VSL Sodba I Cpg 120/2018

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 23.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 dalje do plačila, v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati pravdne stroške po odmeri sodišča v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (točka 1. izreka)."

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 30,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je bila med pravdnima strankama 19. 6. 2012 sklenjena Pogodba o finančnem leasingu št. 3066/12 (A14). Predmet leasinga je bil aparat za peko in prodajo pic v vrednosti 23.925,00 EUR. Tožeča stranka je ta aparat zavarovala pri toženi stranki. Aparat se je pri prevozu 14. 8. 2013 poškodoval in postal neuporaben.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za neuporaben aparat zaradi pomanjkanja njene aktivne legitimacije. Z ostalimi trditvami tožeče stranke se posledično ni ukvarjalo.

Na podlagi dokazne ocene listin tožeče stranke, to je police za zavarovanje opreme v zakupu št. 0000 z dne 15. 7. 2013 (B8, v nadaljevanju: zavarovalna polica) in uporabljenih Splošnih pogojev za zavarovanje Pg-Zag/09-4 (B1, v nadaljevanju: Splošni pogoji) je ocenilo, da zavarovanje opreme v zakupu načeloma ščiti zakupodajalca opreme (v nadaljevanju: leasigodajalec). Če zavarovanje sklene zakupojemalec (v nadaljevanju: leasingojemalec) se zavarovanje avtomatično šteje za sklenjeno za račun zakupodajalca. Zavarovalnica zavarovalnino leasingojemalcu izplača le, če poda leasingodajalec za takšno izplačilo soglasje.

Leasingodajalec je R. d. o. o., ki je kot upravičenec iz zavarovalne police v pooblastilu z dne 11. 11. 2013 (A6) izrecno zapisal, da se izplačilo odškodnine lahko realizira izključno na njegov račun.

Sodišče tudi ni sledilo razlogom iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 237/2008 z dne 16. 06. 2011 o materialnem interesu leasingojemalca, ki po stališču v tej odločbi nosi tipične rizike lastnika. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da gre v konkretnem primeru za drugačen primer kot v omenjeni odločbi. V konkretnem primeru je bilo namreč treba upoštevati 1. člen Splošnih pogojev o tem, da je bil predmet leasinga zavarovan v imenu leasingojemalca in na račun leasingodajalca.

Kot drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke pa se je sodišče prve stopnje oprlo na dokazno oceno Pogodbe o fiduciarni cesiji, sklenjeni med leasingodajalcem in tožečo stranko kot leasingojemalcem (A7). Tožeča stranka je namreč z leasingodajalcem 26. 11. 2014 sklenila pogodbo o odstopu terjatev, ki ji jo je v višini 23.000,00 EUR neodplačno odstopila v zavarovanje (A7). Cesionar (leasingodajalec) je pridobil terjatev kot predmet zavarovanja pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S prenosom terjatve posledično fiduciant (tožeča stranka) ni imela drugih upravičenj (razen v primeru stečaja, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo), povezanih z odstopljeno terjatvijo. S cesijo je namreč to upravičenje prešlo na fiduciarja (leasingodajalca). Pogodba o odstopu terjatve je bila sklenjena 26. 11. 2014, tožba v tem sporu pa je bila vložena kasneje (17. 2. 2015).

Tožeča stranka od tožene stranke torej ni mogla zahtevati izpolnitve terjatve, saj ni bila več imetnica prenesene terjatve, ki je veljavno prešla na cesionarja, to je leasingodajalca. Zato je sodišče tudi na podlagi te pravne podlage zaključilo, da tožeča stranki ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je ocenilo tudi kot nesklepčen, saj bi morala tožena stranka po izrecni zahtevi leasingodajalca (A6) izplačati odškodnino izključno le njemu.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Postopek pred sodiščem prve stopnje je bil končan z izpodbijano sodbo 16. 11. 2017, torej po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku - ZPP-E.¹ Zato je sodišče druge stopnje uporabilo določbe ZPP-E (tretji odstavek 125. člena ZPP).²

6Sodišče prve stopnje je postopek začelo pred začetkom uporabe ZPP-E. Sodba je bila izdana po začetku uporabe ZPP-E. Sodišče pa je postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona končalo po določbah do sedaj veljavnega zakona (prvi odstavek 125. člena ZPP). Izjema, da se spremenjene in nove določbe, navedene v drugem odstavku 125. člena ZPP uporabljajo tudi za postopek, začet pred začetkom uporabe tega zakona, ne zajemajo določbe 333. člena ZPP, ki določa nov (30-dnevni) pritožbeni rok. Sodišče prve stopnje je dalo strankam pravilen pritožbeni pouk. Sicer pa je sodišče druge stopnje štelo pritožbo tožeče stranke kot pravočasno, ker je bila vložena v 15 dnevnem pritožbenem roku in jo je tudi vsebinsko obravnavalo.

7Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker so razlogi sami s seboj v nasprotju in onemogočajo preizkus dobe, ni utemeljen. Ne drži namreč pritožbeno stališče, da so si razlogi o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke po dveh pravnih podlagah, prvi navedeni v točkah 8 do 10 in drugi, navedeni v točkah 11 do 12, v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je namreč za odločitev o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke uporabilo dve različni pravni podlagi, ki pa pripeljeta do enake odločitve. Po prvi pravni podlagi je sklepalo, da tožeča stranka kot leasingojemalec ni aktivno legitimirana za vložitev te tožbe. Po drugi pravni podlagi pa, da zaradi odstopa terjatve tožeče stranke (sicer res do tožene stranke) leasingodajalcu v zavarovanje (fiduciarna cesija), tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za vložitev te tožbe. Sodišče druge stopnje kot nosilne razloge razume tiste, kjer je sodišče prve stopnje oprlo odločitev v izpodbijani sodbi na pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama za zavarovanje predmeta leasinga. Drugi razlogi so bili navedeni kot dodatni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke.

8Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu razlogu, da je sodišče zato, ker se ni strinjalo s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011, samovoljno in arbitrarno odstopilo od sodne prakse. Najprej sodišče druge stopnje poudarja, da se je tožeča stranka v prid svojemu stališču o podani aktivni legitimaciji sklicevala samo na eno odločbo VS RS. Le ena odločba pa ne predstavlja enotne sodne prakse na tem področju.

9Predvsem pa je šlo po oceni sodišča druge stopnje za drugačno dejansko situacijo v omenjeni sodni odločbi, kot pa v konkretnem primeru. V polici za zavarovanje opreme številka: 0179159625 z dne 12. 7. 2012 (A13) je kot zavarovalec in zavarovanec navedena tožeča stranka, kot leasingodajalec pa R. d. o. o. Zavarovalec in zavarovanec sta ista oseba, razen pri zavarovanju na tuj račun. Po drugem odstavku 1. člena Splošnih pogojev pa se šteje, da je zavarovanje sklenjeno na račun leasingojemalca. Zavarovalnino zavarovalnica izplača zakupojemalcu (leasingujemalcu) le v primeru, če da za to soglasje zakupodajalec (leasingodajalec, drugi in tretji odstavek 1. člena Splošnih pogojev). Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je leasingodajalec izrecno zahteval, da se izplačilo odškodnine lahko realizira izključno na njegov račun (A6). Vse aktivnosti, povezane s „popravilom in obračunom škode“ je res prepustil po pooblastilu leasingojemalcu, ki je torej lahko samo njegov pooblaščenec.

10Nadalje je bilo za odločitev pomembno tudi neprerekano dejstvo, da je bilo navedeno zavarovanje po Potrdilu o vinkulaciji vinkulirano v korist zastavnega upnika, to je leasingodajalca iz police št. 0179159625 dne 26. 9. 2012 in ob njeni nadomestitvi dne 15. 7. 2013 iz police št. 0180829454 v korist leasingodajalca (B50). Kot materialnopravno podlago je zato treba uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na drugi terjatvi (178. člen in naslednji). To pomeni, da je leasingojemalec zavarovanec, leasingodajalec pa zastavni upnik, ki je v zavarovanje svoje terjatve do leasingojemalca (iz leasinške pogodbe) dobil njegovo bodočo in pogojno denarno terjatev iz zavarovanja. Zastavna pravica na tej terjatvi nastane v trenutku, ko zavarovalnica od leasingojemalca prejme obvestilo, da je terjatev zastavljena (vinkulirana), pri čemer mora ta leasingodajalcu izročiti morebitno listino in druga dokazila o zastavljeni terjatvi (179. člen SPZ). Bistveno je, da lahko zavarovalnica po prejemu obvestila o vinkulaciji (zastavitvi) veljavno izpolni samo leasingodajalcu (primerjaj 180. člen SPZ), ki je dolžan zastavljeno terjatev, ko ta zapade v plačilo, izterjati (184. člen SPZ).³

11Sodišče druge stopnje tudi ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da je sodišče napačno povzelo besedilo 1. člena Splošnih pogojev, ki ščiti zakupodajalca opreme le načeloma. Iz že povzetih določb drugega in tretjega odstavka 1. člena namreč izhaja, da je bilo zavarovanje sklenjeno na račun zakupodajalca in je torej on upravičenec iz navedenega zavarovanja.

12Zmotno je stališče, da je bila tožeča stranka aktivno legitimirana na podlagi pooblastila z dne 11. 11. 2013. Iz tega pooblastila sledi le, da je bila dolžna tožeča stranka kot pooblaščenec urejati razmerja s toženo stranko. Slednje pooblastilo pa ji ni dalo aktivne legitimacije v tem postopku zahtevati izplačilo odškodnine od tožene stranke.

13Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozivati, naj poda dodatna pojasnila v zvezi z vsebino fiduciarne cesije, ki po stališču tožeče stranke vsebinsko temu pojmu sploh ne ustreza. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi (red. št. 17, 16. 10. 2017) opozorila na pravni položaj tožeče stranke, tudi v zvezi s pogodbo o odstopu terjatve z dne 26. 11. 2014. Sodišču prve stopnje zato, ker je bila v tej smeri aktivna že tožena stranka, ni bilo treba še dodatno izvajati materialnega procesnega vodstva. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ni navedla, kako je pomanjkanje materialnega procesnega vodstva vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato ni podana uveljavljana relativna bistvena postopkovna kršitev 285. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

14Enako kot sodišče prve stopnje je tudi sodišče druge stopnje po vsebini ocenilo Pogodbo o odstopu terjatve, sklenjeno med tožečo stranko kot leasingojemalcem in R. d. o. o. kot leasingodajalcem 26. 11. 2014 (A7) kot fiduciarno cesijo v zavarovanje terjatve iz zavarovalne pogodbe, ki je predmet te pravde. Ta pogodba je bila sklenjena pred vložitvijo te tožbe. Nihče ni uveljavljal kakršnekoli nepravilnosti sklenjene cesijske pogodbe. Zato tudi v tem postopku ni bilo treba odgovoriti na vprašanje pravne veljavnosti odstopljene terjatve leasingojemalca leasingodajalcu, torej tožeče stranke zoper toženo stranko. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila 26. 11. 2014 sklenjena navedena pogodba o odstopu terjatve. Njena vsebina navedena v 2. členu pogodbe je za ugotovitev pravne narave fiduciarne cesije jasna.⁴

15Fiduciarna cesija, torej odstop terjatve v zavarovanje, je dogovor med dolžnikom in upnikom osnovnega razmerja, na podlagi katerega dolžnik (fiduciant, leasingojemalec) prenese na upnika (fiduciarja, leasingodajalca) svojo terjatev, ki služi zavarovanju obveznosti osnovnega razmerja iz sklenjene pogodbe o leasingu. Po odstopu terjatve pripada terjatev fiduciarnemu upniku, to je leasingodajalcu. Ne glede na vprašanje pravne veljavnosti navedene pogodbe, ki je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku niti ni izpostavila, je sodišče prve stopnje materialnopravno povsem pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev te tožbe po nobeni od navedenih pravnih podlag.

16Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

¹ Ur. l. RS, št. 10/17, 14. 9. 2017.
² Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, prehodne in končne določbe.
³ Več glej Žiga Razdrih: Finančni leasing v novejši praksi Vrhovnega sodišča RS, Pravni letopis, 2016, stran 45, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 1. 1. 2016.
⁴ Del 2. člena pogodbe (A7) se glasi: Odstopnik prevzemniku z namenom zavarovanja terjatve Pogodbe o finančnem leasingu št. 3066/12, neodplačno odstopa v zavarovanje terjatev v višini 23.000,00 EUR, ki jo ima do Zavarovalnice ...“