VSM Sklep II Kp 33546/2015

I. Pritožba zagovornika obsojenega M.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje prošnjo obsojenega M.V. za podaljšanje roka za opravljanje dela v splošno korist kot neutemeljeno zavrnilo.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da se prošnji obsojenca delno ugodi, in sicer tako, da v kolikor obsojenec v zakonskem roku dveh let ne bo uspel v celoti opraviti vseh naloženih ur dela v splošno korist, ne bo sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, da se neopravljeni del enotne zaporne kazni izvrši z zaporom, oziroma podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je dvoletni rok iz osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v katerem lahko obsojenec izvrši delo v splošno korist, nepodaljšljiv. Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 33546/2015 z dne 29. 12. 2016 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se izvrši tako, da obsojenec v roku dveh let od izvršljivosti sodbe namesto enotne kazni zapora opravi 973 ur dela v splošno korist. Sodba je postala pravnomočna in izvršljiva dne 26. 1. 2017, dvoletni rok za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist pa se izteče dne 26. 1. 2019.

5Ker gre za zakonski rok, ki ga ni mogoče podaljšati, je sodišče prve stopnje, kljub temu da se je v razlogih napadenega sklepa preuranjeno opredelilo do okoliščin za neizvršitev dela v splošno korist, ravnalo pravilno, ko je prošnjo obsojenca za podaljšanje roka za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist kot neutemeljeno zavrnilo. Šele po poteku roka, torej 26. 1. 2019, bo sodišče, če obsojenec ne bo v celoti opravil dela v splošno korist, vsestransko presodilo, ali so razlogi za neizvršitev dela v sferi obsojenca, torej, če so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti v splošno korist (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 58911/2011-139). Pri tem bo moralo pri probacijski enoti pridobiti končno poročilo o izvajanju dela v splošno korist, z njim seznaniti obsojenca in mu omogočiti, da se o njem izjavi, ter nato ustrezno upoštevati vse okoliščine, zaradi katerih po mnenju obsojenca delo v splošno korist ni bilo v celoti izvršeno (tudi tiste, ki jih je obsojenec tekom postopka že navajal).

6Glede na vse navedeno pritožbene navedbe v smeri, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov, ne morejo biti predmet presoje tega pritožbenega postopka. Ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zagovornika obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse.