VSL Sodba II Cp 1698/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je toženec znesek 58.578,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 do plačila tožeči stranki dolžan plačati solidarno z družbama E. d. o. o. - v stečaju in A., d. o. o., ki sta navedeno terjatev dolžni plačati na podlagi notarskega zapisa SV 241/2013 z dne 28. 3. 2013.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 783,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 16092/2016 z dne 19. 2. 2016 ostane v veljavi v tretjem odstavku izreka v celoti, v prvem odstavku izreka pa delno v višini 58.578,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 do plačila. V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača pravdne stroške v višini 4.265,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da ga pogodba o pristopu k dolgu, vsebovana v notarskem zapisu SV 241/2013 z dne 28. 3. 2013, ne zavezuje, saj ni bil njen podpisnik. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da s sklenitvijo navedene pogodbe niso bile kršene pravice toženca kot poroka, ker z njo ni prišlo do spremembe stanja dolga in roka plačila. Toženec ni sodeloval pri sestavi pogodbe o pristopu k dolgu, zato upravičeno dvomi v ugotovljeno višino dolga. Ker tožencu nista bili znani višina obveznosti glavnega dolžnika in zapadlost posameznih obrokov, ni mogel podati zahteve po 1026. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi notarskega zapisa ni bilo pretrgano zastaranje zoper toženca kot poroka. To bi se zgodilo le, če bi tožeča stranka terjatev zoper glavnega dolžnika uveljavljala na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, na katero se nanaša poroštvena izjava.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbenem postopku ni sporno, da se je toženec s pogodbo o poroštvu in poroštveno izjavo z dne 1. 8. 2010 zavezal, da bo tožeči stranki kot solidarni porok poplačal obveznosti družbe E., d. o. o., iz naslova izvršenih in bodočih dobav blaga po pogodbi o poslovnem sodelovanju št. 060/2010, ki sta jo 1. 8. 2010 sklenili tožeča stranka in E., d. o. o. (v nadaljevanju pogodba o poslovnem sodelovanju), in sicer do višine 160.000,00 EUR z DDV.

6Sporni pa v pritožbenem postopku ostajata vprašanji: 1) ali in kakšen vpliv ima na poroštveno obveznost toženca pogodba o pristopu k dolgu, ki so jo dne 28. 3. 2013 v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 241/2013 sklenile tožeča stranka, E., d. o. o., in A., d. o. o., (v nadaljevanju pogodba o pristopu k dolgu) ter 2) ali je bilo z vložitvijo predlogov za izvršbo zoper E., d. o. o., pretrgano zastaranje zoper toženca kot poroka.

7Nobenega dvoma ni, da pogodba o pristopu k dolgu toženca ne zavezuje. Toženec tudi pravilno navaja, da odpoved ugovorom in pripoznava terjatve s strani glavnega dolžnika nasproti njemu kot poroku nimata učinka (drugi odstavek 1024. člena OZ). Niti prva niti druga okoliščina pa ne vplivata na utemeljenost njegove pritožbe, saj je iz enakih pravnih izhodišč izhajalo tudi sodišče prve stopnje in tožencu dovolilo vse ugovore glede obstoja in višine njegove poroštvene obveznosti.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje obveznost toženca utemeljilo na pogodbi o pristopu k dolgu. Iz obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da poroštvena obveznost toženca izvira iz pogodbe o poslovnem sodelovanju ter pogodbe o poroštvu in poroštvene izjave. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o pristopu k dolgu v to obveznost ni posegla, saj pri tovrstnih pogodbah stranske pravice, ki so obstajale poleg terjatve, ostanejo v veljavi še naprej.

9Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da je bila v pogodbi o pristopu k dolgu nesporno ugotovljena višina dolga med tožečo stranko in glavnim dolžnikom v višini 91.268,76 EUR, vendar je iz preostalega dela obrazložitve razvidno, da tega dejstva ni štelo za zadosten dokaz višine tožbenega zahtevka. Tako se je sklicevalo na izpisek odprtih postavk na dan 8. 3. 2013, ki je bil temelj za sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu in iz katerega so razvidni neplačani računi, izdani na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju. Nadalje se je oprlo na seznam računov na dan 18. 2. 2016 (A12) in obračun zamudnih obresti z istega dne (A11), na podlagi katerih je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo zoper toženca in ki ju je med postopkom podkrepila z vsemi dobavnicami in računi. Sodišče prve stopnje ugotovitve o dokazanosti višine tožbenega zahtevka torej ni utemeljilo s pogodbo o pristopu k dolgu, temveč z dokazi, s katerimi je tožeča stranka izkazovala pravilnost v njej ugotovljene višine dolga. Ker toženec tem dokazom ni obrazloženo ugovarjal, dvoma v njihovo pravilnost ni uspel vzbuditi. Sodišče prve stopnje jim je zato utemeljeno sledilo in na njihovi podlagi ugotovilo dolg glavnega dolžnika iz naslova pogodbe o poslovnem sodelovanju ter s tem višino poroštvene obveznosti toženca.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so bile v pogodbi o pristopu k dolgu dogovorjene obveznosti, ki niso bile predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju, kakor tudi navedbe, da se je z njeno sklenitvijo obveznost glavnega dolžnika iz pogodbe o poslovnem sodelovanju spremenila. Iz primerjave izpisa odprtih postavk na dan 8. 3. 2013, seznama računov na dan 18. 2. 2016 in predloženih računov namreč izhaja, da je bil v pogodbo o pristopu k dolgu vključen le dolg glavnega dolžnika iz pogodbe o poslovnem sodelovanju, osnova za izračun višine dolga pa so bili na njeni podlagi izstavljeni računi, pri čemer so pogodbene stranke upoštevale tako njihovo višino kot tudi zapadlost.

11Toženec zaradi nesodelovanja pri sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu ni bil prikrajšan za pravico zahtevati od tožeče stranke, da terja izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika oziroma poda izjavo za določitev dneva zapadlosti, s čimer bi lahko dosegel prenehanje poroštvene obveznosti (1026. člena OZ). Takšno zahtevo bi lahko podal neposredno na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju ali pa od tožeče stranke in glavnega dolžnika zahteval predložitev potrebnih podatkov. Toženec ne navaja, da je kadarkoli povzel kakršnokoli aktivnost v tej smeri. Tudi sicer je tožeča stranka brez njegove pobude predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika vložila že pet oziroma šest mesecev po sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu.

12Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka zoper E., d. o. o., v juliju oziroma avgustu 2013 vložila predloga za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega zapisa pogodbe o pristopu k dolgu, ki se pri Okrajnem sodišču v Domžalah vodita pod In 150/2013 in In 180/2013, ne strinjata pa se, ali pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika učinkuje tudi zoper toženca kot poroka (tretji odstavek 1034. člen OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Za pretrganje zastaranja namreč ni pomembno, ali je tožeča stranka izvršilni predlog zoper glavnega dolžnika oprla na pogodbo o medsebojnem sodelovanju ali pa na neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe o pristopu k dolgu, temveč je ključno, ali je v izvršilnem postopku izterjevala iste terjatve kot jih vtožuje v tem postopku. Ta pogoj je izpolnjen, saj so bili predmet dogovora v pogodbi o pristopu k dolgu in s tem predmet izterjave v izvršilnih postopkih zoper glavnega dolžnika prav računi, ki so razvidni iz seznama računov na dan 18. 2. 2016, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo zoper toženca. Ker se od pretrganja zastaranja do vložitve predloga za izvršbo dne 19. 2. 2016 triletni zastaralni rok ni iztekel, je odločitev o neutemeljenosti ugovora zastaranja pravilna.

13Pritožbeno sodišče pa v okviru materialnopravnega preizkusa sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri oblikovanju izreka prezrlo dejstvo, da je toženec prisojeno terjatev dolžan plačati solidarno z družbama E., d. o. o., in A., d. o. o., ki sta isto terjatev dolžni plačati na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 241/2013 z dne 28. 3. 2013. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v izreku opredelilo solidarnost toženčeve obveznosti in jo s tem omejilo za primer izpolnitve obveznosti s strani solidarnih sodolžnikov.

14Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v izreku sodbe določilo, da mora toženec prisojeni znesek plačati solidarno z glavno dolžnico in družbo A., d. o. o. (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec je uspel z zelo majhnim delom pritožbe, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, hkrati pa mora tožeči stranki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, povrniti stroške pritožbenega postopka. Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožeče stranke sodišče šteje: 1375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 23,75 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in povišano za 22 % DDV znaša 783,27 EUR. Navedeni znesek mora toženec povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.