VSM Sodba III Kp 44027/2018

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da je obdolženi B. Š., na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku, dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika od dne 27. 9. 2018 dalje, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje.

II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega B. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki se v skladu s četrtim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas prestajanja pripora od 10.20 ure dne 21. 9. 2018 dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka v znani višini 31,18 EUR, ter preostale stroške, to je stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ter sodno takso v višini 400,00 EUR. Nadalje je odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega mu zagovornika od 27. 9. 2018 dalje, izplačajo iz proračunskih sredstev. Oškodovanko M. Š. je, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP, s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka, zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, v delu, ki se nanaša na nagrado in stroške po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu naloži v plačilo tudi nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika od 27. 9. 2018 dalje.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki se s pritožbenimi navedbami in predlogom državne tožilke ne strinja, in višjemu sodišču predlaga, da si po potrebi pridobi izpis prometa iz transakcijskega računa obdolženca, zaradi preverjanja dejanskih izplačil plače obdolžencu pred prenehanjem delovnega razmerja, nato pa pritožbo državne tožilke zavrne, podrejeno pa izpodbijano odločitev o stroških postopka razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z navodilom, da si slednje pridobi izpis prometa bančnega računa obdolženca za obdobje letošnjega leta do prenehanja zaposlitve.

4Pritožba je utemeljena.

5Po presoji višjega sodišča se državna tožilka utemeljeno zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da je obdolženec v posledici obsodilne sodbe dolžan v celoti plačati tudi nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika. Državna tožilka poudarja, da je na podlagi podatkov kazenskega spisa vse posle iz opravljanja dejavnosti oškodovanke kot samostojne podjetnice s firmo Š. s.p., v celoti obvladoval in dejansko izvajal obdolženi; da je slednji s svojo ženo - oškodovanko imel v uporabi dva osebna avtomobila visokega cenovnega razreda Audi Q7 in Audi A6 Avant; da sta si z oškodovanko zgradila lepo urejeno stanovanjsko hišo; opozarja na izjavo obdolženca, da prejema mesečni dohodek v višini okrog 10.000,00 EUR; in tudi na ugotovljene okoliščine iz vpogleda v spis Kt/18704/2014 v zvezi z drugo kazensko zadevo, ki se vodi zoper obdolženca pri Okrajnem sodišču na Ptuju, zaradi neplačevanja preživnine v skupni višini 4.277,75 EUR. Meni, da ta znesek ni tako visok, da bi bilo s plačilom ogroženo vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženi dolžan preživljati, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se bo izrečena kazen zapora izvršila tako, da bo obdolženi še naprej delal, in v posledici tega še naprej prejemal dohodke. Ob vsem navedenem se državna tožilka, po mnenju višjega sodišča povsem utemeljeno, sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010, da obvezna obramba v kazenskem postopku še ne pomeni, da je zagovornik za obdolženega brezplačen.

6Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o stroških kazenskega postopka obrazložilo z navedbami, da je ob ugotovljenih premoženjskih razmerah obdolženca upoštevalo tudi, da ima še večje neporavnane preživninske obveznosti, od česar je odvisen uspeh poravnavanja v drugi kazenski zadevi zoper obdolženca.

7Navedeni razlogi sodišča prve stopnje, po oceni višjega sodišča ne utemeljujejo izpodbijane odločitve, saj ne upoštevajo vseh relevantnih okoliščin o premoženjskem stanju obdolženega, ki jih v pritožbi utemeljeno izpostavlja državna tožilka. Ob tem je treba nujno poudariti, da ima izrek obsodilne sodbe, v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami, to je prvim odstavkom 95. člena ZKP, praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Določbe četrtega odstavka 95. člena in tudi prvega odstavka 97. člena ZKP, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev, so izjema, ki mora imeti podlago v popolno ugotovljenih, ažurnih in nedvomnih podatkih o dejanskem premoženjskem stanju obdolženega. Če takih podatkov sodišče ob izreku sodbe nima, mora vselej odločiti v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, obdolženec pa lahko zatem, v določenem roku iz četrtega odstavka 95. člena ZKP, dokazuje, da bo s plačilom stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

8Ni dvoma, kot v odgovoru na pritožbo navaja zagovornik, da je izključna lastnica stanovanjske hiše (po podatkih kazenskega spisa zgrajene leta 2008, torej v času trajanja izvenzakonske oziroma zakonske skupnosti obdolženca in oškodovanke) oškodovanka, in da je slednja, kot samostojna podjetnica, tudi formalna uporabnica obeh navedenih osebnih avtomobilov. Tudi ni dvoma o dogovorjeni bruto plači obdolženca, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi pri oškodovanki z dne 23. 3. 2015. Vendar vse te okoliščine v ničemer ne morejo omajati v pritožbi utemeljeno izpostavljenega dejstva, da je obdolženec sam izjavil, da prejema mesečni dohodek v višini okrog 10.000,00 EUR. Pri tem ne gre zgolj za to izjavo obdolženega, ki naj bi jo po trditvah zagovornika izrekel v posledici ogorčenja zaradi uvedbe kazenskega postopka, temveč je obdolženec ob koncu zaslišanja pri preiskovalnem sodniku dne 23. 9. 2018 povedal tudi, „da je težko pasti iz 10.000,00 EUR na mesec na 300,00 EUR, meni to ni problem, lahko sem tudi brez vsega“. Zato vse v pritožbi izpostavljene okoliščine, ob teh pa gotovo tudi delež obdolženega na skupnem premoženju, ustvarjenem v izvenzakonski oziroma zakonski skupnosti z oškodovanko, tudi po presoji višjega sodišča ne dajejo utemeljene podlage za uporabo določbe prvega odstavka 97. člena ZKP na način, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Izpodbijana odločitev torej ni pravilna.

9Višje sodišče je zato ugodilo utemeljeni pritožbi državne tožilke, in v posledici izreka obsodilne sodbe le-to v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je obdolženi B. Š., po prvem odstavku 95. člena ZKP, dolžan plačati tudi nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika od dne 27. 9. 2018 dalje. O višini teh stroškov pa bo s posebnim sklepom odločilo sodišče prve stopnje, ki je izreklo izpodbijano sodbo.

10Ker ob opravljenem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.