VSM Sodba I Cpg 260/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi:

„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 68854/2014-2 z dne 26. 5. 2014 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 12.642,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2014 dalje ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 28,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2014 dalje do plačila.

2. V presežku, to je za plačilo zneska 123.976,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odmerjenih izvršilnih stroškov v višini 298,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavi ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

3. Pobotni ugovor tožene stranke se kot neutemeljen zavrne.

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti pravdne stroške v znesku 4.504,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.782,54 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 68854/2014-2 z dne 26. 5. 2014 v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 136.619,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2014 dalje in izvršilne stroške v znesku 317,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku (za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 10,00 EUR) je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka II izreka). Pobotni ugovor toženke je kot neutemeljen zavrnilo (točka III izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 2.621,50 EUR, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2Zoper zanjo neugodni del sodbe se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

V obsežni pritožbi primarno navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnici nastala škoda v obliki zmanjšanja sredstev v proračunu, ker naj bi povrnila donacijski znesek Uradu za finančni mehanizem N. finančnega mehanizma. Meni, da izvedeni dokazi dejanskega plačila ne izkazujejo.

Nadalje izpostavlja, da je bilo v postopku nesporno, da je toženka energetsko obnovo vrtca izvedla tako, da sta dva vrtca po obnovi dosegla standard energetsko varčnega vrtca, kar je bil osnovni namen Pogodbe o izvajanju z dne 28. 9. 2007. Da bi lahko toženka to pogodbo v celoti ustrezno izpolnila, je morala na samem terenu napraviti nekatere spremembe, ki so odstopale od projekta. Navedeno je ugotovil tudi v postopku postavljeni izvedenec gradbene stroke, ki je potrdil, da je bil z izvedenimi deli dosežen pogodbeni namen. Odstopanja od projekta so se vrednostno kompenzirala z enakovredno ali boljšo izvedbo, kot je bila predvidena po projektu. Vse navedeno izhaja iz vseh opravljenih revizij projekta, tudi iz revizijskega poročila E.&Y.z dne 24. 7. 2014. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi teh dejstev neutemeljeno ni upoštevalo, preveč teže pa je dalo manjšim odstopanjem od potrjenih gradbenih situacij.

V zvezi s pravno podlago zahtevka meni, da ni kršila določbe 7. člena Pogodbe o izvajanju, saj je zagotavljala vsa predvidena poročila. Sporazum o donaciji s prilogami naj bi sicer bil sestavni del Pogodbe o izvajanju, vendar to še ne pomeni, da njegova določila kot taka zavezujejo toženko. Nadalje se vračilo sredstev pod pogoji 6.2 člena priloge Pogodbe o izvajanju izvede, kadar gre za resne kršitve Sporazuma o financiranju. Pri presoji resnosti kršitev toženke sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali očitana prireditev situacij predstavlja resno kršitev, ki opravičuje vračilo sredstev, hkrati pa ni upoštevalo, da je bil pogodbeni namen v celoti dosežen.

Nadalje pritožba izpostavlja, da v obravnavani zadevi uporaba Smernic o principih, kriterijih in predlagani lestvici za določitev finančnih popravkov Komisije v zvezi s členoma 99 in 100 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 (v nadaljevanju: Smernice) ne smela priti v poštev in jih niti tožnica niti sodišče prve stopnje ne bi smela uporabiti pri določanju višine finančnega popravka, kar vse pritožba podrobno argumentira.

Uporabljeni 25% finančni popravek je tudi uporabljen neutemeljeno in arbitrarno, saj zgolj ugotovljena nepravilnost v razlikovanju med končno situacijo in dejanskim stanjem na terenu ne narekuje uporabo popravka v tej višini. Takšna pavšalna ocena je povsem v nasprotju z dejansko škodo, ki je bistveno manjša oz. je ni. Vsekakor pa bi se v konkretnem primeru škoda lahko ugotovila, saj imajo vse postavke v zaračunanih situacijah in na terenu tržno vrednost, tako da bi se lahko ugotovila morebitna razlika.

Pritožba nadalje izpostavlja, da domnevna kršitev ni imela negativnega vpliva na proračunska sredstva. Hkrati tožnici očita, da bi morala tudi sama v razmerju do donatorja ugovarjati vsakemu neutemeljenemu zahtevku za povračilo sredstev. Sredstva so bila porabljena zakonito in transparentno in v vsakem trenutku je bilo mogoče preveriti, za kaj so bila porabljena. Toženke ni mogoče bremeniti v primeru, če je tožnica sama nepravilno ugotovila nastanek škode, le-to sporočila N. finančnemu mehanizmu, ki je nato zahteval njeno vračilo od tožnice. Tudi če bi šlo za kršitev pogodbe, pa vzročna zveza ne bi bila podana glede pavšalnega zneska finančnega popravka, ki v konkretnem primeru predstavlja tipično kaznovalno odškodnino.

Pritožba kot napačnim nasprotuje tudi zaključkom in presoji sodišča prve stopnje glede postavljenega ugovora procesnega pobota. Pri pobotu terjatve v višini 39.557,00 EUR gre za sredstva, ki bi morala biti toženki izplačana v skladu s projektom obnove obeh vrtcev in so bila neutemeljeno zadržana. V preostalem znesku, uveljavljenem v pobot, pa gre za škodo, ki jo je toženka utrpela, ker je bila s strani tožnice onemogočena pri pridobivanju sredstev za sofinanciranje v letih 2014 in 2015. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da glede te terjatve niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. jo podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožnica pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje: Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP). Dejansko stanje je v pretežnem delu ugotovilo pravilno in v zadostni meri. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno prisodilo odškodnino v višini 25% finančnega popravka, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6V obravnavanem gospodarskem sporu, ki se je začel v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, tožnica od toženke vtožuje plačilo zneska v višini (po njeni oceni) neupravičeno porabljenih prejetih namenskih (donatorskih) sredstev, namenjenih energetski sanaciji vrtca M.G., pri čemer so bila sredstva pridobljena s strani norveškega finančnega mehanizma 2004 - 2009 na temelju Sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev (G.A., v nadaljevanju: Sporazum, priloga A1 spisa) in Pogodbe o izvajanju (priloga A2 spisa). Na podlagi ugotovljenih nepravilnosti pri porabi donatorskih sredstev (kršitve pogodbe) s strani toženke je tožnica morala donatorju vtoževani znesek vrniti iz proračunskih sredstev, s tem pa ji je nastala premoženjska škoda, za katero je izključno odgovorna toženka. Toženka je zahtevku nasprotovala po temelju in po višini, pri čemer je med drugim zatrjevala, da je bil osnovni pogodbeni namen, t.j. energetska sanacija vrtca, v celoti pravilno izpolnjen. Škode že iz tega razloga ni moglo biti, ob tem pa je izračun vrednosti neurpavičeno porabljenih sredstev, kot ga je podala tožnica, arbitraren in pavšalen in v ničemer ne ustreza dejanski škodi. Pri tem se je izrecno uprla uporabi Smernic za utemeljitev oz. izračun škode. Hkrati je toženka v pobot uveljavljala terjatev iz naslova samovoljno zadržanih sredstev, namenjenih sanaciji vrtca, in terjatev iz naslova škode, ki ji je nastala zaradi neupravičene zavrnitve njenih zahtevkov za sofinanciranje projektov s strani tožnice v letih 2014 in 2015.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v bistvenem zaključilo, da je tožnica uspela dokazati, da je toženka resno kršila pogodbena določila s tem, ko je priredila situacije, na podlagi katerih so bila izplačana sredstva, tako da so se ujemala s projektom, dejansko pa so se razlikovala od stanja na terenu. Ker toženka na podlagi zahtevka Nacionalne kontaktne točke (NKT) ni povrnila zahtevanih donacijskih sredstev, je tožnici v proračunu RS nastala škoda v zatrjevani višini, ker je bila sama zavezana donacijski znesek povrniti Uradu za finančni mehanizem N. finančnega mehanizma in ga tudi je povrnila. Tudi glede višine zahtevka je sledilo tožnici, pri čemer je izhajalo iz usmeritev iz Poročila neodvisnega organa za finančni nadzor o opravljeni reviziji (priloga A11 spisa). Ocenilo je, da je bila implementacija finančnega popravka iz Smernic po argumentu „a simili ad simile“ (sklepanje po podobnosti) primerna naravi javnega interesa pogodbenega razmerja in sorazmerna s toženkino kršitvijo določb Pogodbe o izvajanju. Narava finančnega popravka pa je primarno odškodninska in je ta namenjen povrnitvi škode in ne kaznovanju.

Glede toženkinih kršitev obveznosti, prevzetih s Pogodbo o izvajanju:

8Pritožba po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno kot (edino) bistveno toženkino pogodbeno obveznost izpostavlja dosego končnega cilja: energetsko varčno obnovo vrtca, pri tem pa povsem minimizira pomen očitanih kršitev v zvezi z nerealnim prikazovanjem stanja v posameznih situacijah (ki so bile osnova za izplačilo donatorskih sredstev) kot posledico določenih sprememb tekom same sanacije, ki niso bile usklajene s tožnico oz. donatorjem.

9Sodišče prve stopnje je predvsem v točkah 17 do vključno 29 obrazložitve izpodbijane sodbe detajlno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo tako vsebino prevzetih pogodbenih obveznosti toženke v delu, ki utemeljuje izplačilo upravičenih stroškov, kot tudi ugotovljene nepravilnosti, ki jih je pri tem storila toženka z željo po pridobitvi oz. koriščenju donatorskih sredstev. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje in jih kot pravilne povzema. Pritožbeno vztrajanje (zgolj) pri dejstvu, da ni sporno, da je bil končni cilj financiranja dosežen, je iz vidika ugotovljenih kršitev, ki jim pritožba niti argumentirano ne nasprotuje, neutemeljeno. Pomenilo bi namreč zanikanje vsakršnega pomena določb Pogodbe o izvajanju s prilogami, ki določajo, pod kakšnimi pogoji je toženka upravičena do financiranja (upravičenost stroškov) in kdaj mora prejeta sredstva vrniti. Hkrati pa pritožba smiselno zagovarja stališče, da „cilj opravičuje sredstva“, kar je v konkretnem primeru povsem nesprejemljivo.

10Dejstvo je, da je zelo pomembno, da je bil cilj energetske prenove vrtca dosežen, vendar je bila toženka pri pridobivanju donatorskih sredstev vezana na pogodbena določila, ki so ji v primeru sprememb v projektu in s tem sprememb v upravičenih stroških nalagala javljanje sprememb tožnici, čemur bi sledilo usklajevanje iz vidika, ali so spremembe potrebne in/ali primerne za učinkovitost projekta, kar bi stranke nato uredile s sklenitvijo ustreznega aneksa. To svojo pogodbeno obveznost je toženka nedvomno kršila s tem, ko (sicer očitno potrebnih in smiselnih) sprememb pri sanaciji ni sporočila tožnici, ampak je celo zavestno predložila dokumentacijo, ki se je sicer ujemala s potrjenim (prvotnim) projektom ne pa tudi s stanjem na terenu, vse v želji po pridobitvi donatorskih sredstev. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno sodišča prve stopnje, da gre za resno kršitev prevzetih pogodbenih obveznosti in kot očitno neutemeljene zavrača nasprotne pritožbene navedbe, ki tem kršitvam jemljejo vsakršno težo. V tem kontekstu so tudi očitno neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali gre za resno kršitev pogodbenih obveznosti, ki opravičuje vračilo sredstev, saj je iz konteksta obrazložitve (in nenazadnje sprejete odločitve) moč nedvoumno razbrati, da je sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve štelo kot takšne. Protipravnost ravnanja toženke v smislu kršitve določenih njenih pogodbenih obveznosti, kot predpostavka poslovne odškodninske obveznosti toženke, je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča podana.

Glede izkazanosti škode kot predpostavke odškodninske obveznosti toženke:

11Primarno je v tej zvezi neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnici (že) nastala škoda v proračunu RS, ker naj bi povrnila donacijski znesek Uradu za finančni mehanizem N. finančnega mehanizma. V nasprotju s prepričanjem pritožbe je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica v postopku izkazala, da je do vračila zatrjevanega zneska dejansko prišlo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa navedeno še ne pomeni, da je avtomatično škodo v tej višini pripisati nepravilnostim na strani toženke. Če se namreč v postopku izkaže, da je kakšen del donacijskih sredstev tožnica donatorju povrnila neupravičeno, ker za to ni bilo podlage (ne glede na zahtevano vračilo s strani donatorja), toženka v tem obsegu tožnici premoženjske škode ni dolžna povrniti.

12Po presoji pritožbenega sodišča je imel donator na podlagi kršitev določb Sporazuma predvsem pravico zahtevati povračilo stroškov v obsegu nepravilno (neutemeljeno) izplačanih sredstev. Posplošeno navajanje tožnice, da bi lahko v primeru obravnavane kršitve donator zahteval povračilo vseh sredstev, po oceni pritožbenega sodišča nima konkretne podlage v določbah Sporazuma, kot tudi ne v določbah Pogodbe o izvajanju s prilogami. Takšen zahtevek donatorja (in posledično tožnice) bi imel (tudi) kaznovalno funkcijo, saj ne bi bil odvisen do tega, v kakšnem obsegu so bila donatorska sredstva uporabljena nepravilno oz. nenamensko. Že iz trditvene podlage tožnice izhaja, da njen zahtevek temelji na tem, da se povrnejo sredstva, ki so bila neupravičeno pridobljena, bodisi zato, ker določene postavke dejansko niso bile izvedene ali pa so bile izvedene drugače kot po (prvotnem) projektu. Tožnica se torej na toženko obrnila z zahtevkom na povračilo sredstev v višini, za katero je ocenila za primerno glede na dejansko ugotovljene kršitve, temu pa je sledil tudi donator, ko je zahteval povračilo sredstev od tožnice. V obravnavani zadevi je torej bilo na tožnici breme, da dokaže, da je donatorju upravičeno povrnila sredstva v višini s strani toženke neupravičeno pridobljenih in porabljenih donatorskih sredstev.

13Ključna podlaga za določitev višine neupravičeno pridobljenih sredstev, ki naj bi jih bila dolžna vrniti toženka, je Poročilo neodvisnega organa za finančni nadzor o opravljeni reviziji (priloga A11 spisa). Znesek v višini 12.642,72 EUR predstavlja skupno neutemeljeno zaračunano vrednost desetih notranjih vrat in hranilnika toplote Weishaupt, preostanek pa gre na račun 25% finančnega popravka v skladu s Smernicami, smiselno uporabo katerih je revizijski organ predlagal zaradi ugotovljenega razlikovanja nekaterih postavk v končni situaciji glede na dejansko stanje na kraju investicije, pri čemer razlike ni bilo mogoče vrednostno opredeliti.

14Pritožbeno sodišče glede presoje o izkazanosti neupravičene pridobitve donatorskih sredstev v obsegu 12.642,72 EUR nima nobenih pomislekov. Tudi pritožba v tej smeri ne daje kakšnih konkretnih argumentov, ki bi prepričali, da so bila sredstva v tem obsegu porabljena v celoti namensko.

15Utemeljeno pa pritožba nasprotuje preostalemu delu vtoževanega zneska, ki kot rečeno predstavlja 25% finančni popravek v skladu s Smernicami. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožbe, da v konkretnem primeru Smernice ne morejo biti uporabljene kot pravna podlaga za določitev višine odškodnine (v višini neupravičeno porabljenih donatorskih sredstev, ki jih je povrnila tožnica). Pri tem pritožbeno sodišče ne soglaša z argumentacijo sodišča prve stopnje (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bila „implementacija finančnega popravka iz Smernic po argumentu „a simili ad simile“ primerna naravi javnega interesa pogodbenega razmerja...“

16Primarno v tej zvezi pritožbeno sodišče izpostavlja, da Smernice kot pravna podlaga v tej zadevi odpadejo že zato, ker se nanašajo na finančne popravke, izvedene v skladu s členoma 99 in 100 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu. Področje uporabe citirane uredbe, glede katere se izrecno uporabljajo Smernice, je omejeno na delovanje navedenih skladov, med katere pa ne sodi Norveški finančni mehanizem, ki je zagotovil donatorska sredstva toženki za obnovo vrtca. Med predpisi, ki ta finančni mehanizem urejajo (člen 1.2 (Zakonski okvir) Rokov in pogojev za posamezne projekte financirane s strani EEA Finančnega mehanizma 2004 - 2009, priloga k Sporazumu in Pogodbi o izvajanju), ne Smernice ne citirana uredba niso navedene.

17Del relevantnega pogodbenega materialnega prava bi Smernice lahko postale šele, če bi bila njihova uporaba dogovorjena v pogodbi med pravdnima strankama¹, kar pa nesporno ni bila. Glede na navedeno tožnica nanje ne more uspešno opirati svojega zahtevka, saj toženke ne zavezujejo. Smernice kot take tudi sicer niso predpis oz. pravni vir, ki bi neposredno zavezoval države članice, temveč zgolj pripomoček, zaradi česar jih ni mogoče preprosto kar uporabiti ob sklicevanju na argument „a simili ad simile“, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

18Ne glede na doslej navedeno, torej tudi v primeru, če bi obveljalo stališče, da je v konkretni zadevi mogoče kot relevantno pravno podlago uporabiti določila Smernic in s tem tožnici dati možnost uveljavljanja povračilnega zahtevka iz naslova finančnega popravka, je pritrditi pritožbenim navedbam, da tožnica ni izkazala pogojev za uporabo pavšalnega 25% popravka. Pogoj za to, da se lahko v skladu s Smernicami uveljavi pavšalni popravek, je utemeljena ocena, da ni mogoče natančno ugotoviti finančnega vpliva nepravilnosti oz. višine neupravičenega izdatka (prim. točki 1.4.1. in 1.4.2. Smernic). Tožnica se je tozadevno v bistvenem zgolj sklicevala oz. povzemala ugotovitev iz že citiranega Poročila neodvisnega organa za finančni nadzor o opravljeni reviziji, da „razlike (med postavkami v končni situaciji in dejanskim stanjem na terenu) ni mogoče vrednostno opredeliti“. Toženka je nasprotno že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavitev 25% pavšalnega finančnega popravka označila za arbitrarnega in trdila, da bi bilo mogoče v obravnavani situaciji povsem določno opredeliti razliko v končni situaciji in stanjem na terenu, saj gre za razliko v materialih, ki ima vsak svojo vrednost oz. ceno in bi tožnica lahko že v postopku revizije morebitna odstopanja natančno ugotovila s pomočjo izvedencev. Temu brez posebnih pomislekov pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki tako ne sprejema (posplošene) ocene sodišča prve stopnje iz 32. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da „zatrjevane kršitve ni bilo moč enostavno ovrednotiti, zaradi napačno predloženih situacij“. Z ničemer namreč ni izkazano dejstvo, da vrednostno razlik v situacijah in na terenu sploh ni mogoče ugotoviti ali da bi bilo njihovo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi stroški. Le v tem primeru bi bilo namreč na mestu pavšalno odmerjanje finančnega popravka, ki je, kot že rečeno, namenjen povrnitvi (dejanske) škode in ne kaznovanju prejemnika sredstev.

19Glede na pravkar obrazloženo tožnica do povrnitve sicer donatorju izplačanega (povrnjenega) zneska, ki predstavlja 25% finančni popravek, ni upravičena, saj ne gre za utemeljeno izplačan znesek, s katerim bi lahko, kljub izkazanim kršitvam pogodbenih obveznosti, bremenili toženko.

Glede odločitve o procesnem pobotnem ugovoru:

20Kot že predhodno navedeno, je toženka v obravnavanem gospodarskem sporu v pobot uveljavljala terjatev v višini 39.557,00 EUR iz naslova neupravičeno zadržanih donacijskih sredstev in odškodninsko terjatev v višini 204.388,00 EUR zaradi zavrženja njenih vlog po sofinanciranju njenih projektov s strani tožnice.

21Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za pobot v skladu s 311. členom OZ in kot pravilne povzema razloge izpodbijane sodbe, ki takšno presojo utemeljujejo.

Glede zadržanja zneska v višini 39.557,00 EUR in njenega upoštevanja pri izračunu škode so potrebna pojasnila predvsem v 34. in 35. točki obrazložitve in k le-tem ni kaj dodati.

Glede zatrjevanega obstoja odškodninske terjatve iz naslova izpada sredstev iz naslova sofinanciranja v letih 2014 in 2015 pa je sodišče prve stopnje v 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je bila tožnica upravičena vloge toženke za sofinanciranje zavreči na podlagi četrtega odstavka 47. člena v zvezi s 34. členom Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 (v nadaljevanju: ZIPRS1415). Prejemnik namenskih sredstev donacij finančnih mehanizmov je namreč dolžan že na zahtevo pristojnega organa izvesti vračilo sredstev, in ne šele na podlagi pravnomočne odločbe sodišča, kot to očitno zmotno meni pritožba. Glede na navedeno v spornem ravnanju tožnice, ki temelji na citiranih zakonskih določbah, ni elementa protipravnosti kot predpostavke odškodninske obveznosti, posledično pa obstoj v pobot uveljavljene odškodninske terjatve toženke do tožnice ni izkazan.

K odločitvi o stroških in izreku te sodbe:

22Ker je pritožba glede glavne stvari delno utemeljena, je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti o pravdnih stroških glede na sedaj spremenjen uspeh strank v postopku (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP). Skupni pravdni uspeh tožnice v predmetnem gospodarskem sporu je sedaj ~ 9 %, uspeh toženke pa ~ 91 %.

23Glede na uspeh je tako tožnica od na prvi stopnji priznanih 2.621,50 EUR pravdnih stroškov (stroškovna odmera ni predmet pritožbene graje) upravičena do povrnitve 235,94 EUR. Od priznanih izvršilnih stroškov v znesku 317,30 EUR pa je upravičena do povračila zneska 28,56 EUR.

24Ker tega zaradi narave odločitve na prvi stopnji ni storilo sodišče prve stopnje, je stroške toženke sedaj odmerilo pritožbeno sodišče. V skladu z Zakonom o Odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 toženki od priglašenih (list. št. 163 spisa) gredo naslednji stroški postopka:

- 594,60 EUR za ugovor zoper sklep o izvršbi (tar. št. 3468),

- 1.288,30 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100),

- 1.189,20 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102),

- 399,60 EUR za kilometrino na relaciji Ljubljana - Murska Sobota - Ljubljana: 3 prihodi x (180 km x 2 x 0,37 EUR/km),

- 20,00 EUR za materialne stroške (tar. št. 6002),

- 768,17 EUR za 22% DDV na odvetniške storitve (tar. št. 6007),

- 949,94 EUR stroškov za izvedenca S.B. (sklep na list. št. 140 in 141),

skupaj torej 5.209,81 EUR.

Toženka v postopku sodne takse ni plačala (zakonska oprostitev iz prvega odstavka 10. člena ZST-1), zato je zahtevek po njenem povračilu neutemeljen.

Glede na uspeh v zadevi je toženka od priznanih 5.209,81 EUR upravičena do povrnitve 4.740,93 EUR.

25Po medsebojnem pobotanju stroškov (4.740,93 EUR - 235,94 EUR) je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 4.504,99 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

26Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča ustrezno spremenilo, kot izhaja iz I. točke te sodbe (358. člen ZPP), v preostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

27Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. in 155. členu ZPP, upoštevajoč ZOdvT in določila ZST-1.

28Toženka je upravičena do sorazmerne povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Upoštevajoč uspeh (91%) je od skupno priznanih stroškov v višini 1.958,83 EUR (nagrada za postopek s pritožbo, tar. št. 3210 - 1.585,60 EUR, administrativni stroški, tar. št. 6002 - 20 EUR, 22 % DDV – 353,23 EUR) upravičena do povrnitve stroškov v znesku 1.782,54 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ primerjaj: dr. Aleksij Mužina in drugi: Uveljavljanje popravkov nepovratnih evropskih sredstev v pravdnem in upravnem postopku, Pravna praksa št. 33/2017, str. 18-20; sodba VSRS III Ips 159/2015 z dne 3. 6. 2015. Navedena vira se sicer sklicujeta izrecno na t.i. smernice COCOF, je pa tematika popolnoma primerljiva.