VSL Sodba I Cpg 734/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka Zavarovalnica A. tožeči stranki ZPIZ plačati 37.869,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 873,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka petnajstega dne od prejema te sodbe dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska utemeljen glede podlage, odločitev glede višine in glede stroškov postopka je pridržalo za končno odločbo.

2Proti sodbi je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov tožene stranke, podrejeno pa naj izpodbijano vmesno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil zavarovanec tožeče stranke S. K. dne 25. 6. 2003 telesno poškodovan v prometni nesreči in je bil zaradi posledic te nesreče razvrščen v I. kategorijo invalidnosti z odločbo tožeče stranke št. ... z dne 27. 9. 2006 ter da mu je bila dokončno priznana pravica do invalidske pokojnine, I. kategorija invalidnosti, z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2008. S. K. je bila invalidska pokojnina odmerjena z odločbo št. ... z dne 17. 1. 2007. Zavarovanec tožene stranke A. A. pa je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.

6Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi jih tožeča stranka prejemala od S. K. na svoj račun, dokler S. K. ne bi izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen na podlagi določb 18. člena ZOZP (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS št. 35/05). Ugotovilo je, da je tožena stranka do leta 2011 plačevala regresne zahtevke iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je dne 11. 6. 2014 plačala zahtevke iz navedenega naslova za leto 2013 v znesku 370,01 Eur. Izjavo tožene stranke v dopisu z dne 6. 6. 2014 (priloga A6) v kateri je navedeno, da tožena stranka tožeči stranki sporoča, da je njen regresni zahtevek skladno z 18. členom ZOZP utemeljen v višini sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v zvezi s plačilom z dne 11. 6. 2014, je štelo kot pripoznavo dolga iz naslova plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za celotno preostalo delovno dobo S. K. Ker zastaralni rok za terjatve iz 18. člena ZOZP znaša 3 leta, je zaključilo, da je bilo zaradi pripoznave dolga s plačilom iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pretrgano zastaranje na dan 11. 6. 2014. Zato je triletni zastaralni rok začel tega dne teči znova in ob vložitvi tožbe dne 6. 6. 2017 še ni pretekel.

8Pravilne so pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje glede pretrganja zastaranja terjatve zmotna.

9Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Kritje zahtevkov po prvem in drugem odstavku tega člena se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi tega zakona povrniti škodo in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca (18. člen ZOZP).

10Tožeča stranka je z zahtevkom, ki ga je na toženo stranko naslovila dne 9. 4. 2014 izrecno zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v letu 2013, na podlagi določb 190. člena ZPIZ-2 (U. l. RS št. 96/2012 z dne 14. 12. 2012) in sicer izplačane invalidske pokojnine v letu 2013 v znesku 3.905,17 EUR ter dodatka za pomoč in postrežbo skupaj z odvedenimi stroški in prispevki v znesku 1.923,61 EUR.

11Tožena stranka je v dopisu z dne 6. 6. 2014 izplačilo pokojnine za leto 2013 na podlagi ZPIZ-2 izrecno odklonila. Navedla pa je, da je regresni zahtevek skladno z 18. členom ZOZP utemeljen v višini sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na podlagi navedenega zahtevka je tožena stranka tožeči 11. 6. 2014 plačala nesporni del prispevkov v višini 370,01 EUR.

12Z odločbo tožeče stranke št. 234136063 z dne 31. 7. 2008 je bilo dokončno odločeno, da je zavarovanec tožeče stranke delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in ima še nadalje pravico do invalidske pokojnine ter kontrolni pregled ni več potreben. Najkasneje z izdajo navedene odločbe je bilo torej tožeči stranki znano, da bi od tožene stranke lahko zahtevala odškodnino po 18. členu ZOZP v višini sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zahtevka na podlagi določb 18. člena ZOZP pa tožeča stranka na toženo stranko ni naslovila do vložitve predmetne tožbe. Zahtevek, ki ga je na toženo stranko tožeča stranka naslovila v letu 2014 je utemeljevala na določbah ZPIZ-2 in sicer je zahtevala povračilo že izplačanih pokojnin ter dodatkov za pomoč in postrežbo za preteklo obdobje in sicer za leto 2013. Tudi kar zadeva plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se je zahtevek tožeče stranke nanašal samo na plačilo sorazmernega dela prispevkov za leto 2013 (priloga A5).

13Pravilne so pritožbene navedbe, da njenega plačila dne 11. 6. 2014 ni mogoče šteti za pripoznavo dolga iz naslova kapitaliziranega zneska davkov in prispevkov na podlagi 18. člena ZOZP. Tožeča stranka namreč na toženo stranko zahtevka za plačilo prispevkov na podlagi 18. člena ZOZP sploh ni naslovila. Zahtevala je nekaj povsem drugega in sicer regresno plačilo pokojnine za leto 2013. Tožena stranka je v zvezi z konkretnim zahtevkom tožeče stranke, ki se je nanašal na leto 2013 izjavila in izrecno navedla, v katerem delu navedeno terjatev iz naslova plačane pokojnine za leto 2013 priznava. Pripoznava tožene stranke se je nanašala na točno določen znesek za točno določeno obdobje, to je leto 2013.

14Zakon sicer dopušča, da dolžnik lahko pripozna dolg ne le z izrecno podano izjavo, temveč tudi posredno, med drugim z delnim plačilom dolga (drugi odstavek 364. člena OZ). Ker pa je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala v okviru izplačane pokojnine le vračilo plačanih prispevkov za leto 2013, ni mogoče šteti, da je tožena stranka s plačilom tega zneska pripoznala dolg v višini celotnega kapitaliziranega zneska prispevkov na podlagi 18. člena ZOZP. Plačila tega dolga tožeča stranka od tožene stranke sploh ni zahtevala. Ravnanja tožene stranke ni mogoče razumeti v smeri, da je pripravljena izpolniti obveznost, katere izpolnitve tožeča stranka sploh ni zahtevala. Plačilo kapitaliziranega zneska prispevkov na podlagi 18. člena ZOZP je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala šele s tožbo. V primeru obravnavane odškodninske terjatve za plačilo kapitaliziranega zneska prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne gre za (bodočo) sukcesivno nastajajočo škodo, ampak za enkratno izplačilo, ki ga ima tožeča stranka pravico zahtevati takrat, ko se izkaže, da so nastopili pogoji za trajno upokojitev poškodovanca.

15Za začetek zastaranja je odločilen trenutek, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka je za obseg škode izvedela najkasneje leta 2007. Takrat je bilo dokončno jasno, da je pri njenem zavarovancu nastopilo stanje trajne invalidnosti in trajne pravice do upokojitve. Zastaralni rok za terjatve iz 18. člena ZOZP znaša tri leta (peti odstavek 357. člena OZ v zvezi s 352. členom OZ). Ker s plačilom z dne 11. 6. 2014 zastaranje terjatve, katere plačilo s tožbo zahteva tožeča stranka ni bilo pretrgano, je terjatev glede na datum vložitve tožbe (6. 6. 2017) zastarala.

16Ugovor zastaranja tožene stranke je glede na navedeno utemeljen. Ker je vtoževana terjatev zastarana, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

17Pritožbeno sodišče je glede na navedeno izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (358. člen ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti pritožbene stroške v višini sodne takse za pritožbo, ki znaša 873,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1).