VSL Sodba II Cp 876/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 3.211 EUR odškodnine skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj povrne tožeči stranki 1.836,81 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo. Previsoka je dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti. Sodišče je pravilno ugotovilo relevantne okoliščine, vendar jih ni ustrezno ovrednotilo. Primerna in pravična odškodnina iz tega naslova bi bila 1.200 EUR. Sklicuje se na sodbo I Cp 1835/2014. Tožnica je utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice, ki je lahka telesna poškodba. Ni trpela hudih bolečin, temveč le zmerne stalne in občasne v skupnem trajanju 14 dni in nato še dober mesec lahke stalne in občasne bolečine, ki niso zahtevale uporabe analgetikov. Pri zdravljenju ni imela hujših nevšečnostih. Sodišče s tako visoko prisojeno odškodnino ni napravilo objektivizacije prisojene odškodnine z odškodninami dosojenimi v podobnih primerih.

Za stroške prevoza na zdravljenje je sodišče dosodilo 111 EUR. Višino je izračunalo po sistemu kilometrine, to je po ceni 0,37 EUR na kilometer. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo. Kilometrina je računovodska postavka, ki služi pravnim osebam za namen knjiženja stroškov. Ne gre za odsev realnega zmanjšanja premoženja. To se lahko kaže le v strošku za gorivo. Sodna praksa se je postavila na stališče, da se izračun dejanskega stroška opravi po sistemu porabe goriva. V sodbi II Cp 1150/2015 je sodišče zavzelo stališče, da se potni stroški izračunajo po sistemu obračuna stroškov prevoza na delo za javne uslužbence. Gre za znesek odškodnine, ki je potreben, da ostane premoženjski položaj oškodovanca tak, kot bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Ker je sodišče izdalo sodbo v novembru 2017, ko je znašala cena 95 oktanskega bencina 1,28 EUR za liter, znaša tožničin strošek 26,88 EUR, pri čemer je upoštevano, da je povprečna poraba 7 litrov na 100 kilometrov. To pomeni, da je tožnica porabila 21 litrov bencina za 300 prevoženih kilometrov. Kar je sodišče dosodilo nad 26,88 EUR, je napačno. Podobno stališče je bilo zavzeto v sodbi I Cp 1835/2014. Glede na vse navedeno se tožena stranka pritožuje tudi zoper stroške, saj je bil napačno ugotovljen uspeh v pravdi.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Pri tem je vezano na merila, določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Upoštevati mora stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevati mora razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo. Vse to je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine v obravnavanem primeru tudi upoštevalo. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava in previsoko odmerjeni odškodnini ni utemeljen.

6Pritožnica meni, da je prvostopenjsko sodišče prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter za premoženjsko škodo dosojeno iz naslova stroškov prevoza na zdravljenje. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1835/2014, ko je sodišče za nepremoženjsko škodo oškodovanke prisodilo odškodnino v višini 1.150 EUR, in sicer 850 EUR za telesne bolečine in 300 EUR za strah. Glede odškodnine za premoženjske škodo pa se sklicuje na sodbi II Cp 1150/2015 in I Cp 1835/2014, in navaja, da se potni stroški izračunajo po sistemu obračuna stroškov prevoza na delo za javne uslužbence, to je v višini 8% litra neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov v času izdaje prvostopenjske sodbe.

7Tožnica je utrpela v prometni nezgodi zvin in nateg vratne hrbtenice. Gre za lahko telesno poškodbo, ki pri tožnici ni pustila trajnih posledic. Eden od pomožnih kriterijev, ki služi poenotenju sodne prakse za podobne poškodbe, je število povprečnih neto plač, ki ustreza znesku prisojene odškodnine. Uporaba tega kriterija v obravnavanem primeru, kot tudi v primerih podobnih obravnavanemu, pokaže, da se odškodnine za tovrstne poškodbe odmerijo v višini od dveh plač dalje, večinoma pa v višini treh do štirih¹. Poleg navedenih okvirov je treba pri odmeri odškodnine upoštevati tudi vse konkretne okoliščine primera. Te v obravnavanem primeru izkazujejo, da je tožnica trpela zmerne bolečine 14 dni in v tem obdobju jemala tablete proti bolečinam, lahke bolečine 35 dni, trpela je vrtoglavice in glavobole, imela je devet pregledov pri zdravnikih in 24 fizioterapij ter rentgensko slikanje vratne hrbtenice. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je prvostopenjsko sodišče prisodilo 2.600 EUR odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ta presoja po oceni pritožbenega sodišča ustreza tako objektivnim kriterijem kot načelu individualizacije odškodnin. V zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1835/2014, na katero se sklicuje pritožba, je šlo pri oškodovanki (le) za nateg vratnega dela hrbtenice, oškodovanka pa ni trpela bolečin take stopnje, da bi jih blažila z uporabo protibolečinskih zdravil². Prav tako ni trpela glavobolov in vrtoglavic, za katere je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so izkazani.

8Neutemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek glede prisojene višine stroškov za prevoze na zdravljenje. Tožnica je stroške prevoza na zdravljenje utemeljevala z veljavno postavko za kilometrino v višini 0,37 EUR na km. To je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče in se sklicevalo na novejšo sodno prakso³ ter priznalo tožnici odškodnino za materialno škodo v znesku 111 EUR. Tožena stranka se je med postopkom in v pritožbi zavzemala za to, da bi se tožnici priznal (le) strošek porabljenega goriva. Ker prikrajšanje tožnice ni nastalo le v porabi goriva, ampak tudi v obrabi vozila, zavzemanje tožene stranke za tako odškodnino, ki bi pokrila le strošek goriva, ni utemeljeno. Tožnica je v skladu z določilom 169. člena OZ upravičena do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva, kot tudi škodo zaradi obrabe vozila. Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa bi se višina mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožeča stranka je trdila, da ji je nastala premoženjska škoda 0,37 EUR za prevožen kilometer. Temu je tožena stranka nasprotovala z navedbo, da je tožeča stranka upravičena le do stroška za porabo goriva. Prvostopenjsko sodišče je sledilo navedbam tožeče stranke in se pri odločanju oprlo na novejšo sodno prakso, ki priznava strošek za prevoženi kilometer v znesku 0,37 EUR na km, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba) predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča sprejema in na pritožbene navedbe tožene stranke odgovarja, da škode ne predstavlja le poraba goriva, ampak tudi obraba vozila, ki jo je tožeča stranka terjala. Tožeča stranka je svojo zahtevo utemeljila, prvostopenjsko sodišče ji je sledilo in odločitev oprlo na sodno prakso, trditev nasprotne stranke, da predstavlja škodo le strošek porabe goriva, pa ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjski odločitvi sledilo, saj predstavlja pravilno uporabo 216. člena ZPP.

9Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

10Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba.
² Sodišče je zaključilo, da oškodovanka protibolečinskih sredstev ni jemala.
³ VSL Sodba II Cp 1268/2015, VSL Sodba II Cp 438/2017 in VSL Sodba I Cp 2682/2016.