VSL Sklep II Cp 1793/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I. določilo vrednost predmeta postopka na 169.139 EUR; II. delno ugodilo ugovoru pritožnika zoper plačilni nalog z dne 12. 4. 2018 za plačilo sodne takse za pritožbo, plačilni nalog razveljavilo ter na novo določilo višino sodne takse za pritožbo, ki znaša 1.134 EUR; III. odločilo, da je plačilni nalog z dne 7. 5. 2018 sestavni del sklepa.

2Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga nasprotni udeleženec.

Meni, da odločitve v prvi točki izreka ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni navedlo, katere določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je uporabilo. S tem, ko je odločitev oprlo na Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ZPP na uporabo tega predpisa ne napotuje.

Nasprotni udeleženec ni bil predlagatelj tega postopka in izvršuje svoje procesne pravice le do višine svojega solastniškega deleža. Meni, da mu ni treba plačati takse od celotne vrednosti nepremičnine, ampak zgolj od vrednosti svojega solastnega deleža, to je od zneska 28.190,00 EUR. Sodišče je zato takso za pritožbo napačno odmerilo.

Plačilni nalog ne more biti sestavni del sklepa, ampak predstavlja samostojno sodno odločbo.

3Na pritožbo je odgovorila predlagateljica A. A. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). To velja tudi v pogledu odločitve o določitvi vrednosti spornega predmeta, saj je iz razlogov razvidno zakaj, kako in na kakšni pravni podlagi je sodišče prve stopnje vrednost določilo.

6Ko je določalo vrednost predmeta delitve, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Ker je določitev nove (nižje) vrednosti posledica ugovora, ki ga je pritožnik vložil zoper plačilni nalog z dne 12. 4. 2018¹, je odločitev o tem pravilno oprlo na 31. člen ZST-1. Ker je njegovo vsebino v razlogih povzelo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ne ponavlja.

7Pravilna je nadalje odločitev, da je nasprotni udeleženec za pritožbo, ki jo je vložil zoper sklep o delitvi z dne 14. 3. 2018, dolžan plačati takso ob upoštevanju celotne vrednosti predmeta delitve. Drži sicer, da je pritožnik solastnik nepremičnine le do 1/6, vendar pa to ni razlog za odmero nižje takse. Kriterij za odmero takse za pritožbo je namreč vrednost izpodbijanega dela odločitve (glej peti odstavek 18. člena ZST-1). Glede na to, da pritožnik s pritožbo odločitev sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, je dolžan plačati takso ob upoštevanju vrednosti celotne nepremičnine, to je vrednosti 169.139,00 EUR. Ta taksa ob upoštevanju tar. št. 9621 ZST-1 znaša 1.134 EUR, torej toliko kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

8Neutemeljeni so tudi pritožnikovi pomisleki zoper odločitev pod III. točko izreka. Drugi odstavek 34. a člena ZST-1 namreč določa, da se taksnemu zavezancu v primeru, da se njegovemu ugovoru ugodi in se že izdani plačilni nalog razveljavi, s sklepom pa določi nova višina takse, zaradi plačila te takse pošlje nov plačilni nalog, ki je sestavni del sklepa o ugovoru.

9Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

10Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ S tem plačilnim nalogom mu je sodišče naložilo plačilo takse za pritožbo zoper sklep z dne 14. 3. 2018 (list. št. 235).