VSK Sodba I Cp 39/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pravdni stranki sta dedinji po pok. P. L. (v nadaljevanju: zapustnica), po kateri poteka zapuščinski postopek. Obravnavana tožba je bila vložena na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča zaradi dokazovanja, da darilna pogodba z dne 3.4.2007 sklenjena med tožečo stranko (v nadaljevanju: tožnica) in zapustnico, skupaj z aneksom z dne 11.6.2007 (v nadaljevanju: darilna pogodba) predstavlja vzajemno obligacijsko razmerje oziroma, da je po vsebini odplačne narave. Tožnica namreč trdi, da ne gre za darilo in da je zapustnica s sklenitvijo te pogodbe tožnici povrnila tisto, kar ji je tožnica dala za nakup stanovanja leta 1991 po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu. S sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba po vsebini odplačne narave ter da pri prenosu lastništva v deležu do 2/3 na nepremičninah parc. št. 3955/1 in parc. št. 3955/4 obe k.o., ni šlo za darilo (I. točka izreka). Zavrnilo je podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je darilna pogodba po svoji vsebini odplačne narave do višine 28.310,30 EUR, v preostanku vrednosti prenosa lastniškega deleža do 2/3 na nepremičninah s parc. št. 3955/1 in parc. št. 3955/4 v višini, ki jo bo ugotovil v tem postopku imenovani izvedenec gradbene stroke, pa gre za darilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti 1.967,25 EUR stroškov postopka (III. točka izreka). Ker je bilo za toženko sporno tudi dejstvo izročitve denarja za nakup stanovanja, se je prvostopenjsko sodišče najprej ukvarjalo s tem vprašanjem in po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnica leta 1991 dala zapustnici denarna sredstva za nakup stanovanja. Nato se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali glede na podatke iz sklenjenega aneksa, če se ti izkažejo za resnične, le-ti vplivajo na naravo pogodbenega razmerja med strankama oziroma ali pogodba, ki sta jo sklenili zapustnica in tožnica, po svoji vsebini predstavlja enostransko neodplačno obligacijsko razmerje, ki k izpolnitvi obveznosti zavezuje le eno stranko, ali pa gre za dvostransko odplačno obligacijsko razmerje, za katerega velja, da k izpolnitvi zavezuje obe pogodbeni stranki. Po izvedenem dokaznem postopku je presodilo, da gre za darilno pogodbo, saj je obveznost zapustnice, da se oddolži tožnici za njeno uslugo iz leta 1991, predstavljala le moralno obveznost zapustnice, ki pa ne spreminja neodplačne narave sklenjene darilne pogodbe, temveč predstavlja le nagib za njeno sklenitev. Če je razlog za obveznost darovalca hvaležnost ali druga moralna dolžnost, ki ni iztožljiva, je to še vedno darilo in sicer v takem primeru govorimo o darilu iz hvaležnosti oziroma o remuneracijskem darilu (534. člen Obligacijskega zakonika).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zaradi kršitve ustavne pravice iz 22. in 67. člena Ustave RS pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, in sicer tako, da izpodbijano sodbo spremeni in primarnemu, podrejeno pa podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi. Ugotovitev sodišča v 12. točki razlogov, da tožnica ni ne zatrjevala in ne izpovedala, da bi bilo med tožnico in zapustnico posebej dogovorjeno, da bo zapustnica za prejeta denarna sredstva na tožnico prenesla lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet darilne pogodbe, ne drži, saj je iz zapisnika prvega naroka z dne 10.3.2017 razvidno, da je tožnica navedla, da je sestra L. M. zapustnici povedala, da bo lahko v primeru dedovanja prišlo do zapletov oz. zahtevka za vračunavanje darila v dedni delež tožnice, kar ne bi bilo prav, glede na to, da je tožnica plačala kupnino za nakup stanovanja in da je bilo dogovorjeno, da ji bo zapustnica to vrnila. Navedeno nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da med zapustnico in tožnico dogovora ni bilo. V nadaljevanju pritožnica navaja, da je zmoten zaključek sodišča, da med tožnico in zapustnico ni bil sklenjen pravno zavezujoč dogovor, da bo morala zapustnica denar tožnici vrniti. V zvezi z navedenim se pritožnica sklicuje na svojo izpovedbo in na izpovedbe prič L. M. in D. D. D. ter povzema posamezne dele njunih izpovedb. Sodišče je spregledalo, da je tožnica povedala, da je šlo za posojilo, ker je denar posodila, pri čemer je to potrdila priča D. D. D.. Ta je prav tako potrdil, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnica to dobila vrnjeno, pri čemer sodišče prve stopnje v točki 12 navede, da naj ta priča tega ne bi povedala, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je tudi povsem spregledalo, da je šlo v konkretnem primeru za razmerje med materjo in hčerko, pri čemer je povsem običajno, da dogovori med ožjimi družinskimi člani niso tako formalizirani. Po mnenju pritožnice tudi ni bistveno ali je šlo za pravno zavezujoč dogovor ali ne. Dokazni postopek je potrdil, da je prepis solastninske pravice na spornih dveh parcelah z zapustnice za tožnico predstavljal povračilo zapustnice tožnici za denarna sredstva za nakup stanovanja. To pa posledično pomeni, da pri tem ni šlo za darilo (ali vsaj ne v celoti), kar je dejansko predmet primarnega oz. podrejenega zahtevka. Sklenjena darilna pogodba je torej zgolj navidezna in je bila sklenjena zaradi ugodne davčne obravnave ter zaradi enostavne izvedbe. Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala, da bi se za darilno pogodbo skrival pravno zavezujoč odplačni posel predstavlja tako imenovano sodbo presenečenja, še posebej upoštevaje sam potek obravnavanega postopka.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker v postopku odločanja ni uporabilo določbe 285. člena ZPP o materialno - procesnem vodstvu. Tožnica je šele s prejemom sodbe sodišča prve stopnje izvedela, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstvo, češ da naj ne bi zatrjevala, da je med njo in zapustnico obstajal pravno zavezujoč dogovor glede prenosa solastniškega deleža na spornih nepremičninah v zameno za dani denar. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre pri vprašanju, ali je obstajal pravno zavezujoč dogovor za odločilno in pravno pomembno dejstvo. Če se je postavilo na takšno stališče, bi skladno z načelom materialno procesnega vodstva moralo poskrbeti, da se v tej smeri dopolnijo navedbe pravdnih strank, še posebej zato, ker toženka ni trdila, da takega dogovora ni bilo, temveč je bil njen glavni ugovor v tem, da tožnica denarja ni dala, kar se je izkazalo za neresnično. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici glede tega vprašanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kršena pa je bila tudi njena pravica iz 22. člena Ustave RS. Skladno s sodno prakso (sodba VS RS II Ips 327/2013 z dne 18.12.2014) je tudi za tako obliko darilne pogodbe potreben darilni namen. Iz dejanskega stanja v predmetni zadevi, predvsem pa iz aneksa št. 1 jasno izhaja, da namen zapustnice pri sklenitvi sporne darilne pogodbe ni bil darilni, temveč je želela povrniti tisto, kar je dala zapustnici za nakup stanovanja v Izoli.

Zmotno je prvostopenjsko sodišče presodilo tudi izpovedbo notarja D. F.. Njegova izpovedba pomeni, da sam ni štel pogodbe za darilno, iz njegove izpovedbe je mogoče zaznati, da darilne pogodbe med sorodniki pogosto skrivajo marsikaj, torej ne predstavljajo pravih darilnih pogodb. Iz aneksa št. 1 izhaja, da „ker je kupnino za stanovanje plačala hčerka M., je mati P. L. v nadomestilo z darilno pogodbo prenesla svoj solastninski delež na nepremičninah opisanih v prvi točki te pogodbe na hčerko M.“. Torej prenos solastninske pravice na nepremičninah iz prve točke te pogodbe predstavlja nadomestilo oz. vrnitev vrednosti, ki jo je hčerka vložila kot kupnino za stanovanje. Takšna opredelitev v aneksu, po prepričanju pritožnice, jasno opredeljuje, da ne gre za darilo oz. za odplačnost posla, zato je drugačen pravni zaključek sodišča napačen in predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Če je dodatek verodostojen, potem je tudi resnično tisto, kar se v njem navaja. Tako se izkaže, da se sodišče ni opredeljevalo do vsebine darilne pogodbe, kar je bil predmet tožbenega zahtevka, temveč do njenega imena, kar pa je zgrešeno. S tem, ko je sodišče štelo, da gre za darilo, je kršilo pravico tožnice do zasebne lastnine in do dedovanja, saj dejansko odločitev sodišča pomeni, da bo tudi tisto, kar je zapustnica vrnila pritožnici za dani denar, predmet dedovanja, to pa posega v pravico do zasebne lastnine pritožnice. Iz aneksa k sami darilni pogodbi izhaja, da po vsebini ne gre za darilo. Če že primarni tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen, potem bi sodišče moralo odločati vsaj o podrejenem tožbenem zahtevku ter ugotoviti, v kolikšnem delu pri sporni pogodbi ne gre za darilo. Tožnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo. Toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja tako glede pritožbenih trditev, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, s čimer pritožba izrecno uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi glede ostalih, uradoma upoštevnih na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pri odločanju ni uporabilo določbe 285. člena ZPP o materino-procesnem vodstvu, češ da je šele s sodbo izvedela, da je sodišče svojo odločitev oprlo na dejstvo, da naj ne bi zatrjevala, da je med njo in zapustnico obstajal pravno zavezujoč dogovor glede prenosa solastniškega deleža na spornih nepremičninah v zameno za dani denar. Da tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti zato, ker stranka ni navedla kakšnega pravno relevantnega dejstva, pa pred tem na to ni bila opozorjena, je v svoji odločbi Up -108/04 opozorilo tudi Ustavno sodišče, vendar pa strankine pomanjkljive navedbe ne zahtevajo vedno sodnikove intervencije. Če stranka življenjski dogodek, ki ga uveljavlja kot dejansko podlago tožbenemu zahtevku, z vidika v poštev prihajajočih pravnih norm celovito in dovolj konkretno predstavi, postavljene trditve pa ne vodijo k ugoditvi tožbenemu zahtevku, ni razlogov za sodnikovo intervencijo. V obravnavani zadevi je tožnica že v tožbi in nato še na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št.28/1 in 29/1) celovito opisala relevantno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče lahko uporabilo pravne norme, ki se nanašajo na institut darilne pogodbe, zato očitek o tem, da sodišče ni izvedlo materialnopravnega vodstva, ni utemeljen.

6V 12. točki razlogov izpodbijane sodbe je sodišče navedlo, da tožnica ni ne zatrjevala ne izpovedala, da bi med njo in zapustnico obstajal kakšen konkreten dogovor o zapustničini zavezi v zvezi s prejetim denarjem za nakup stanovanja. Konkretno kdaj (na primer: ob kakšni priložnosti, na kakšen način, kdo vse je bil ob tem prisoten...) tožnica res ni navajala. Prav tako ni navajala in niti izpovedala, da je bilo med tožnico in zapustnico posebej dogovorjeno, da bo zapustnica za prejeta denarna sredstva na tožnico prenesla lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet darilne pogodbe. Pritožba z izpostavljanjem tožničinih navedb na prvem naroku (list.št.28/1) citiranih ugotovitev sodišča ni izpodbila.

7Pritožba neutemeljeno graja tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ko trdi, da je zmoten zaključek sodišča, da med zapustnico in tožnico ni bil sklenjen pravno zavezujoč dogovor, da bo morala zapustnici tožnica vrniti denar za stanovanje. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek in izvedene dokaze zgledno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in svoje zaključke jasno in prepričljivo obrazložilo. Ko je bila tožnica zaslišana kot stranka je sicer med ostalim res izpovedala, da so se pogovarjali, da ona posodi denar (izpovedba na list.št. 68), vendar o tem, da bi bilo s starši dogovorjeno, da tožnica posodi denar za stanovanje, tožnica ni podala trditev, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj je na prvem naroku navajala le, da ji je zapustnica dejala, da se ji bodo nekako oddolžili. Slednje pa sta potrdili tudi priči L. M. in E. M.. Teh zaključkov pritožba tudi ne uspe omajati s sklicevanje na izpovedbo priče D. D. D. (tožničin partner), saj je slednji izpovedal, da se v času, ko se je kupovalo stanovanje, s tožnico še nista poznala (izpovedba na list. št. 78). Tožnica v zvezi z izpovedbo te priče sodišču očita kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje oziroma ocenjuje, kot je to storilo sodišče, ko je ocenjevalo pričino izpovedbo v 12. točki razlogov izpodbijane sodbe. Drži sicer, da je notar izpovedal (izpovedba na list.št. 75), da darilne pogodbe med sorodniki pogosto marsikaj skrivajo, vendar pa ne gre spregledati, da je za konkretni primer na več mestih izpovedal, da dodatek k darilni pogodbi vsebuje vsebuje oziroma opredeljuje zgolj motiv za sklenitev darilne pogodbe.

8Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tako primarni, kot tudi podrejeni zahtevek je pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim v ničemer ni prispevala k odločitvi (ne gre za potrebne stroške, prvi odstavek 154. člena v povezavi s 155. členom in prvim odstavkom 165. člena ZPP).