VSL Sklep II Ip 3022/2018

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani točki I in točka II potrdi.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo:

"I. Ugovoru dolžnika z dne 8. 12. 2017 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 3717/2017 z dne 27. 11. 2017, se ugodi:

- za dne 10. 10. 2017 plačanih 3.819,00 EUR, ter se v tem obsegu izvršba ustavi, sklep o izvršbi razveljavi, ter predlog za izvršbo zavrne;

- za dne 8. 12. 2017 poravnanih 276,46 EUR, ter se v tem obsegu izvršba ustavi;

- glede izterjave izvršilnih stroškov odmerjenih s sklepom o izvršbi nad 158,24 EUR, ter se izvršba ustavi za izterjavo stroškov odmerjenih s sklepom o izvršbi nad zneskom 158,24 EUR, sklep o izvršbi pa se v tem obsegu razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

II. V preostalem delu se ugovor dolžnika z dne 8. 12. 2017 zoper sklep o izvršbi opr. št. I 3717/2017 z dne 27. 11. 2017, zavrne.

III. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni, povrniti stroške ugovornega postopka, odmerjene na 202,25 EUR. Kar dolžnik zahteva več, se zavrne.

IV. Upnik nosi sam svoje stroške ugovornega postopka."

2Zoper navedeni sklep je dolžnik po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi v celoti ugodi tako, da ugovoru dolžnika v celoti ugodi, izvršbo ustavi, sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne. Pritožbeno sodišče naj potrdi tudi upnikove stroške ugovora, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje v III. točki sklepa ter upniku naloži v plačilo dolžnikovih stroškov pritožbenega postopka, vse v osmih dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila pod izvršbo. Pritožnik izrecno navaja, da pritožbe zoper III. in IV. točko sklepa z dne 5. 9. 2018 ne podaja. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Zaradi napačne materialnopravne presoje sodišča in posledično napravljenega napačnega obračuna dolga dolžnika ob vložitvi predloga je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 312. člena Obligacijskega zakonika saj bi moralo upoštevati, da se po izjavi o pobotu, ki jo je dolžnik podal v ugovoru, šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se iztekli pogoji zanj, kar pomeni, da terjatev ob vložitvi predloga ni več obstajala zaradi plačila dolžnika dne 10. 10. 2017 v višini 3.819,05 EUR. Upoštevati bi moralo še dejstvo, da je po istem izvršilnem naslovu, po katerem sedaj terjatev uveljavlja upnik v tem izvršilnem postopku, bil upnik dolžan plačati dolžniku 196,46 EUR in 80,00 EUR stroškov pritožbenega postopka oziroma postopka na prvi stopnji. V zvezi z napačnim materialnopravnim stališčem v zvezi z upoštevanjem izjave o pobotu v samem ugovoru se pritožnik sklicuje na tri sklepe in sicer dva sklepa Višjega sodišča v Kopru II Cp 1412/2006 in II Cp 1511/2005 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1402/2008. Pritožnik v pritožbi še navaja, da je dne 10. 10. 2017, ko je poravnal svojo terjatev s plačilom na transakcijski račun, kakor tudi z svojo nasprotno terjatvijo, res pri obračunu prišlo do razlike 0,05 EUR v škodo upnika, vendar v primeru, da upnik uveljavlja terjatev le zaradi 0,05 EUR, to pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva in se pri tem sklicuje na sodno prakso in sicer sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1595/2013. V nadaljevanju pritožba opozarja tudi na dejstvo, da je upnik z vložitvijo predloga za izvršbo izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe in na morebitno odškodninsko odgovornost zaradi namena oškodovanja in očrnitve dobrega imena, saj je med drugim upnik kot sredstvo izvršbe predlagal tudi izvršbo na prejemke osebnih dohodkov dolžnika pri X. Podrejeno pa opozarja še na napačen obračun stroškov, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjsko sodišče je enostavno seštelo, koliko bi po Odvetniški tarifi znašali stroški vložitve izvršbe, če bi upnik uveljavljal terjatev v višini 276,51 EUR, kar pa je napačno. Sodišče bi moralo upoštevati procente uspeha, upnik je zahteval izvršbo za 3.252,35 EUR, v postopku je uspel v znesku 276,51 EUR, kar je 8,5%. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zakonita, materialno pravo je pravilno uporabljeno in se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilno obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje. Sicer pa iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravnorelevantna dejstva:

- izvršilni postopek teče na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 674/2017 zaradi izterjave denarne terjatve 3.220,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 do plačila in 31,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2014 dalje do plačila;

- dolžnik je upniku dne 10.10. 2017 plačal znesek 3.819,00 EUR;

- za preostalo terjatev upnika v višini 276,46 EUR je dolžnik v ugovoru navajal, da je to znesek, ki ga ni dolžan plačati in je uveljavljal pobotni ugovor za priznane stroške v sodbi VS v Kopru opr. št. I Cp 674/2017 za zneske 196,46 EUR in 80,00 EUR, skupaj 276,46 EUR (brez zakonskih zamudnih obresti).

6Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje najprej opravilo obračun terjatve na dan 10. 10. 2017, ko je dolžnik plačal znesek 3.819,00 EUR, ter ugotovilo, da je na ta dan dolžnik upniku dolgoval 4.095,51 EUR. Navedeni izračun dolžnika v pritožbi ni sporen. Po plačilu zneska 3.819,00 EUR na dan 10. 10. 2017 je torej ostala odprta terjatev upnika do dolžnika še v znesku 276,51 EUR. Za navedeni znesek je dolžnik v ugovoru dne 8. 12. 2017 podal pobotni ugovor iz naslova svojih protiterjatev do upnika iz istega izvršilnega naslova. Pritožnik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno pobotalo obe terjatvi šele na dan vložitve ugovora ter pri tem zmotno uporabilo 2. točko 312. člena Obligacijskega zakonika. Višje sodišče dolžniku pojasnjuje, da so njegova materialnopravna stališča v zvezi s pravilno uporabo določil o pobotu Obligacijskega zakonika napačna, pravilna pa materialnopravna stališča sodišča prve stopnje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je s svojimi trditvami v ugovoru dolžnik podal ugovor iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o prenehanju terjatve s pobotom. Ker je dolžnik uveljavljal kot razlog prenehanja terjatve v pobot le znesek 196,46 EUR za stroške sojenja na prvi stopnji in 80,00 EUR za stroške sojenja na drugi stopnji po sodbi I Cp 674/2016 brez zakonskih zamudnih obresti, je obračun sodišča prve stopnje, ki ga je opravilo na dan 8. 12. 2017, pravilen, pravilna je tudi ugotovitev, da obstoji še terjatev upnika v višini 3,57 EUR (ki pomeni zakonske zamudne obresti). Do prenehanja terjatev, ugotovljenih s pravnomočnim izvršilnim naslovom, lahko pride tudi s pobotanjem v izvršilnem postopku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. To pobotanje je sicer izven pravdno, vendar je pri njem treba upoštevati še pravilo o mejah pravnomočnosti sodbe, saj je o zahtevkih že pravnomočno odločeno s sodno odločbo. Ta pravila v konkurenci z materialnopravnimi pravili o pobotanju prevladajo, zato učinkuje pobot samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik v izvršbi uveljavil (tako tudi sklep VSS III Ips 57/97), v konkretnem primeru na dan vložitve ugovora. Enak zaključek je tudi v sklepu VSK II Cp 912/2016, kjer je v obrazložitvi izrecno zapisano, da v primerih pobotanja dveh judikatnih terjatev pobot učinkuje samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik uveljavil, torej od dneva vložitve ugovora. Dolžnik se v svoji pritožbi v zvezi z drugačnim materialnopravnim stališčem sklicuje tudi na sodno prakso treh odločb višjih sodišč. Pri tem je dolžniku pojasniti, da tudi iz odločbe VSK II Cp 1511/2005, na katero se dolžnik sklicuje, izhaja enak materialnopravni zaključek, do katerega je prišlo prvo sodišče v izpodbijanem sklepu. Tudi iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da v primeru pobotanja dveh judikatnih terjatev pobot učinkuje samo od tistega dne dalje, ko ga je dolžnik uveljavil in da je upnikova judikatna terjatev zaradi materialnopravnega oziroma predpravdnega pobota ugasnila z vložitvijo dolžnikovega ugovora po izteku roka. Navedeno pomeni, da je potrebno tako terjatev upnika, kakor tudi terjatev dolžnika, ki jo uveljavlja v pobot obračunati na dan izjave o pobotu, to pa je ta dan, ko dolžnik vloži ugovor prenehanja terjatve in uveljavlja judikatno terjatev v ugovoru v pobot. Že navedene sodne odločbe potrjujejo večinsko sodno prakso. Pritožnik se sklicuje še na odločbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 1402/2008 in citira stavek iz jedra. Iz povzetega stavka pa ni razvidno, na kateri dan je sodišče prve stopnje opravilo pobot terjatev, prav tako pa ni razvidno iz obrazložitve samega sklepa, saj je bistvo sklepa I Ip 1402/2008 v tem ali je upnikova terjatev prenehala zaradi pobota s protiterjatvijo enega od solidarnih dolžnikov tudi glede ostalega solidarnega dolžnika, zato navedena sodna odločba ne potrjuje stališča pritožnika, kot je že zgoraj navedeno. Pritožnik še trdi, da Višje sodišče v Kopru v sklepu II Cp 1511/2005 potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je ugodilo ugovoru dolžnika iz naslova pobota ter predlog za izvršbo razveljavilo. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da je tudi v sklepu II Cp 1511/2005 zavzeto pravilno materialnopravno stališče, res pa je v tej zadevi prvo sodišče ugodilo ugovoru dolžnika po izteku roka in sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, kot je to storilo tudi prvo sodišče v zadevi VSM I Ip 1402/2008, vendar pa je kljub pravilnemu materialnopravnemu stališču navedena odločitev prvostopenjskega sodišča procesno napačna. V kolikor pride do prenehanja terjatve v okviru ugovornega psotopka v izvršilnem postopku, kar nedvomno je v izvršilnih postopkih z dejanskim stanjem, kot izhaja iz konkretnega izvršilnega postopka, se v takih primerih lahko ugovoru ugodi in izvršbo ustavi, ne more pa razveljaviti sklep o izvršbi, v kolikor je terjatev upnika v času izdaje sklepa o izvršbi še obstajala ter je bil torej sklep o izvršbi upravičeno izdan. Le v primeru, ko je terjatev prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo, je procesnopravno pravilna odločitev, da se ugovoru dolžnika ugodi. Taka procesnopravna odločitev sodišča prve stopnje izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča VSK II Cp 1412/2006, na katerega se pritožnik tudi neutemeljeno sklicuje v pritožbi, kot na drugačno sodno prakso.

7Glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijani točki I in II izreka sklepa, so tudi pravno neupoštevne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zlorabo pravic upnika. V okviru tega pritožbenega postopka pa se tudi ne ugotavlja ali dejanja upnika izpolnjujejo nekatere znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe opredeljenega v 216. členu Kazenskega zakonika. V kolikor pritožnik meni, da so podani znaki tega kaznivega dejanja, bo moral sam spoznati ustrezen postopek.

8Prav tako so odveč pritožbene trditve v zvezi z odškodninsko odgovornostjo bodisi upnika bodisi njegovega pooblaščenca v tem izvršilnem postopku, saj je odločanje o morebitni odškodninski odgovornosti stvar pravdnega ne pa izvršilnega postopka.

9Pritožnik še izpodbija odločitev o priznanih stroških predloga za izvršbo za znesek 158,24 EUR. Meni, da bi bilo potrebno upoštevati procent uspeha stranke, ne pa priznati stranki stroške predloga za izvršbo od zneska 276,51 EUR. Pritožbene trditve so materialnoravno napačne. V izvršilnem postopku se določila Zakona o pravdnem postopku uporabljajo le smiselno, torej v primeru kadar Zakon o izvršbi in zavarovanju posameznega področja ne ureja. Povračilo izvršilnih stroškov pa Zakon o izvršbi in zavarovanju ureja v 38. členu. Tako peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. V zvezi z zapolnitvijo kriterija potrebnosti kot pravnega standarda, pa se višje sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sklepa sodišča prve stopnje iz drugega odstavka na list. št. 35 izpodbijanega sklepa. Stroški predloga za izterjavo zneska 276,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2017 dalje so bili potrebni in so zato pravilno izračunani neodvisno od dela predloga, s katerim dolžnik ni uspel. Enako velja tudi za sodno takso v višini 44,00 EUR.

10Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo dolžnika v celoti zavrnilo in sklep v izpodbijanih delih točke I in II potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov, saj pritožnik s pritožbo ni uspel in torej ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžniku neutemeljeno povzročil (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šestim odstavkom 38. člena ZIZ).