VSRS Sklep II Ips 27/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki več parcel v k. o. ..., vsak do 1/3-ine. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na teh parcelah do celote.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo tožencev zavrnilo in z njo izpodbijano sodbo potrdilo.

3Toženci so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili neposredno revizijo (in ne na njihov predlog dovoljene). Iz procesnih in materialnopravnih razlogov grajata odločitev nižjih sodišč, da je tožeča stranka postala lastnica spornih zemljišč z lastninjenjem po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ki naj bi v prejšnjem družbenolastninskem režimu prešle v družbeno lastnino v uporabi njene pravne prednice s pravnim poslom, sklenjenim s tedanjo lastnico, ki je nadomeščal razlastitev.

4Tožeča stranka je na revizijo odgovorila. Po obrazložitvi svojega stališča o njeni neutemeljenosti je Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

5Revizija ni dovoljena.

6Pravila pravdnega postopka so predpisana z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta je bil že večkrat noveliran, nazadnje z novelo E, uveljavljeno 14. 9. 2017, ki v tretjem odstavku 125. člena določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. V obravnavanem primeru ni bilo tako: postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan 30. 11. 2015. Zato je Vrhovno sodišče o procesnih vprašanjih odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo ZPP-E, torej po ZPP-D.

7Po drugem odstavku 367. člena ZPP-D je bila revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost je izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 40.000,00 EUR.

8V primerih objektivne in subjektivne kumulacije zahtevkov je Vrhovno sodišče za ugotovitev revizijsko sporne vrednosti spornega predmeta smiselno uporabljalo pravila o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta kot merila za določitev stvarne pristojnosti sodišča iz 41. člena ZPP-D (ki z novelo E ni bil spremenjen). Ta določa (v prvem odstavku), da če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, ter (v drugem odstavku), da če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

9Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta v tožbi opredelila z zneskom 50.000 EUR. Toženci so trije in so navadni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP).¹ Po pravilu iz drugega odstavka 41. člena ZPP se dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega dela tožbenega zahtevka, ki v razmerju med tožečo stranko in toženci odpade na vsakega posameznega toženca, ne pa po seštevku njihovih vrednosti.² Povedano drugače: v tožbi naveden znesek (50.000 EUR) pomeni seštevek vrednosti, tretjina te vrednosti, kolikor odpade na posameznega toženca, pa ne presega revizijskega praga.

10Ker revizija ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

11Do povrnitve stroškov nista upravičeni ne tožeča ne tožena stranka. Tožena zato, ker je bila njena revizija nedovoljena (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča pa, ker je na nedovoljeno revizijo po nepotrebnem vsebinsko odgovorila (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Glej M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija – civilni spori, Odvetnik 71/2015, stran 11 in naslednje.
² Glej na primer sklepa II Ips 278/2017, II Ips 319/2014 in druge.