VSL Sodba VII Kp 52154/2014

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu izrečena denarna kazen zniža na 35 (petintrideset) dnevnih zneskov po 25,00 (petindvajset) EUR, to je 875,00 (osemstopetinsedemdeset) EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Kranju je v II. točki izreka izpodbijane sodbe obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, skupno 1.000,00 EUR. Odločilo je, da je obdolženec denarno kazen dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. V primeru, da se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati pa jo bo prvo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2V točki I izreka je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno sodbo zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 122. člena KZ-1, po prvem odstavku 141. člena KZ-1 in po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki pa ni predmet pritožbenega preizkusa.

3Zoper obsodilni del sodbe je pritožbo vložil zagovornik obdolženca. Predlagal je, da se obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba ni utemeljena, je pa sodišče druge stopnje poseglo po uradni dolžnosti v izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji.

5Uvodna pritožbena trditev je, da je oškodovanec povabil obdolženca, da vstopi v njegovo stanovanje in da je sodišče obremenilno dejstveno podlago utemeljevalo na podlagi usklajenega pričanja oškodovanca in prič, ki jih je sodeči sodnik zaslišal.

6Pritožnik le deloma povzema pravilne ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih izpodbijane sodbe. Res je obdolženi invalid brez ene roke in da je po postavi nižji od oškodovanca, kakor tudi oškodovanec težji od obdolženca. Vendar pa je tako prikazana konstitucija obeh udeležencev kazenskega postopka enoplastna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je oškodovanec kljub velikosti in večji teži, kakor obdolženi, prebolel pljučno embolijo, da je imel hudo poškodbo hernije, da čaka na operacijo ščitnice, skratka, da ima določene zdravstvene težave, kar pomeni, da obdolženčev hendikep invalida ni tako odločilna okoliščina, kot jo neutemeljeno zatrjuje pritožnik. Zato je pravilna ugotovitev sodečega sodnika, da le obdolženi s silo svojega telesa potiskal vrata, za vrati pa na ta način onemogočal prosto gibanje oškodovancu. Invalidnost obdolženca na način, kot jo je prikazal njegov zagovornik v pritožbeni obrazložitvi, ni razbremenilna okoliščina.

7Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da je oškodovanec povabil obdolženca, da stopi v njegovo stanovanje. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil pravzaprav vzrok za eksces nepravilno parkirano vozilo oškodovančevega prijatelja, kar je razburilo obdolženca, da je začel kričati in trkati na vrata. Glede na to, da je oškodovanec v preteklosti imel že slabe izkušnje z obdolžencem zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kot je sam povedal v svoji izpovedbi in ker je bil očitno obdolženi tudi vinjen, kar je prav tako ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi presoje izjav oškodovanca ter prič, ki jih je zaslišalo, je pravilna presoja oškodovančeve izjave, da obdolženca v stanovanje ni povabil. Tudi jezikovna ovira sporazumevanja ni razbremenilno dejstvo v obravnavani zadevi, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo (9. točka obrazložitve), da je obdolženi na konkludentni način lahko sprevidel, da je nezaželjena oseba v stanovanju oškodovanca. Skratka mnoštvo izkazanih obremenilnih dejstev, da je obdolženi s silo telesa, ko je potiskal vrata proti steni hodnika, oškodovancu onemogočal gibanje, da je kričal, da se ni hotel odstraniti, privede do logičnega sklepa, da pritožbenim navedbam, ki pravzaprav povzamejo zagovor obdolženca ni mogoče slediti.

8Pritožbena navedba v zvezi z navzočnostjo B. B., ki je imel s seboj lovskega psa in da je bil zato oškodovanec tudi zaradi navzočnosti njegovih prijateljev v premoči, je prav tako neutemeljena. Namreč sodišče prve stopnje je ugotovilo in to tudi zapisalo v razlogih izpodbijane sodbe, ki pa jih pritožba niti ne problematizira, da B. B. ni bil navzoč, saj je bil s psom v povsem drugem prostoru, zato o kakšni premoči niti ni moč govoriti.

9Pritožba še nadalje problematizira obdolženčev zamah z roko in da je istočasno držal z roko kljuko vrat, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe C. C. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obdolženi zamahnil proti oškodovancu in sicer tako močno, da mu je zbil očala. Prav tako pa v nadaljevanju tudi, da je obdolženi s potiskanjem vrat, za katerimi je bil oškodovanec, slednjemu onemogočil prosto gibanje. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za nejasnosti, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno podvomiti v resničnost opisov dogodkov, ki so jih podale priče, ki naj bi bile zainteresirane, vsaj tako je mogoče razbrati iz pritožbene navedbe, za obdolženčevo obsodbo.

10Tudi časovna opredelitev, da je obdolženi kar pet minut tiščal vrata, za katerimi je bil oškodovanec in na podlagi katere pritožnik oporeka verodostojnosti dajalcem izjav, ki so obdolženca obremenile, ni tako odločilna. Na opisan način so pravzaprav priče pojasnile, da se jim je dogodek zdel neskončno dolg, kar je povsem razumljivo, glede na to, da je bil buren in nepričakovan in tudi brutalen in da se kljub najmanj konkludentni zahtevi obdolženi iz zasebnosti oškodovanca, stanovanja, ni odstranil oziroma stanovanja zapustil. Sklepno sodišče druge stopnje, tako kot tudi pravilno sodišče prve stopnje zaključuje, da je dolozno ravnanje obdolžencu dokazano. Skratka, da ni vstopil v oškodovančevo stanovanje na njegovo povabilo.

11Primer, ki ga je pritožnik izpostavil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 65173/2012 z dne 20. 10. 2015 ni primerljiv z obravnavano zadevo. V judiciranem primeru je pritožbeno sodišče presojalo znake kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v zaprte prostore in sicer hotelskega kompleksa, ne pa stanovanja, pri čemer je že sama navedba vstopa v tuje stanovanje, konkretno lastnika Č. Č., ki ga je v kritičnem času konec koncev tudi uporabljal, več kot razumljivo sporočilo obdolžencu, da lahko v stanovanje vstopi samo na povabilo, ker v nasprotnem primeru krši pravico do zasebnosti lastnika stanovanja, kar pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo.

12Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti poseglo v odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil obdolženi že spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Kranju II K 2454/2014 z dne 29. 1. 2014. V 14. točki je ugotovilo, da je bila sodba izvršena 5. 3. 2015. Po tretjem odstavku 82. člena KZ-1 se obsodba iz kazenske evidence izbriše, če obdolženi v določenem roku, ko je bila kazen izvršena, v obravnavanem primeru 5. 3. 2015, ne stori novega kaznivega dejanja. Slednje pa se dokazuje samo s pravnomočnostjo obsodilne sodbe, ne pa morebiti tudi s samim tekom kazenskega postopka zaradi novega kaznivega dejanja. Prvo sodišče je sodbo izdalo 15. 11. 2017, zaradi česar je utemeljeno zaključilo, da je bil obdolženi že obsojen, ker rok za izbris obsodbe iz 3. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1, glede na to, da je bila obdolžencu izrečena denarna kazen, še ni potekel. Prvo sodišče je pritožbo skupaj s spisom predložilo v reševanje 4. 10. 2018, kar pa je po preteku roka treh let po citirani materialni določbi. Ker pa je prvo sodišče dejstvo poprejšnje obsodbe uporabilo kot obteževalno okoliščino, pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku pa, da je zaradi tega ugotovljena kršitev kazenskega zakona glede vprašanja iz 5. točke 372. člena KZ-1, je zato poseglo po uradni dolžnosti na podlagi podlagi pooblastila iz prvega odstavka 383. člena ZKP v prvostopenjsko odločbo o kazenski sankciji. Denarno kazen je zato znižalo na 35 dnevnih zneskov. Upoštevalo je enak dnevni znesek kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar rezultira denarno kazen v višini 875,00 EUR. Kazen je dolžan obdolženi plačati v roku, ki mu ga je določilo sodišče prve stopnje, kakor tudi materialnopravno situacijo spremembe denarne kazni v kazen zapora, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati.

13Sklepno pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožba zagovornika obdolženca ni utemeljena, v prvostopenjsko sodbo je pritožbeno sodišče poseglo po uradni dolžnosti, sicer pa v nespremenjenih delih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Drugostopenjska odločba je bila izdana delno v korist obdolženca, zato sodišče druge stopnje zaradi pravila iz drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.