UPRS Sodba I U 856/2017-19

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, št. 0042-2632/2016/3 z dne 20. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

1. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tako odločila glede na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Tožnik je zahtevi za verifikacijo priložil devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je vsa sredstva na devizni knjižici dne 27. 4. 1998 prenesel na svoj posebni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga tega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Enako je toženka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v ZNISESČP drugače določeno, je toženka o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, ki so skladni s podatki, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila toženka. Ker je bilo že iz tožnikove vloge razvidno, da so bila sredstva predmetne devizne vloge v celoti prenesena na posebni privatizacijski račun, toženka ugotavlja, da se obravnavana zahteva za verifikacijo v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato treba zavrniti.

2Tožnik je v tožbi navedel, da je izpodbijana odločitev v neskladju s 147. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014 (v nadaljevanju Sodba v zadevi Ališić in ostali), ki določa obveznost Republike Slovenije za poplačilo neizplačanih in v postopku privatizacije neporabljenih deviznih vlog. V obravnavani zadevi je s potrdilom Agencije za privatizacijo Federacije BiH z dne 6. 4. 2017 izkazano, da znašajo neporabljena sredstva na računu tožnika 12.972,79 KM oziroma 6.641,19 EUR. Sicer pa imajo “prenesene stare devizne vloge“ pravno naravo pristopa k dolgu, kar pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, saj je v skladu s 395. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) solidarno zavezana k plačilu obveznosti. Tožnik se zato z izpodbijano odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in odločitev v sporu polne jurisdikcije oziroma, podrejeno, njeno odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

3V odgovoru na tožbo je toženka pojasnila, da je pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka in poudarila, da tako iz devizne knjižice kot tudi iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 4. 12. 2014 izhaja, da je tožnik svojo devizno vlogo v celoti prenesel na posebni privatizacijski račun. Tožnik si zato napačno razlaga, da je prišlo do pristopa k dolgu, saj prenos na posebni privatizacijski račun pomeni prekinitev razmerja s tedanjo A. d.d., Sarajevo in vzpostavitev novega razmerja med tožnikom in Federacijo BIH. Predlaga zavrnitev tožbe.

4Tožnik v prvi pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo in vztraja pri tožbenih stališčih. Ponovno opozarja, da je po 147. točki Sodbe v zadevi Ališić in ostali, edini pogoj, po katerem je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge ta, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije ali plačana na neki drugi podlagi. Vztraja tudi, da gre pri prenosu sredstev za pristop k dolgu po 432. členu OZ in za solidarno odgovornost toženke. Tožnik kot upnik v spremembo dolžnika ni privolil, zato tudi ni mogoče govoriti o prevzemu dolga v smislu 427. člena OZ. Obširno pojasnjuje, da so tedaj prenos sredstev na posebni privatizacijski račun opravile banke same, brez (aktivnega) sodelovanja varčevalcev (oziroma imetnikov deviznih vlog).

5V pripravljalni vlogi toženka navaja, da je bila tožba vložena prepozna, zaradi česar jo je potrebno zavreči. V nadaljevanju nasprotuje spremembi tožbe s širitvijo tožbenih razlogov v pripravljalni vlogi, saj tožnik dejanskemu stanju, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, v tožbi ni ugovarjal. Gre tudi za nedopustne novote, ki se v skladu z 20. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pri odločanju ne upoštevajo. V zadevi je ključno, da so s prenosom terjatev z banke na privatizacijski račun varčevalci pridobili terjatev do Federacije BIH, banka pa je bila s tem razbremenjena odgovornosti do varčevalcev. Varčevalci so s prenosom vloge na privatizacijski račun prejeli s tem povezane pravice v razmerju do Federacije BiH, ki predstavljajo obliko premoženja in s tem način poplačila varčevalcev. Prenosi starih deviznih vlog na posebne privatizacijske račune so bili opravljeni na podlagi svobodne volje imetnikov takšnih vlog, na podlagi njihovega aktivnega ravnanja. Varčevalci so svoje devizne knjižice, ki so jih imeli vseskozi v posesti, prinesli v banko in zahtevali prenos devizne vloge na privatizacijski račun, s čimer so jasno izjavili svojo voljo.

6V drugi pripravljalni vlogi tožnik nasprotuje navedbam toženke v zvezi s spremembo tožbe in o prenehanju obveznosti toženke zaradi prenosa terjatve na Federacijo BIH, ki je v pravnem pogledu povsem neobrazložena. Navedbe toženke o vlogi tožnika ob prenosu sredstev na privatizacijski račun so po mnenju tožnika nepomembne, saj tožnik svoj zahtevek in vračilo prihrankov zahteva na podlagi Sodbe v zadevi Ališić in ostali, ki je toženka ne upošteva.

7Tožba je utemeljena.

8Neutemeljen je po presoji sodišča ugovor toženke, da je tožba vložena prepozno. Iz povratnice, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da je bila izpodbijana odločba vročena tožniku 31. 3. 2017. Iz podatkov na pisemski ovojnici, v kateri je bila posredovana tožba, pa izhaja, da je bila tožba poslana priporočeno po pošti dne 17. 4. 2017. Tožba je bila vložena v tujem jeziku, zaradi česar je sodišče tožnika pozvalo, da v postavljenem roku predloži slovenski prevod tožbe, čemur je tožnik sledil. Skladno s tretjim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se za vlogo, ki je vezana na rok in je popravljena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za popravo, šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena (tj. 17. 4. 2017, kar je v okviru tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, določenega v prvem odstavku 28. člena ZUS-1). Navedbe tožnika v prvi pripravljalni vlogi, ki jim toženka nasprotuje, po presoji sodišča ne predstavljajo spremembe tožbe po določbah 184. člena ZPP in tudi niso nedopustne po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, saj tožnik z njimi odgovarja na pravna stališča toženke, ki jih slednja navaja v odgovoru na tožbo.

9Toženka je o zadevi odločila ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, po katerem neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Pri ugotovitvi, ali gre za preneseno devizno vlogo po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP ali ne, pa je na podlagi navedenega pomembna presoja dejanskih okoliščin v zvezi s tem prenosom.

10Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je toženka odločila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik v svoji zahtevi in k zahtevi predloženih listin ter po uradni dolžnosti pridobljenih podatkov (devizna knjižica št. ... in potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 4. 12. 2014). Na podlagi tega je po skrajšanem ugotovitvenem postopku izdala izpodbijani akt. Pri odločanju o postopanju se je toženka oprla na 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, po kateri lahko organ po skrajšanem postopku (med drugim) takoj odloči o zadevi, (1) če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, pri čemer v tem primeru zaslišanje stranke ni potrebno (tretji odstavek istega člena), in (2) če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

11Po presoji sodišča za odločanje toženke v skrajšanem ugotovitvenem postopku v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji. Tožnik smiselno ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz devizne knjižice – navaja, da je bil opravljen s strani banke, da tega prenosa ni izvršil sam niti ni za to koga pooblastil – kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz zgoraj citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Tožnik torej ugovarja nepravilnemu oziroma zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju in v posledici napačni odločitvi, o čemer se pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel možnosti izreči, pa bi jo moral imeti. Toženka s svojim ravnanjem ni sledila določbam 7. člena, tretjega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena ter 1. in 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP.

12Določba 7. člena ZUP opredeljuje temeljno načelo upravnega postopka – načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi; v tem členu je izrecno določeno, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem pa morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom ter, da mora uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozoriti (prvi in drugi odstavek 7. člena ZUP). Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek 7. člena ZUP). Iz načela zaslišanja stranke (tretji odstavek 9. člena ZUP) izhaja, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom, poleg tega pa mora organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Navedeni temeljni načeli sta vneseni tudi v 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, kjer je izrecno določeno, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka) in če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka).

13V skladu z navedenimi določbami mora upravni organ pravno neuki stranki vselej zagotoviti vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju njenih pravic. Način, kako bo to udejanjil, pa temelji na naravi in pomenu pravice, ki se zahteva ter konkretnih okoliščin obravnavanega primera.

14Iz (ustavne) pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (med drugim) izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča, ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi npr. neodvisnega organa, ki lahko vpliva na odločitev. Prav zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.

15Zakon sicer predvideva, da upravni organ lahko odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja stranke, vendar le, kadar je možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa je potrebno v tem primeru upoštevati še nadaljnji zakonski pogoj – in sicer, „če samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Ne le, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka, pač pa je pomembno tudi, da je poseben ugotovitveni postopek nepotreben z vidika uveljavljanja in zavarovanja strankinih pravic in pravnih koristi.

16Glede na to, da tožnik ugovarja, da ni mogel vplivati na prenos svojih sredstev na poseben privatizacijski račun, torej ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svoje devizne knjižice, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz že citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na katerem izpodbijani akt temelji, sodišče sodi, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel oziroma predložil tožnik, ter podatkov, ki jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, še zlasti pa se tožnik o njem ni imel možnosti izjaviti (toženka bi namreč pred izdajo izpodbijane odločbe morala tožnika seznaniti s podatki (potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 4. 12. 2014), ki jih je pridobila sama, česar pa ni storila). Odločitev toženke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1) in jo je zato že iz tega razloga treba odpraviti. Kot dodatno pa sodišče tudi sodi, da bi morala toženka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev v zadevi, tudi iz razloga, ker gre za pomembno pravico tožnika – odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev iz naslova verificiranih deviznih vlog ter tako tožniku dati možnost, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih.

17Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, upoštevaje stališča, ki jih je zavzelo sodišče, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

18Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, se bo pa morala do njih opredeliti toženka, ko bo ponovno odločala o zadevi.

20Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povračila stroškov v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena OZ).