VSL Sodba II Cp 883/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da sta prva toženka in drugi toženec, vsak do 1/2, solastnika stanovanja številka 24, ki se nahaja v stanovanjski stavbi 445 k.o. X, z ID 000, na naslovu ....

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zmotna in nepopolna je ugotovitev dejanskega stanja, da tožeča stranka zoper prvo in drugo toženo stranko nima zapadle terjatve, oziroma da nima zapadle terjatve, ki je ugotovljena z izvršilnim naslovom, s čimer naj ne bi bil izkazan pravni interes za vložitev tožbe oziroma aktivna legitimacija tožeče stranke. Tožeča stranka ima izkazano zapadlo terjatev, ki temelji na kartici komitenta, opominu z dne 12. 12. 2016, računu št. 16015312 in izvršilnem predlogu, iz katerih je razvidno, da tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe od prve tožene stranke uveljavlja plačilo upravljalskih storitev in obratovalnih stroškov za stanovanje št. 24, v skupni višini 1.133,71 EUR. Rok za plačilo navedene terjatve je iztekel dne 8. 12. 2016, ko je prišel dolžnik v zamudo, zaradi česar se terjatev šteje za zapadlo v smislu določbe 299. člena Obligacijskega zakonika. Prva tožena stranka obstoja zapadle denarne terjatve izrecno nikoli ni prerekala. Tožeča stranka ima status upravnika stanovanjske stavbe na naslovu ..., kar je nesporno dokazala s pogodbo o izvajanju upravljalskih storitev z dne 4. 6. 2015 in z odločbo Upravne enote B. z dne 8. 6. 2015 o vpisu v register upravnikov stavb. Prvo tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi neutemeljeno zanika obstoj pravnoposlovnega razmerja s tožečo stranko. Tudi druga tožena stranka je kot etažna lastnica odgovorna za plačilo upravljalskih storitev. Tožba po 168. členu ZIZ je pravilno uperjena zoper prvo in drugo toženo stranko kot dediča po pokojni T. J. Pogoja, da bi morala tožeča stranka zapadlo denarno terjatev izkazati z izvršilnim naslovom, ne postavljajo niti določbe ZIZ niti uporabljena sodna praksa. Upravičenost upnika je potrebno po 168. členu ZIZ presojati glede na okoliščine posameznega primera. Tožeča stranka ima kot upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri se nahaja stanovanje, ki je predmet zahtevka, interes priti do poplačila svoje terjatve, s tem pa je izkazan tudi pravni interes za ureditev zemljiškoknjižnega stanja na tem stanovanju kot etažnem delu. Tožeča stranka je kot upnik že v predlogu za izvršbo z dne 28. 12. 2014 predlagala izvršbo na predmetno stanovanje številka 24 v stavbi št. 445 k.o. X, oziroma s predlogom z dne 24. 1. 2017 za nadaljevanje izvršbe na novo izvršilno sredstvo – izvršbo na tem stanovanju. Ne glede na to, da je bil sklep o izvršbi na ugovor prve tožene stranke razveljavljen, je tožeča stranka kot upnik s takšnim predlogom v izvršilnem postopku izkazala pravni interes za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine, na katero namerava poseči z izterjavo svoje terjatve, kar je smisel določbe petega odstavka 168. člena ZIZ. Po pokojni T. J. je bil izveden zapuščinski postopek in dne 18. 2. 2014 izdan sklep o dedovanju, na podlagi katerega sta bila kot dediča zapustničinega premoženja razglašena prva in druga tožena stranka, vsak do 1/2. Predmetno stanovanje dejansko ni bilo zajeto v obseg zapuščine po sklepu o dedovanju, vendar se na podlagi 221. člena ZD o naknadno najdeni zapuščini odloči na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, pri čemer se upoštevajo že podane dedne izjave. V predmetnem pravdnem postopku nobeden od dedičev ni izjavil namere odpovedati se pravici dedovanja stanovanja.

3Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ..., v kateri se nahaja stanovanje št. 24, v izmeri 51,44 m2². V lastninskem listu je stanovanje še vedno vpisano kot družbena lastnina oziroma kot splošno ljudsko premoženje. Predmetno stanovanje je v posesti in uporabi prve tožene stranke, ki ima na tem naslovu prijavljeno stalno prebivališče. Tožeča stranka je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, Centralnem oddelku za verodostojno listino, vložila predlog za izvršbo zoper prvo toženo stranko kot dolžnika, zaradi izterjave 1.133,71 EUR. Izdan je bil sklep VL 139341/2016 z dne 29. 12. 2016, s katerim je bila dovoljena izvršba, vendar pa je bil sklep o izvršbi na ugovor prvega toženca razveljavljen, postopek pa se je nadaljeval v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Brežicah pod opravilno številko P 89/2017. Istočasno s predlogom za izvršbo je tožeča stranka razširila izvršbo na novo izvršilno sredstvo – zaznambo izvršbe na predmetnem stanovanju in hkrati predlagala prekinitev izvršilnega postopka do rešitve predhodnega vprašanja ugotovitve lastninske pravice. Verodostojno listino, ki izkazuje terjatev tožeče stranke v postopku VL 139341/2016, predstavlja kartica komitenta – izpisek odprtih postavk tožeče stranke za prvo toženo stranko kot dolžnika za obdobje od 1. 1. 2016 do 29. 11. 2016. Tožeča stranka je zoper prvo toženo stranko pod opravilno številko VL 18168/2017 kot zakonita zastopnica etažnih lastnikov uveljavljala terjatev iz naslova vplačil v rezervni sklad v znesku 935,09 EUR. Predmetno stanovanje je na podlagi določb Stanovanjskega zakona s kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja številka 3/IZ-1003/2-93 z dne 15. 10. 1993 od C. kupila T. J., mati prve in druge tožene stranke. Tretja tožena stranka je pravna naslednica C. Dne 18. 7. 2013 je T. J. umrla. Pred Okrajnim sodiščem v Brežicah je bil po njej voden zapuščinski postopek D 273/2013, vendar predmetno stanovanje ni bilo predmet dedovanja, saj stanovanje v času zapuščinskega postopka v zemljiško knjigo na ime zapustnice ni bilo vpisano. Tožeča stranka ne razpolaga z listino, primerno za vpis lastninske pravice na dolžnika.

6Predpostavka za uspešnost izvršbe na določeno nepremičnino je, da je dolžnik njen zemljiškoknjižni lastnik. Glede na tožbeno trditveno podlago je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki v tretjem do šestem odstavku ureja možnost nepremičninske izvršbe v primeru, ko lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, še ni vpisana na dolžnika. V takem primeru mora upnik predložiti listino, primerno za vpis lastninske pravice na dolžnika, pri čemer sodišče opravi vpis po uradni dolžnosti. Peti odstavek 168. člena ZIZ pa daje upniku možnost s tožbo zahtevati vpis lastninske pravice na dolžnika, če upnik takšne listine nima. Namen tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ je torej vpis dolžnikove lastninske pravice na nepremičnino, ki je predmet izvršbe.

7Tožbo je tožeča stranka vložila zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, zoper dolžnika iz izvršilnega postopka in zoper K. J. kot dedinjo po pokojni materi, za katero tožeča stranka zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju na podlagi kupoprodajne pogodbe in na podlagi priposestovanja, prva in druga tožena stranki pa sta dediča po pokojni materi, ki je na navedenih temeljih po zatrjevanju tožeče stranke na spornem stanovanju pridobila lastninsko pravico. Pravni prednik tretje tožene stranke je navedeno stanovanje na podlagi določb SZ prodal materi prve in druge tožene stranke, kar pomeni, da gre za situacijo, kot jo predvideva 6. člen ZPPLPS, ki vzpostavlja domnevo, da je zemljiškoknjižni prednik tisti, ki je nepremičnino prodal po določbah SZ, zato je v tem postopku podana pasivna legitimacije tretjega toženca.

8Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Med materjo prve in druge tožene stranke, pokojno T. J., in pravnim prednikom tretje tožene stranke je bila za predmetno stanovanje dne 15.10.1993 sklenjena kupoprodajna pogodba, ki zemljiškoknjižnega dovolila ne vsebuje. Mati prve in druge tožene stranke torej ni pridobila niti lastninske pravice v pričakovanju, saj je zemljiškoknjižna pridobitev mogoča le na podlagi tako imenovanega perfektnega zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Ker zgolj na podlagi zavezovalnega pravnega posla vknjižbe lastninske pravice ni mogoče doseči, ostaja stvar v premoženju odsvojitelja, v konkretnem primeru torej tretje tožene stranke.

9Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da je pokojna T. J. predmetno nepremičnino pridobila na podlagi priposestvovanja, kar je prvi toženec zanikal z navedbo, da se je mati zavedala, da ne razpolaga s primerno listino za vpis lastninske pravice na predmetnem stanovanju v zemljiško knjigo. Ker torej pokojna mati prvega toženca in druge toženke ni bila lastnica stanovanja (niti v pričakovanju), predmetnega stanovanja po njej njena dediča ne moreta dedovati. Golo dejstvo posesti prvega toženca na predmetnem stanovanju pa še ne pripelje do lastninske pravice.

10Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da mora upnik, da lahko s tožbo zahteva vpis dolžnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo, razpolagati z izvršilnim naslovom zoper dolžnika. Na podlagi 17. člen ZIZ so izvršilni naslovi izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis, druga izvršljiva odločba ali listina, za katere zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v RS uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. Običajno se izvršba dovoli in opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Za izterjavo denarne terjatve pa ZIZ omogoča tudi izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki jo mora upnik priložiti predlogu za izvršbo. Vendar pa verodostojna listina nima kvalitete izvršilnega naslova – izraža le visoko stopnjo verjetnosti obstoja upnikove terjatve. Šele s sklepom o izvršbi, izdanim na podlagi verodostojne listine, sodišče naloži dolžniku, da mora plačati terjatev ter hkrati dovoli izvršbo za poplačilo te terjatve. Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je bilo upnikovemu predlogu ugodeno, je ugovor. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, postane obstoj te terjatve sporen. Ob pogoju, da dolžnikov ugovor izpolnjuje formalne predpostavke in je obrazložen, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog³. V konkretnem primeru tožnik predloga za izvršbo ni vložil na podlagi judikatne terjatve, temveč na podlagi verodostojne listine, in ker je prvi toženec sklepu o izvršbi ugovarjal, je postal obstoj te terjatve sporen, zaradi česar je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo ter nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Ker sklep o izvršbi zaradi ugovora prvega toženca še ni postal pravnomočen, tožeča stranka ni pridobila izvršilnega naslova.

11Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da upnikova terjatev iz naslova vplačil v rezervni sklad ni terjatev upnika, saj je upnik v tej zadevi zgolj zastopnik etažnih lastnikov, zaradi česar v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe po 168. členu ZIZ.

12Sodišče prve stopnje absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju ZPP.
² V nadaljevanju predmetno stanovanje.
³ Primerjaj sklep VS RS II Ips 12/2008.