VSM Sodba I Cpg 309/2018

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

„1. Ugotovi se, da ločitvena pravica tožene stranke do plačila njene terjatve z naslova Pogodbe o kontokorentnem kreditu št. v višini 114.194,11 EUR iz premoženja insolventnega dolžnika, in sicer nepremičnin parc. št. 1184/1, 1184/2 in 1184/3, vse k.o. L., pred plačilom terjatev drugih upnikov, ne obstoji za znesek 23.782,60 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila,

zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 10,00 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 675,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka ugotovilo, da ločitvena pravica tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) do plačila njene terjatve po Pogodbi o kontokorentnem kreditu na transakcijskem računu št. (v nadaljevanju: Pogodbi o kontokorentnem kreditu) v obsegu 23.782,60 EUR iz premoženja tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), ne obstoji, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. Toženka je dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 1.868,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka).

2Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Poudarja, da je svoje ugovore utemeljevala s stališčem, da je bilo v stečajnem postopku nad tožnico pravnomočno odločeno, da so vse terjatve iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. (v nadaljevanju: Pogodbe o dolgoročnem kreditu) v skupnem znesku 609.588,49 EUR zavarovane z ločitvenima pravicama na nepremičninah, last tožnice (maksimalna hipoteka do najvišjega zneska 700.000,00 EUR, z ID pravico maksimalna hipoteka do najvišjega zneska 500.000,00 EUR, z ID pravico).

Iz Končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 11. 9. 2017 (v nadaljevanju: Končnega seznama preizkušenih terjatev) izhaja, da je upravitelj pod rubriko „pravna podlaga ločitvene pravice“ prerekal (obe) ločitveni pravici za zavarovanje terjatev po Pogodbi o kontokorentnem kreditu z dodatkoma št. 1 in 2 (obe maksimalni hipoteki). V posledici tega je bil (v zvezi z zavarovanjem terjatve po tej pogodbi) napoten na vložitev predmetne tožbe. Upravitelj je tožbo vložil le glede terjatve v znesku 23.782,60 EUR (za preostalih 90.411,51 EUR pa ne), zaradi česar je bilo treba na podlagi četrtega odstavka 308. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP šteti, da sta obe ločitveni pravici za zavarovanje terjatev po tem kreditu (skupaj terjatev znaša 114.194,11 EUR) priznani za znesek 90.411,51 EUR, sporna pa je ostala terjatev v obsegu 23.782,60 EUR.

Za odločanje o tožbenem zahtevku je bistvena predhodna presoja, katere ločitvene pravice so bile v fazi preizkusa terjatev v stečajnem postopku nad tožnico priznane in katere ne. Ker je bilo s Sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic z dne 21. 8. 2017 (v nadaljevanju: Sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic) o tem že pravnomočno odločeno, ponovna „razprava“ (o tem) v kasnejšem pravdnem postopku ni dopustna. To pa pomeni, da je sodišče v tem postopku vezano na odločitev stečajnega sodišča , da sta za zavarovanje terjatev po Pogodbi o dolgoročnem kreditu priznani ločitveni pravici - v zemljiško knjigo vpisani maksimalni hipoteki. Iz tega izhaja, da tudi če za zavarovanje terjatev, ki temeljijo na Pogodbi o kontokorentnem kreditu z dodatkoma, ne more služiti hipoteka do najvišjega zneska 500.000,00 EUR (upravitelj jo je prerekal), pa lahko ta hipoteka služi za zavarovanje terjatev po Pogodbi o dolgoročnem kreditu (upravitelj je ni prerekal). Za zavarovanje terjatev po Pogodbi o kontokorentnem kreditu potemtakem še vedno ostane dovolj kritja z maksimalno hipoteko do najvišjega zneska 700.000,00 EUR.

Iz točk 7 in 8 obrazložitve izhaja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, katere ločitvene pravico so bile v stečajnem postopku priznane in za zavarovanje katerih terjatev, sploh ni ukvarjalo, ampak je enostavno nekritično sledilo navedbam tožnice. Zaključki v točki 11 obrazložitve so celo napačni, saj iz Sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic izhaja, da je bila ločitvena pravica (maksimalna hipoteka do najvišjega zneska 700.000,00 EUR) za zavarovanje terjatev po Pogodbi o kontorentnem kreditu z dodatki prerekana.

Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določb ZFPPIPP o priznanju oziroma prerekanju ločitvenih pravic.

Sodišče prve stopnje je storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do vprašanja, katere ločitvene pravice in zakaj šteje za priznane v okviru stečajnega postopka nad tožnico.

Sodišče prve stopnje je skušalo svojo odločitev nepravilno obrazložiti tudi s tem, da gre v stečajnem postopku vedno le za eno terjatev in eno ločitveno pravico.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo navedbam v pritožbi nasprotuje in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je glede na dejanske ugotovitve v postopku sprejeta odločitev materialno pravno zmotna, kar je terjalo spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslednjih razlogov:

6Uvodoma velja najprej poudariti, da ni pravilno stališče tožnice, ki mu je v razlogih odločbe v točki 9 obrazložitve sledilo sodišče prve stopnje, da je predmet prijave v stečaju vedno le ena terjatev in ena ločitvena pravica. Res je, da je v prvem odstavku 60. člena ZFPPIPP govora o prijavi terjatve v postopku zaradi insolventnosti, ki mora vsebovati določen zahtevek za njeno priznanje, kar pa po pravilnem stališču toženke še ne pomeni, da zahtevek vsebuje zgolj eno terjatev. Že pravni temelj nastanka terjatev, ki jih vsebuje zahteva za priznanje, je različen (npr. terjatve iz več kreditnih pogodb). Skupno jim je (le) to, da gre v vseh primerih za terjatve, katerih izpolnitveno ravnanje je plačilo denarnega zneska. Drži tudi ne, da je bila toženki (ker so bile v zavarovanje terjatev zastavljene iste nepremičnine istega dolžnika) priznana le ena ločitvena pravica. Na istih nepremičninah je namreč v korist istega zastavnega upnika dopustna ustanovitev dveh ali več maksimalnih hipotek. Vse vodijo do (ločenega) poplačila do zneska, določenega v vsaki od teh hipotek (glej odločbo VSL I Cpg 580/2015 z dne 7. 5. 2015).

7Toženka je v stečajnem postopku nad tožnico (stečajni postopek Okrožnega sodišča v Mariboru, St 5131/2016) prijavila (tudi) terjatev po Pogodbi o dolgoročnem kreditu v znesku 609.588,49 EUR, zavarovano z zastavno pravico na nepremičninah dolžnika (tožnice). Upravitelj je priznal tako terjatev, kot tudi z njo povezani ločitveni pravici (maksimalno hipoteko do najvišjega zneska 700.000,00 EUR, z ID pravico in maksimalno hipoteko do najvišjega zneska 500.000,00 EUR, z ID pravico). To izhaja iz Priloge št. 1 (izrekanje upravitelja o prijavljenih ločitvenih pravicah), kjer sta pod zaporedno št. 103.3 v rubriki „pravna podlaga ločitvene pravice“ citirani ID pravici obeh maksimalnih hipotek. Pod to rubriko je zaveden tudi notarski zapis SV 168/2015 z dne 30. 3. 2015 (priloga B3), iz katerega je razviden dogovor o zavarovanju te terjatve z obema maksimalnima hipotekama na nepremičninah dolžnika in zastavitelja (tožnice).

8V tem kontekstu je toženka že v postopku na prvi stopnji (in sedaj tudi v pritožbi) utemeljeno opozarjala, da je bilo o obeh ločitvenih pravicah po Pogodbi o dolgoročnem kreditu s Sklepom o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih že pravnomočno odločeno (drugi odstavek 69. v zvezi s 303. členom ZFPPIPP), na takšno odločitev stečajnega sodišče pa je sodišče v drugem sodnem postopku vezano. Po enotnem stališču sodne prakse ima namreč priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku (primerjati ga je mogoče z institutom pripoznave zahtevka v pravdnem postopku) enak učinek kot pravnomočna sodba (učinek res iudicata)¹.

9Glede na navedeno ni mogoče soglašati z zaključkom izpodbijane sodbe v točkah 8 in 12 obrazložitve, da na podlagi maksimalne hipoteke do najvišjega zneska 500.000,00 EUR (hipoteke z ID pravico) ni mogoče zagotoviti kritja za terjatve po Pogodbi o dolgoročnem kreditu, ker zavarovanje pokriva le terjatve, zapadle do 31. 12. 2015. Terjatev (in ločitvena pravica) po citirani kreditni pogodbi sta bili priznani, zato (ponovna) presoja sodišča v tej smeri ni dopustna. Dolžnost upravitelja, da ločitvenega upnika v primeru prodaje nepremičnin poplača, je namreč v takem primeru brezpogojna.

10Glede Pogodbe o kontokorentnem kreditu in terjatve v znesku 114.194,11 EUR, za zavarovanje katere sta bili po upravitelju ločitveni pravici (na podlagi obeh maksimalnih hipotek) prerekani, pa velja najprej poudariti, da je upravitelj pred vložitvijo tožbe (po ponovni presoji listin) očitno ocenil, da je v okviru maksimalne hipoteke do zneska najmanj 700.000,00 EUR mogoče zagotoviti (delno) zavarovanje tudi za terjatev po Pogodbi o kontokorentnem kreditu (za znesek 90.411,51 EUR). Tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice se namreč nanaša le na preostalih 23.782,60 EUR. Ob uporabi določbe četrtega odstavka 308. člena ZFPPIPP je tako evidentno, da je bila glede na vsebino tožbenih navedb in glede na obseg vložene tožbe toženki tudi za to terjatev priznana maksimalna hipoteka do višine najmanj 700.000,00 EUR, glede na razpoložljivo kritje do zneska 90.411,51 EUR.

11V zvezi s to terjatvijo je torej sporen le (ne)obstoj ločitvene pravice po maksimalni hipoteki najmanj do zneska 500.000,00 EUR, in sicer glede kritja 23.782,60 EUR. Glede na predhodno obrazloženo je treba v tem kontekstu soglašati s pritožnico, da tudi če za preostanek terjatve po tej pogodbi ne more „služiti“ ta hipoteka, pa lahko omenjeno zavarovanje „služi“ za (popolno) poplačilo terjatve po Pogodbi o dolgoročnem kreditu, saj je bilo tako (pravnomočno) odločeno v stečajnem postopku, preostanek terjatve po Pogodbi o kontokorentnem kreditu (23.782,60 EUR), ki je predmet tega postopka, pa se lahko poplača iz maksimalne hipoteke z najvišjim zneskom 700.000,00 EUR. V takšnem primeru je razpoložljivega kritja po obeh maksimalnih hipotekah dovolj.

12Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi določb ZFPPIPP in ob upoštevanju učinkov materialne pravnomočnosti sodnih odločb pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13Zaradi spremembe odločbe je treba v pritožbenem postopku odločiti o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v postopku na prvi stopnji uspela, ji je tožnica dolžna povrniti nastale stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi uspeha s pritožbo je slednja v skladu s citirano določbo ZPP upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (taksa za pritožbo), nasprotna stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Odločbe VSL I Cpg 444/2017 z dne 22. 5. 2018, VSL III Cpg 110/2000 z dne 11. 1. 2001, VSL I Cpg 278/2017 z dne 21. 3. 2018, VSL II Cp 85/2017 z dne 13. 3. 2017 in VSL I Cpg 130/2014 z dne 15. 4. 2015.