VSC Sodba Cpg 191/2018

I. Pritožba glede izpodbijane III. in V. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 258/2017 z dne 3. 7. 2018 izreklo: ″I. Sprememba tožbe - razširitev tožbenega zahtevka, podana v vlogi z dne 8. 5. 2017, se dovoli. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 2. 2017, opr. št. VL 16192/2017 se razveljavi in se postopek nadaljuje s tožbo. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 44.577,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 26.430,00 EUR od 20. 11. 2014 dalje do plačila; od zneska 14.250,00 EUR od 13. 5. 2015 dalje do plačila; od zneska 3.897,30 EUR od 8. 5. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. IV. V preostalem, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.667,25 EUR od 20. 11. 2014 do 7. 5. 2018 in od zneska 2.230,05 EUR od 13. 5. 2015 do 7. 5. 2018, se tožbeni zahtevek zavrne. V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.477,45 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da sta pravdni stranki poslovno sodelovali potem, ko je tožeča stranka v letu 2011 vzpostavila kontakt s toženo stranko z namenom, da bi ob plačilu provizije na trgu V. B. in I. za toženo stranko iskala kupce njenih strojev (vertikalnih in krožnih tračnih žag z dodatno opremo); (-) da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka za toženo stranko vzpostavila kontakt z družbami H. in M., s katerimi je tožena stranka tudi sklenila posel; (-) da je za posla z družbama H. tožeča stranka prejela plačilo provizije v višini 15% od kupnine za prodani stroj; (-) da pisna pogodba, ki bi generalno urejala pravice in obveznosti med sedaj pravdnima strankama in s tem tudi višino provizije tožeče stranke, ni bila sklenjena; (-) da pa sta poslovali na podlagi ustno sklenjene pogodbe, s katero sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko na trgu V. B. iskala potencialne kupce strojev tožene stranke, tožena stranka pa bo tožeči stranki za vsak sklenjen posel (prodan stroj) plačala provizijo v % od kupnine za prodani stroj (slednje med strankama ni sporno) in je tako med njima sklenjena posredniška pogodba po 837. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ); (-) da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključiti, da sta pravdni stranki dogovorili 15 % provizijo od kupnine za prodani stroj; (-) da je tožeča stranka upravičena do provizije za posla sklenjena z družbama P. in M., ker je tožeča stranka bila posrednik za toženo stranko pri prodaji oziroma nakupu stroja; (-) da je tožena stranka prejela plačilo za posla sklenjena z družbama P. in M., zato je tožeča stranka pridobila pravico do plačila provizije; (-) da je tožeča stranka za posel sklenjen z družbo P. upravičena do provizije v višini 28.097,25 EUR, za posel sklenjen z družbo M. pa do provizije v višini 16.480,05 EUR, ker je kupnina za stroj prodan družbi P. znašala 187.315,00 EUR, kupnina za prodani stroj družbi M. pa je znašala 109.867,00 EUR, kar pomeni, da je 15% provizija znašala 16.480,05 EUR in tožena stranka mora tako tožeči stranki plačati provizijo v skupni višini 44.577,30 EUR; (-) da po določilu 378. člena OZ dolžnik poleg glavnice dolguje še zamudne obresti v primeru, ko je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti in dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, tožena stranka kot dolžnik pa je prišla v zamudo za plačilo zneska po računu št. ... v višini 26.430,00 EUR dne 20. 11.2014 (od dneva zapadlosti računa), glede plačila zneska po računu št. ... v višini 14.250,00 EUR dne 13. 5. 2015 (od dneva zapadlosti računa) ter za plačilo zneska v višini 3.897,30 EUR dne 8. 5. 2018 (od dneva vložitve spremembe tožbe ne pa od dneva zapadlosti računov) in je tožeča stranka zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.430,00 EUR od dne 20. 11. 2014 dalje do plačila, od zneska 14.250,00 EUR od dne 13. 5. 2015 dalje do plačila ter od zneska 3.897,30 EUR od dne 8. 5. 2018 dalje do plačila, do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.667,25 EUR od 20.11.2014 do 7. 5. 2018 in od zneska 2.230,05 EUR od 13. 5. 2015 dalje do 7. 5. 2018 pa tožeča stranka ni upravičena in je zahtevek tožeče stranke v tem delu neutemeljen; (-) sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo za plačilo zneska v višini 44.577,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.430,00 EUR od dne 20. 11. 2014 dalje do plačila, od zneska 14.250,00 EUR od dne 13. 5. 2015 dalje do plačila ter od zneska 3.897,30 EUR od dne 8. 5. 2018 dalje do plačila.

3Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka in sicer zoper III. in V. točko izreka izpodbijanega sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi toženca ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke L. (v nadaljevanju tožnika) v izpodbijanem delu zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naloži tožniku plačilo nastalih pravdnih stroškov toženca v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe, ker meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna.

6Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožba ni neutemeljena.

8Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana.

10Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pisna zastopniška pogodba glede prodaje strojev s strani tožnika za toženca na trgu Velike Britanije (kljub temu da je to v pravdnem postopku vztrajno trdil tožnik), saj glede tega nikoli ni bilo podano soglasje volj obeh pravdnih strank.

11Pritožba pa meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi naj bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba, s katero bi se naj pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko na trgu V. B. iskala potencialne kupce strojev tožene stranke, tožena stranka pa bo tožeči za vsak sklenjen posel (prodan stroj) plačala provizijo v % od kupnine za prodan stroj, s čimer bi naj bila sklenjena posredniška pogodba po 837. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Takšen zaključek je po stališču pritožbe sprejet v posledici nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma neustrezne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

12Pri tem se pritožba sklicuje na vsebino pogodb, ki sta jih v spis vložili pravdni stranki, pa nikoli nista bili sklenjeni in izpostavlja, kaj naj bi določbah teh pogodb bila vse naloga tožeče stranke, na podlagi te vsebine pa očita sodišču prve stopnje napačen dejanski in materialno pravni zaključek, da bi med strankama bila sklenjena ″generalna″ posredniška pogodba. S posredniško pogodbo se posrednik (tožnik) zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem (tožencem) osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (837. člen OZ). Ob sami dikciji posredniške pogodbe ter iz obsežnega dokaznega postopka je po mnenju pritožbe zagotovo jasno, da je toženec iskal več kot navadnega posrednika, ki bi mu posredoval le stik z novimi strankami, ter mogoče še malo pomagal pri pogajanju. Ker je bilo marsikaj glede obveznosti med pravdnima strankama še nedorečenega, nikakor ni mogoče slediti zaključkom sodišča prve stopnje da je bila sklenjena ustna pogodba o posredovanju. Neka ″generalna″ pogodba ni bila sklenjena in sodišče bi moralo za vsak posel posebej ugotoviti, kakšne so bile obveznosti in pravice vsake od strank in za vsak posel posebej ugotoviti višino provizije.

13Pritožbeni očitki o zmotnih dejanskih in materialnopravnih zaključkih sodišča prve stopnje so neutemeljeni, saj sodišče prve stopnje ni presodilo, da je bila med sedaj pravdnima strankam sklenjena ″generalna″ posredniška pogodba, ampak je tudi po stališču pritožbenega sodišča po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je tožnik za toženca opravljal naloge, ki so bistvena značilnost za posrednika.

14Za posredniške posle (837. člen OZ) gre tedaj, kadar želi naročitelj s pomočjo posrednika poiskati pogodbenega partnerja in posrednik s sklenitvijo pogodbe trži poznavanje tržne mreže, na strani naročitelja pa je interes za sklenitev posredniške pogodbe takrat, kadar sklepa naročitelj določen posel s tretjo osebo kot enkraten posel. Za zastopniški posle (807. člen OZ) pa je značilno, da se med zastopnikom in naročnikom vzpostavi zaupno razmerje trajnejše narave, pri čemer za razliko od posrednika, zastopnika usmerjajo zgolj interesi naročnika in tako zaupnost razmerja tudi razlikuje agenta od posrednika, razmerje pri zastopstvu pa mora mora biti dalj časa trajajoče.¹

15Glede na ugotovljeno, da je tožeča stranka imela nalogo, da na tržišču Združenega kraljestva išče kupce toženčevih produktov in jih spravi v stik s tožencem, ki je nato sklepal posle s tretjimi, pri čemer tožnik ni deloval zgolj v interesu toženca, ampak je moral skrbeti tudi za interese tretjih, je odpadel temelji karakteristični element za zastopniško pogodbeno razmerje, zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama bila sklenjena posredniška pogodba.

16Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tudi tožena stranka enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, tudi še na pritožbeni stopnji, uporablja tako termin posrednik kot zastopnik, tako da je sodišče prve stopnje moralo presoditi, za kakšno poslovno razmerje je šlo med pravdnima strankama in kot je povedano, je po stališču pritožbenega sodišča pravilen materialnopravni zaključek, da sta sklenila ustno posredniško pogodbo.

17Kolikor pa bi se sledilo vsebini pogodbe, ki sta jih v spis vložili pravdni stranki in na katere se sedaj neuspešno sklicuje pritožba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v njih uporablja termin ″distributor″ za tožnika, kar navaja tudi pritožba sama, pri distribucijski pogodbi pa gre za drug tip pogodbe.

18Z distribucijsko pogodbo se dajalec distribucije zaveže distributerju, da mu bo prodajal določeno blago zaradi distributerjeve nadaljnje prodaje tega blaga, distributer pa se poleg tega, da bo blago plačal, zaveže dajalcu distribucije, da bo trajno pospeševal prodajo tega blaga na določenem trgu. Gre za mešano pogodbo - mešajo se elementi agencijske in prodajne pogodbe.² Pri takšni pogodbi o plačilu distributerju v obliki provizije že pojmovno ni mogoče govoriti, ker je distributer kupec in on sklepa posle s tretjimi kot končnimi kupci.

19Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je med strankama bila dogovorjena provizija tudi v zvezi s posloma P. in M. v višini 15 % in da je storilo bistveno kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza za zaslišanjem zastopnikov iz P. in R., ki bi povedala, kako je njima bila priznavana višina provizije.

20Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za sporno zadevo ni bistveno, kako se je provizija določala prej navedenima agentoma, saj način določanja provizija pri teh agentih ne more odražati urejanja poslovnega razmerja med sedaj pravdnima strankama. Neizvedba po toženi stranki predlaganega dokaza zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

21Pritožbeni očitek o selektivnem povzemanju izvedenih dokazov in zato naj bi posledično bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje v obširni in natančni analizi izvedenih dokazov (točke 9, 10 in 11 izpodbijane sodbe) analiziralo dokaze obeh pravdnih strank in dokazni postopek je pokazal to kar je zatrjevala tožeča stranka, da tudi iz dokaznih listin izhaja, da je tožeča stranka opravila posredniške naloge pri obeh kupcih, s katerimi je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo in da tudi iz listinskih dokazov sledi, da je tožeči stranki tožena stranka priznala provizijo 15 %.

22Pritožbene trditve, da bi tožeča stranka morala dokazati višino provizije, ki se za enake posle plačuje v Združenem kraljestvu, so pritožbena novota, saj takšnih trditev tožena stranka ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

23Pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o ugovoru glede utemeljenosti višine provizije, ker se tožena stranka ni strinjala z zatrjevano 15% provizijo in da tega ni storilo, je tudi zmoten, ker je sodišče prve stopnje sploh moralo ugotoviti, za kakšno provizijo sta se stranki dogovorili, medtem ko bi lahko odločalo o ugovoru znižanja provizije, če bi stranki višino že določili in bi ta postala sporna (tretji odstavek 846. člena OZ). Za slednjo situacijo v sporni zadevi ne gre in sodišče prve stopnje je po natančni dokazni oceni izvedenih dokazov, ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, pravilno presodilo, da je med strankama dogovorjena provizija za vsak posel v višini 15% od prodajne cene.

24Obširne pritožbene navedbe o pričakovanjih tožene stranke pri poslovanju s tožečo stranko in nato iz tega narejena dokazna ocena, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila provizije največ v višini 1% od osnove, pa pomenijo lastno dokazno oceno pritožnika, ki pa ne more izpodbiti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

25Pritožbeno ni sporna osnova (prodajna cena), od katerih je tožeča stranka obračunala provizijo in glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku pretežno (razen v delu glede zakonskih zamudnih obresti) ugodilo.

26Pritožba izreka o stroških postopka ni konkretno izpodbijala, zmotno je le trdila, da naj bi šlo za ponovljen postopek in da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov moralo upoštevati, da je toženec s pritožbo uspel, vendar v sporni zadevi ne gre za ponovno odločanje sodišča prve stopnje in tudi niso bili priglašeni nikakršni stroški pritožbenega postopka. Preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

27Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane III. točke izreka sodbe in glede V. točke izreka (glede stroškov postopka) sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

28Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Primerjaj Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, strani 288-292 in strani 323-324.
² Vesna Kranjc, isto tam, stran 347-349.