VSL Sodba IV Cp 1950/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako:

- da se v II. točki izreka določena preživnina zniža na 150,00 EUR mesečno,

- da se zavrnjeni del do zahtevane mesečne preživnine v III. točki izreka nadomesti z zneskom 100,00 EUR,

- da se odločitev o pravdnih stroških v V. točki izreka spremeni tako, da ti znašajo 251,12 EUR (namesto 376,61 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločitev o dodelitvi (v času sojenja še) mladoletne hčere pravdnih strank A. A. materi B. B. in o dolžnosti očeta za plačilo preživnine v sklepu in sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. P 85/2010-14 z dne 21. 6. 2010 spremenilo tako, da je mladoletno A. A. zaupalo v varstvo, vzgojo in skrbstvo očetu (I. točka izreka). Toženi stranki (toženki) je naložilo, da je dolžna od 14. 3. 2017 dalje za mladoletno hčer A. A. na bančni račun njenega očeta plačevati preživnino v višini po 165,00 EUR mesečno, kot to izhaja iz II. točke izreka. V presežku, za znesek 85,00 EUR mesečno, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stikov je odločilo, da se ti izvajajo na podlagi sprotnega dogovora med A. A. in toženko (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožeči strani (tožniku) povrniti njegove pravdne stroške v višini 376,61 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je zavrnilo predlog tožnika na izdajo začasne odredbe, po kateri bi toženka plačevala začasno preživnino v višini 200,00 EUR mesečno.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbo vlaga glede višine preživnine (II. točka izreka sodbe) in glede stroškov postopka (V. točka izreka). Izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljene potrebe hčere pravdnih strank¹. Ni jasno, kako je prišlo sodišče do zneska 200,00 EUR letno za znesek šolskih potrebščin in delovnih zvezkov. Ti stanejo največ 100,00 EUR letno. Sodišče je znesek ugotovilo brez trditvene podlage in dokazov tožnika. Tožnik za šolske izlete ni predložil dokazov. Sodišče je navedlo, da vsak izlet stane 20,00 EUR, za kar prav tako ni bilo predloženega dokaza. Toženki je znano, da ima hči enega do dva šolska izleta letno, kar na letni ravni predstavlja največ strošek v višini 30,00 EUR. Za šolsko vozovnico v višini 25,00 EUR tožnik ni predložil dokaza. Strošek je ostal v celoti nedokazan. Za hčer se nikoli niso kupovala tako draga oblačila, da bi bil strošek oblačil 600,00 EUR letno, realen strošek je bil 300,00 EUR letno oziroma 25,00 EUR mesečno. Strošek za nakup čistil, pralnih praškov in sredstev za osebno higieno je prav tako pretiran, ti niso znašali 15,00 EUR temveč največ 10,00 EUR mesečno. Strošek koncertov in rojstnodnevnih zabav v višini 20,00 EUR mesečno v preteklosti ni nastajal in tudi sedaj ne nastaja. Tudi znesek 25,00 EUR za telefon je močno pretiran. Nakup povprečnega telefona, ki se uporablja več let, znaša 120,00 EUR oziroma največ 2,5 EUR mesečno, strošek naročnine osnovnega paketa za telefon pa največ 10,00 EUR mesečno, skupaj torej 12,50 EUR mesečno. Sorazmerni del stroškov bivanja (33,00 EUR tekočih stroškov in 14,00 EUR iz naslova kurjave) je sodišče ugotovilo brez trditvene podlage in dokazov. Če bi bila ta podlaga podana, bi toženka ustrezno obrazložila, da ti stroški ne nastajajo. Tožnik živi v hiši svojih staršev in nikoli staršem, enako kot hči, ni prispeval ničesar. Tudi če bi kaj plačeval, tekoči stroški ne nastajajo v višini, kot jih je navedlo sodišče, temveč znašajo največ 15,00 EUR mesečno, kurjava za hčer pa znaša največ 8,33 EUR mesečno, saj kurjava za celotno hišo znaša največ 400,00 EUR letno. Strošek preživljanja hčere zato znaša največ 260,00 EUR mesečno oziroma 240,00 EUR mesečno. Znesek 165,00 EUR mesečno, ki ga je sodišče naložilo v plačilo toženki, je zato pretiran. Hči dodatno prejema štipendijo v višini 195,00 EUR, pred tem jo je prejemala v višini 95,00 EUR, ter otroški dodatek v višini 114,31 EUR. Sodišče bi toženki moralo naložiti preživnino največ v višini 120,00 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati, da je imel tožnik pri delu v tujini in z delom na črno dohodke v višini najmanj 2.000,00 EUR mesečno. Toženka je v zvezi s tem predlagala dokaze, tožnik jih ni hotel predložiti, torej se štejejo njene trditve za dokazane. Te ugotovitve narekujejo bistveno drugačno porazdelitev preživninskega bremena, saj ni razloga, da tožnik tudi sedaj ne bi opravljal dela v tujini in dela na črno. Sodišče je navedlo, da je priča K. potrdila, da toženka plačuje 50,00 EUR najemnine in 150,00 EUR tekočih stroškov, kljub temu je sodišče upoštevalo le najemnino. Upoštevati bi moralo celotne stroške toženke s stanovanjem. Sodišče je zmotno ugotovilo strošek preživljanja hčere v višini 330,00 EUR mesečno, saj znaša ta največ 240,00 EUR mesečno. Nadalje sodišče ni upoštevalo dohodkov hčere iz naslova štipendije in otroškega dodatka, nato pa je mesečni strošek preživljanja še narobe porazdelilo med tožnika in toženko. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbene navedbe glede ugotovljenih stroškov preživljanja A. A. (prvotno mladoletne hčere pravdnih strank, sedaj tudi tožnice) so v pretežnem delu neutemeljene. Toženka sodišču neutemeljeno očita, da je nekatere zneske ugotovilo brez trditvene podlage in dokazov tožnika. V sporih iz razmerij med starši in otroki lahko sodišče zaradi varstva otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev. Sodišče se je zato pravilno oprlo na trditve tožnika in na njegovo izpoved ter izpoved A. A. Neutemeljen je tudi očitek, da se toženka glede tekočih stroškov in stroškov kurjave ni mogla opredeliti. V tožbi je bil skupni znesek naveden, tudi po zaslišanju tožnika (ki je strošek podrobneje pojasnil) toženka v zvezi s tem ni podala nobenih trditev.

6Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu potrebe A. A. pravilno ugotovilo. Toženka neutemeljeno navaja, da je pretiran znesek za nakup šolskih potrebščin in delovnih zvezkov v višini 200,00 EUR letno. Glede na program, ki ga A. A. obiskuje - medijski tehnik, je namreč sodišče ugotovilo, da je treba nabaviti več barvic, likovnih pripomočkov in podobno. Tudi strošek šolskih izletov ni pretiran. Sodišče je upoštevalo ceno izleta v višini 20,00 EUR, medtem ko je toženka izpovedala, da naj bi posamezni izlet stal celo 30,00 EUR do 40,00 EUR. Ocena sodišča glede cene izletov je zato ustrezna. Enako velja tudi glede števila izletov. Sodišče je pravilno upoštevalo pet (in ne deset) izletov letno.

7Neutemeljeno toženka izpodbija strošek šolske vozovnice. A. A. se namreč vozi v šolo iz B. v C., o ceni vozovnice pa je izpovedal tožnik, zato so očitki toženke neutemeljeni.

8Prav tako neutemeljeno toženka izpodbija višino stroškov za oblačila, saj znesek v višini 50,00 EUR mesečno, ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščinah, za oblačila in obutev zagotovo ni pretiran, prav tako ne znesek v višini 15,00 EUR za nakup čistil, pralnih praškov in sredstev za osebno higieno (toženka je celo izpovedala o znesku v višini 30,00 EUR mesečno).

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o previsoko priznanih stroških bivanja za A. A., tj. 33,00 EUR iz naslova tekočih stroškov in 14,00 EUR iz naslova kurjave. Ni odločilno, če predhodno teh stroškov tožnik ni plačeval, saj teh stroškov niso dolžni kriti stari starši (glede katerih v pritožbi toženka zatrjuje, da jim tožnik ne prispeva ničesar, živita pa z A. A. v njihovi hiši). Sicer pa višine teh stroškov toženka v postopku ni obrazloženo prerekala, čeprav je bil znesek 60,00 EUR mesečno za na A. A. odpadajoči del režijskih stroškov, vključno z ogrevanjem, v tožbi zatrjevan.

10Utemeljeno pa toženka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni strošek koncertov in rojstnodnevnih zabav v višini 20,00 EUR mesečno ter strošek telefona v višini 25,00 EUR mesečno. Zneska za zabavo namreč niti A. A. v svoji izpovedi ni znala opredeliti. Glede na to, da A. A. dobiva državno štipendijo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da si bo lahko poleg raznih drobnih izdatkov, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, z njo pokrila tudi tovrstne manjše stroške.

11Glede na zmožnosti A. A. staršev je sodišče prve stopnje tudi strošek za telefon (po prosti presoji) ocenilo previsoko. Sodišče druge stopnje kot ustrezen ocenjuje mesečni strošek v višini 15,00 EUR.

12Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da individualni stroški preživljanja tožnice znašajo za 30,00 EUR manj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Skupaj s sorazmernim delom stroškov prebivanja stroški A. A. preživljanja znašajo 300,00 in ne 330,00 EUR.

13Neutemeljeno toženka zatrjuje, da bi moralo sodišče drugače porazdeliti preživninsko breme med starša. Sodišče je pravilno upoštevalo, da sta oba starša zdrava in zmožna pridobivati redne mesečne dohodke in zato dolžna enakovredno prispevati k A. A. preživljanju. Izhajati je namreč treba iz izhodišča pri določanju preživninske obveznosti, to je izpodbojne domneve, da sta oba starša dolžna prispevati za preživljanje otroka v enaki meri, pri čemer toženka ni dokazala, da bi bile njene pridobitne zmožnosti manjše od tožnikovih. Tudi v pritožbi vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati tožnikovo delo v tujini in delo na črno. Tožnik plačilnih list iz tujine res ni predložil (sodišče mu tega sicer ni naložilo v skladu z 227. členom ZPP in toženka neutemeljeno navaja, da naj bi tožnik preprečil izvedbo dokaza). Je pa sodišče ugotovilo, da je tožnik v Nemčiji delal v prvih mesecih leta 2017 (oziroma je bil dvojno zavarovan do 23. 4. 2017 - list. št. 42 spisa), tožba pa je bila vložena v mesecu marcu 2017. Za nadaljnje obdobje delo oziroma zaslužek tožnika v tujini ni bil ugotovljen.

14Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prejemnik socialne pomoči v višini 455,68 EUR. Z njim živi še polnoletni sin C. C., zanj mora toženka plačevati preživnino po 170,00 EUR mesečno. Tožnik je lastnik starejšega vozila ..., živi pa v hiši svojih staršev. Toženka je po drugi strani od vložitve tožbe do zaključka sojenja (na prvi stopnji) prejemala 654,00 EUR povprečne neto plače, v maju 2017 je prejela regres za letni dopust v višini 935,51 EUR, plačevati pa mora preživnino za starejšega sina v višini 170,00 EUR in je plačilo v prisilni izterjavi. Plačevati mora tudi stroške stanovanja, pri čemer sodišče ni prišlo do odgovora, ali toženka in sin D. D., tj. najemodajalca toženke, živita v izvenzakonski skupnosti z zadostno stopnjo verjetnosti. Upoštevalo je, da najemnina znaša 50,00 EUR. Sodišče je navedlo tudi, da toženka plačuje 150,00 EUR tekočih stroškov, zato ni utemeljena njena navedba, da teh stroškov ni upoštevalo. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin pa toženka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče tožniku naložiti večje breme. Sodišče je preživninsko breme med starša pravilno porazdelilo.

15Toženka nadalje neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče pri odmeri preživnine upoštevati, da hči prejema štipendijo ter otroški dodatek. Sredstev socialne pomoči, ki jih rezidenčni starš in otrok prejmeta iz javnih sredstev, ni mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša ali otrokovih lastnih dohodkov. Pravica do socialnih prejemkov je namreč odvisna od ugotovljenega materialnega položaja upravičencev. Pri ugotavljanju tega pa se, kot sestavni del dohodka z zakonom določenih oseb (4. točka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ZUPJS) upošteva tudi preživnina. Otroškega dodatka tako ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo slednja upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka. Enako velja za državno štipendijo, ki jo je A. A. prejemala od 1. 9. 2017 do 31. 5. 2018 v višini 95,00 EUR, od 1. 6. 2018 do 31. 8. 2018 pa naj bi znašala 190,00 EUR (po izdaji sodbe). Državna štipendija je namenjena dijakom in študentom, ki se izobražujejo in izhajajo iz socialno šibkejših družin (15. člen Zakona o štipendiranju-ZŠtip-1). Glede načina ugotavljanja materialnega položaja štipendista se uporabljajo določbe zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (16. člen ZŠtip-1).² Pritožbene navedbe, da sodišče napačno ni upoštevalo dohodkov hčerke iz naslova državne štipendije in otroškega dodatka, so tako neutemeljene. Glede na namen državne štipendije in socialno stanje obeh staršev je sodišče državno štipendijo upoštevalo le v tem smislu, da bo tožnica z njo lahko pokrila določene potrebe, ki jih sicer starši, tudi če bi živeli skupaj, ne bi mogli pokriti.

16Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi toženke delno ugodilo ter prisojeno preživnino znižalo na 150,00 EUR mesečno, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

17Zaradi spremembe odločitve je spremenjen tudi stroškovni izrek. Po spremembi sodbe znaša uspeh tožnika 60%, uspeh toženke pa 40%. Neizpodbijani stroški tožnika znašajo 1.087,76 EUR, 60% teh stroškov pa 652,66 EUR. Neizpodbijani stroški toženke na prvi stopnji znašajo 1.003,85 EUR, ob upoštevanju 40% uspeha pa 401,54 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna tožniku plačati 251,12 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji.

18Toženka je s pritožbo sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala glede višine preživnine in glede stroškov postopka, uspela je le s sorazmernim majhnim delom v pritožbi spornega zahtevka, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosita tudi tožnika, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. člena ZPP.

¹ Ta je po zadnjem naroku za glavno obravnavo postala polnoletna in hkrati s tožnikom odgovorila na pritožbo (v nadaljevanju je zato označena tudi kot tožnica).
² Sodba VSL IV Cp 2379/2017.