VSRS Sodba II Ips 57/2004

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19.8.1997 v prvi in tretji točki v celoti v veljavi, tako da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 2.040.545,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1997 do plačila. Toženca je še nerazdelno zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 30.607,50 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvotoženca zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbi temeljita na ugotovitvi, da toženca posojila nista vračala v skladu s pogodbo, zato je v plačilo zapadel celoten dolg. Od tedaj dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo prvotoženec. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Revident navaja, da tožeča stranka k predlogu za izvršbo ni predložila verodostojne listine, kot to narekuje 41. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št.51/1998 do Uradni list RS, št.132/2004; ZIZ). Tožeča stranka bi namreč morala že predlogu priložiti tudi posojilno pogodbo. V konkretnem primeru gre za pogodbeno razmerje, zato predložene listine, t.j. izpisek iz poslovne knjige, brez same predložitve kreditne pogodbe ne ustrezajo standardu verodostojnosti. Če sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki predlogu za izvršbo ni priložena, je po stališču revidenta podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Revident se v podkrepitev svojega stališča sklicuje tudi na sodno prakso, ki je objavljena v komentarju k 41. členu ZIZ. Na to dejstvo je prvi toženec opozoril že v svojem ugovoru dne 15.9.1997.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev, ki jo uveljavlja revizija, je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisnikom (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi sodišči nižjih stopenj takšne kršitve nista zagrešili. To, kar uveljavlja revident, bi bila namreč lahko kvečjemu bistvena kršitev, ki bi jo zagrešilo izvršilno sodišče ter bi obremenjevala sklep o izvršbi. Prav takšna (torej izvršilna) je bila tudi zadeva VSL, opr. št. II Cpg 695/01, na katero se sklicuje revident. Ker pa je bil v obravnavani zadevi zoper sklep o izvršbi vložen ugovor obeh dolžnikov, je bil ta v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba (2. točka izreka), razveljavljen s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/17922-6 z dne 1.3.2001 ter ga tako tudi morebitna bistvena kršitev več ne more bremeniti. Od pravnomočnosti navedenega sklepa dalje pa je postopek tekel kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi in tretji odstavek 436. člena ZPP), torej kot pravdni postopek, v katerem predmet odločanja sodišča ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, marveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku.

Sposobnost preizkusa sodbe, izdane v kontradiktornem postopku, zato tudi ni več v ničemer odvisna od tega, ali je sklep o izvršbi, ki je tako ali tako že razveljavljen, temeljil na nepopolnem predlogu za izvršbo. V reviziji zatrjevan razlog tako ne predstavlja bistvene kršitve pravil pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče, ki mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbe materialnega prava, ki jih je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje treba uporabiti. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.