VSL Sodba in sklep I Cpg 1055/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12886/2015 z dne 10. 2. 2015 razveljavi še za:

- znesek 290,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2014 dalje do plačila;

- znesek 290,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2014 dalje do plačila;

- znesek 290,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje do plačila;

- znesek 290,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2014 dalje do plačila;

- znesek 290,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 dalje do plačila

in se tudi v tem delu zavrne tožbeni zahtevek.

II. V zadnji alineji I. točke izreka (glede zneska 2.268,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2015 dalje do plačila), drugem odstavku I. točke izreka (glede izvršilnih stroškov v višini 79,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do plačila) ter v III. točki izreka (glede pravdnih stroškov) se izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Glede prve alineje prvega odstavka I. točke izreka sodbe (tj. za znesek 290,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12886/2015 z dne 10. 2. 1015 v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.013,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 79,64 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu prvega odstavka (glede zneska 3.848,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravdni stranki sta 25. 2. 2014 sklenili Pogodbo o sodelovanju št. 1407 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki dobavljala oblačila, jih vzdrževala in po potrebi skrbela za njihovo zamenjavo, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo za te storitve plačevala mesečno nadomestilo.

6Tožeča stranka je trdila, da ji tožena stranka ni plačevala nadomestila za najem oblačil, zato je novembra 2014 odstopila od Pogodbe. V tej posledici tožeča stranka skladno s 14. členom Pogodbe od tožene stranke zahteva plačilo fakturne vrednosti odpovednega obdobja (tj. vrednost najema vseh oblačil, ki so bila dana v najem toženi stranki, za čas 12 mesecev), nadomestila za nevrnjena delovna oblačila in računov za najem oblačil od junija do novembra 2014.

7Tožena stranka je trdila, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker so jo, kmalu po prevzemu delovnih oblačil in relativno kratki dobi uporabe, njeni natakarji obvestili, da so delovne obleke nekvalitetne, neudobne in da na koži puščajo barvo. Več zaposlenih naj bi zaradi njih večkrat imelo alergijsko reakcijo. Že junija 2014 je zato pisno, brez odpovednega roka, odpovedala Pogodbo za najem delovnih oblek za natakarje. Trdila je tudi, da je septembra 2014 tožeči stranki vrnila vsa delovna oblačila za natakarje.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožena stranka z zaslišanjem priče in zakonitega zastopnika tožene stranke ni dokazala vzročne zveze med kakovostjo tožničinih oblačil in zatrjevanimi težavami natakarjev in da zato tožena stranka ni mogla odpovedati Pogodbe brez odpovednega roka (s tem je sodišče prve stopnje implicitno kot neutemeljene zavrnilo tudi navedbe tožene stranke, da najete obleke naj ne bi imele običajnih lastnosti in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni). Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka dne 19. 6. 2014 tožeči stranki odpovedala Pogodbo za najem delovnih oblek za natakarje, pa je sodišče prve stopnje štelo, da v tem primeru pride v poštev 13. člen Pogodbe. Ta določa, da se lahko pogodba prekine z dvanajstmesečnim odpovednim rokom in da mora v tem primeru najemnik od tožeče stranke odkupiti vsa oblačila, ki jih je uporabljal. Po prepričanju sodišča prve stopnje je tako do prenehanja Pogodbe prišlo šele 19. 6. 2015, zato je ugodilo zahtevku v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo najemnin od obdobje od junija do vključno oktobra 2014. Glede na besedilo 13. člena Pogodbe je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti tudi vrednost oblačil, ki jih je uporabljala (in je zato po oceni sodišča prve stopnje nerelevantno ali jih je tožena stranka dejansko vrnila ali ne). Sodišče prve stopnje pa tožeči stranki ni priznalo zaračunane fakturne vrednosti odpovednega obdobja, ker ji ta po 13. členu ne pripada.

9Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je zaslišanje prič in strank nezadosten dokaz za dokazovanje dejstva, da so prav tožničina oblačila pri zaposlenih tožene stranke povzročila zatrjevane težave. Tudi zato, ker sta priča in zakoniti zastopnik tožene stranke podala zgolj subjektivno oceno, utemeljenost toženkinega ugovora o zdravju nevarnih oblačilih pa je dokazljiva zlasti z objektivnimi kazalci o škodljivosti oblačil. Potrebna bi bila torej strokovna analiza, s katero bi bilo mogoče objektivno preveriti ali so bila res prav tožničina oblačila vzrok, da so delavci imeli alergijske reakcije oziroma da so bila le-ta nevarna za zdravje (podobno VSL sodba in sklep I Cp 1591/2011 z dne 1. 6. 2011). Dokazov v tej smeri pa tožena stranka ni predlagala (čeprav je bilo na njen materialno dokazno breme¹). Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da zaradi zaščite zaposlenih ni mogla čakati na rezultate testov in da, ker je tožeči stranki vrnila vsa oblačila, drugih dokazov, razen ustnih, ni mogla predlagati. Vendar te okoliščine tožene stranke ne razbremenjujejo dolžnosti, da predlaga relevantne dokaze, s katerimi bi dokazala obstoj vzročne zveze. Nenazadnje tožena stranka sama navaja, da je oblačila vrnila šele septembra 2014, do takrat pa je imela dovolj časa, da bi posamezne kose poslala v analizo. Ker tega tožena stranka niti ni poskušala, mora sedaj sebi pripisati posledice takšne opustitve (tj. da ni zmogla dokazati obstoja vzročne zveze).

10Tožena stranka je tako tudi po prepričanju višjega sodišča neupravičeno odstopila od Pogodbe brez odpovednega roka (tj. brez da bi obstajali razlogi po prvem odstavku 14. člena Pogodbe oziroma po tretjem odstavku 616. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Posledice takšnega odstopa pa so opredeljene v drugem odstavku 14. člena Pogodbe. In sicer ima tožeča stranka v takšnem primeru pravico zaračunati toženi stranki nadomestilo, ki predstavlja fakturno vrednost odpovednega obdobja (tj. enako 12 mesečnih najemnin) in odkupno vrednost oblačil, v kolikor ji jih tožena stranka ni vrnila (glede na to, da oblačila ostanejo last tožeče stranke). Drugačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je posledice odstopa presojalo po 13. členu Pogodbe, je materialnopravno zmotna – slednji se nanaša le na primere, ko katerakoli od pogodbenih strank brez razloga želi prekiniti pogodbo z 12 mesečnim odpovednim rokom, tega pa nobena od pravdnih strank ni hotela (iz navedb obeh pravdnih stranka jasno in nedvoumno izhaja, da sta zaradi domnevnih kršitev Pogodbe obe hoteli odpovedali Pogodbo brez odpovednega roka).

11Tožeči stranki bi torej pripadalo nadomestilo iz naslova fakturne vrednosti odpovednega obdobja. Vendar ker je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu zavrnilo, pritožba zoper takšno odločitev pa ni bila vložena, je ta postala pravnomočna in višje sodišče vanjo ni moglo posegati.

12Je pa bila pritožba (utemeljeno) vložena zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo najemnin za obdobje od julija do oktobra 2014. Glede na to, da je bila pogodba odpovedana že dne 19. 6. 2014, ima namreč prav pritožnica, da tožeča stranka do plačila najemnin v navedenem obdobju ne more biti upravičena, saj za njihovo zaračunavanja ne obstoji več pravna podlaga. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano I. točko izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

13Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da je tožena stranka dolžna odkupiti vsa oblačila za natakarje, ki jih je uporabljala. Pritožnica utemeljeno opozarja, da takšno stališče ni pravilno. Po drugem odstavku 14. člena Pogodbe, ki pride v poštev v konkretnem primeru, namreč oblačila ostanejo v lasti tožeče stranke. Tožeča stranka bi bila zato upravičena zahtevati odkupnino le za oblačila, ki ji jih tožena stranka ni vrnila. O tem, koliko oblačil je tožena stranka vrnila tožeči stranki, pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je zato v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi, v kolikor bi višje sodišče o tem samo prvič odločalo na pritožbeni stopnji, poseglo v ustavno pravico pravdnih strank do pritožbe (prvi odstavek 355. člena ZPP).

14V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti koliko oblačil je bilo tožeči stranki vrnjeno in se v zvezi s tem opredeliti do med pravdnima strankama nasprotujočih si navedb (tožena stranka je trdila, da je tožeči stranki vrnila vsa oblačila, tožeča stranka pa, da ji je vrnila le del oblačil), ki so v tem postopku ostale spregledane.

15Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Po materialnem pravu najemnik pridobi pravico odstopiti od pogodbe brez odpovednega roka, če dokaže, da so v najem dane stvari nevarne za zdravje, oziroma glede na Pogodbo, če bi tožena stranka dokazala, da je tožeča stranka kršila Pogodbo in bi jo pred tem trikrat pisno opomnila na odpravo kršitve.