega polovičnega deleža na nepremičnini z notarskim zapisom z dne 25. 8. 2005 ni nikoli prerekala in se že zato ta dejstva štejejo za priznana ter jih ni potrebno dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Poleg tega pa je toženka v odgovoru na tožbo tudi trdila, da je tožnik solastnik spornih nepremičnin postal na podlagi pravnega posla, to je darilne pogodbe z dne 25. 8. 2005, sklenjene med pravdnima strankama. Pred sklenitvijo te pogodbe tožnik ni imel nobenega nepremičnega premoženja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšna trditvena podlaga toženke v zvezi z neprerekanimi trditvami tožnika zadostna podlaga za ugotovitev, da sta bila solastniška deleža pravdnih strank na spornih nepremičninah v času sklepanja notarskega zapisa dne 25. 8. 2005 enaka. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ter nepopolna ugotovitev dejanskega stanja tako nista podana.

9Sodišče prve stopnje je tako pravilno izhajalo iz zaključka, da sta bila deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 25. 8. 2005 enaka. S strani sodišča postavljen izvedenec gradbene stroke je ocenil:

- tržno vrednost nepremičnine leta 2015 po stanju v letu 2005,

- povečanje vrednosti po stanju 30. 6. 2015 glede na stanje 25. 8. 2005,

- povečanje vrednosti v procentih glede na vrednost 28. 8. 2005 in

- delež vlaganj po 28. 8. 2005 po vrednosti 30. 6. 2015.

10O večjem solastniškem deležu tožnika je mogoče govoriti le v okviru vlaganj po 28. 8. 2005, saj je bilo takrat sporazumno ugotovljeno, da so deleži na skupnem premoženju pravdnih strank enaki. Vrednost se je glede na izvedensko mnenje povečala za 76 % (leta 2005 je bila vrednost 113.000,00 EUR, leta 2015 pa 199.000,00 EUR), delež vlaganj po 28. 8. 2005 pa je znašal 43 % vlaganj glede na vsa vlaganja v nepremičnino.

11Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da je od očeta 7. 4. 2004 prejel 50.000 CHF, kar znaša 31.918,00 EUR, da bi od očeta prejel več denarja, pa ni uspel dokazati. Za izročitev CHF je tožnik predložil potrdilo, pri izročitvi sta bili prisotni tudi dve priči, za prejem ostalih zatrjevanih zneskov, ki so bistveno višji, pa ni predlagal ne predložil nobenega listinskega dokaza, niti ob predaji ni bila prisotna nobena priča, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik prejema denarja, ki presega vrednost 50.000 CHF, ni dokazal. Ta znesek je tožnik prejel pred sklenitvijo sporazuma 25. 8. 2005, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ga ni mogoče upoštevati kot vložek njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje pravdnih strank.

12Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju pravilno upoštevalo višje dohodke tožnika od dohodkov toženke. Toženka je višje dohodke tožnika priznala, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da so bili ti enkrat višji od toženkinih. Glede na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje in pravilen zaključek, da sta pravdni stranki po letu 2005 hišo dokončali z lastnimi sredstvi in krediti, je zaključek sodišča prve stopnje o deležih na skupnem premoženju pravilen.

13Glede na pravilno ugotovljene višje dohodke tožnika in upoštevanje višjega prispevka toženke pri varstvu in vzgoji otrok ter gospodinjstvo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež na skupnem premoženju tožnika 2/3 in delež toženke 1/3. Pritožbeno sodišče pri tem povzema dokazno oceno sodišča prve stopnje o večjem prispevku toženke h gospodinjstvu in vzgoji otrok, saj je toženec delal v Avstriji in bil dnevno odsoten 11 ur ali več.

14Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 154. in drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel glede odločitve o glavni stvari, ampak le iz razloga kršitve postopka sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče odpravilo.