VDSS Sodba Psp 403/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2017 in odločba št. ... z dne 11. 1. 2017. Ob enem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je naslovno sodišče s sodbo opr. št. V Ps 599/2017 z dne 4. 4. 2018 tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in odločbi tožene stranke in sklep v celoti odpravilo. Iz obrazložitve izhaja, da sta bili odločbi in sklep nezakoniti in nepravilni in da tožena stranka ni imela pravice posegati v pridobljeno pravico do starostne pokojnine. Meni, da je nevzdržna in nelogična odločitev istega sodišča v isti zadevi med istimi strankami, ki jo je sodišče sprejelo z izpodbijano sodbo. Tožnica je tako v položaju, ko je sodišče odločilo, da je pokojnino prejemala upravičeno in da do reaktivacije ni prišlo, da pa je pokojnino dolžna vrniti. Vztraja, da je sodišče v izpodbijani sodbi odstopilo od ustaljene sodne prakse, na katero se je tožnica sklicevala že v tožbah. Pritožbeno sodišče je v zadevi, ki je v bistvenih točkah povsem identična obravnavani zadevi, že odločilo s sodbo opr. št. Psp 311/2012. Sodišče razlogov za drugačno odločitev za izpodbijano sodbo ni utemeljilo. Tako, da sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Vztraja, da do njene reaktivacije ni prišlo, kar izhaja iz sodnega registra in registra Ajpes in tudi iz sodbe opr. št. V Ps 599/2017 z dne 4. 4. 2018. S sodbo je sodišče prve stopnje tudi kršilo osnovne človekove pravice, strogega testa presoje za poseg v pridobljene pravice ni izpeljalo in ga tudi obrazložilo. Prav tako ni jasno na kakšni podlagi je sodišče lahko odločilo o višini pokojnine, ki naj bi jo tožnica vrnila toženi stranki, če pa je ugotovilo tudi, da je bila pokojnina izplačana pravilno. Tako je sodišče nedopustno in neutemeljeno, pa tudi neobrazloženo poseglo v že pridobljene pravice tožnice in za to ni navedlo nobenega utemeljenega razloga.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu za delo v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v popolnem pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do očitanih kršitev. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ter vsebuje vse pravno relevantna dejstva tako, da jo je mogoče preizkusiti.

5Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 24. 3. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 11. 1. 2017 in hkrati 1. odstavek izpodbijane odločbe spremenil tako, da se pravilno glasi: "zavarovanka je v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 zaradi ponovnega vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje neupravičeno prejela preveč izplačano starostno pokojnino. Preplačilo je nastalo v znesku 9.905,46 EUR. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnica dolžna tožencu vrniti starostno pokojnino v višini 9.905,46 EUR.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožnici z odločbo z dne 16. 9. 2013 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 1. 737,65 EUR na mesec od 22. 5. 2013 dalje. Kasneje je bilo z odločbama z dne 9. 7. 2014 in z dne 20. 11. 2014 odločeno, da ima tožnica v obdobju od 22. 5. 2013 do 30. 6. 2014 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami v nadaljevanju ZPIZ-2). Takšni odločbi je Delovno in socialno sodišče potrdilo kot pravilni in zakoniti s sodbo opr. št. Ps 2392/2014 z dne 21. 1. 2016, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 150/2016 z dne 18. 6. 2016.

7Za obdobje od 22. 5. 2013 do 30. 6. 2014 je bilo tako pravnomočno ugotovljeno, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi bistvenega pomena.

8V obdobju od 22. 5. 2013 do 30. 6. 2014 je bila tožnica vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po določbi 1. odstavka 111. člena ZPIZ-2, se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednje dne po prenehanju zavarovanja. Smiselno enako je določeno v 1. odstavku 116. člena ZPIZ-2, da se uživalcu starostne pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno opravljati dejavnost ter znova pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina ne izplačuje. Vključenost v zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma ponovni vstop v zavarovanje ter istočasno izplačevanje pokojnine se namreč izključujeta.

9Ker je bilo pri tožnici ugotovljeno, da ima lastnost zavarovanca, je bilo posledično z odločbama opr. št. ... z dne 11. 1. 2017 oziroma z dne 24. 3. 2017 odločeno, da je tožnica z upoštevanjem 3-letnega zastaralnega roka v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 prejela preveč izplačane starostne pokojnine, ker zaradi lastnosti zavarovanca v obdobju od 22. 5. 2013 do 30. 6. 2014 ni bila upravičena do izplačila starostne pokojnine.

10Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v 194. členu ZPIZ-2, v zvezi z 190. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami v nadaljevanju OZ). V 194. členu ZPIZ-2 je izrecno določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun Zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Hkrati je tožena s to določbo pooblaščana za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po kateremu bo preplačilo povrnjeno, z upoštevanjem 3-letnega zastaralnega roka in način plačila z možnostjo obročnega vračila. V 3. odstavku 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je kasneje odpadel.

11Pritožba se ne utemeljeno sklicuje na to, da ji je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. V Ps 599/2017 z dne 4. 4. 2018 odpravil odločbi toženca št. ... z dne 15. 2. 2017 in z dne 2. 12. 2016 z zvezi s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 7. 12. 2016. Pravnomočno odločbo je namreč mogoče izjemoma odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ni pa mogoče v pravnomočne odločbe poseči v rednem postopku. Drugače pa je glede uživanja oziroma izplačevanja določenih dajatev, po pravnomočnosti odločbe, če nastopijo okoliščine, zaradi katerih ne obstojijo več vsi dejanski in pravni pogoji za njeno izplačevanje. Po stališču Vrhovnega sodišča RS zavzeto v sklepih opr. št. VIII Ips 258/2017, VIII Ips 5/2018 in VIII Ips 179/2017, v primeru, da so nove dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o priznani pravici in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati teh pravic. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila s skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.

12Za prav takšen primer in razloge gre v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je navedlo razlog, zaradi katerega tožnica v spornem obdobju ni bila upravičena do izplačevanja starostne pokojnine. Toženec je ugotovil tudi višino preplačila starostne pokojnine, s konkretnim prikazom izračuna, kakor tudi način vrnitve preplačila.

13Pritožba neutemeljeno vztraja, da je prišlo do nedovoljenega posega v pridobljeno pravico do starostne pokojnine. Pravica do starostne pokojnine po izdaji odločbe obstoji in je varovana le v primeru, če so še naprej izpolnjeni vsi relevantni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma uživanje. Če pride po izdaji prvotne odločbe o priznani pravici do starostne pokojnine, do pravno pomembnih okoliščin, zaradi katerih pogoji za nadaljnje uživanje te pravice, niso izpolnjeni, ni mogoče govoriti o posegu v pridobljene pravice. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče sodišču očitati kršitev osnovne človekove pravice, ki jo pavšalno izpostavlja pritožba.

14Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob enem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.