VSRS Sodba II Ips 314/2017

Revizija se zavrne.

O dosedanjem poteku postopka

1Tožnica je zahtevala ugotovitev (so)lastninske pravice na več nepremičninah. Delno je tožbo umaknila. V tem delu je sodišče prve stopnje postopek ustavilo. V preostalem pa je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.¹

3Toženka to odločitev izpodbija z revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo sodbe pritožbenega sodišča tako, da bo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje pred sodiščem prve ali druge stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

4Tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila.

Dejanski okvir spora

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja dejstva:

- tožničin pravni prednik A. (v nadaljevanju tožnica) je že leta 1931 kupil zemljišče, na katerem je zgradil ...;

- tožnica je odplačno pridobila zemljišča za izgradnjo speedway dirkališča, nogometnega stadiona, teniških igrišč, pomožnega nogometnega igrišča, sanitarij in garderob: deloma je plačala odškodnino prejšnjim lastnikom, deloma pa Skladu za zidanje stanovanjskih hiš;

- po delnem umiku tožbe so sporne ostale le nepremičnine, na katerih stoji pomožno nogometno igrišče.

- pri nepremičninah je bila vknjižena družbena lastnina, kot imetnica pravice uporabe pa je bila vpisana tožnica;

- tožnici so bili izdani lokacijsko in gradbena dovoljenja, na njih je tudi zgradila športne objekte, ki so njena last;

- sporne objekte je imela ves čas v posesti tožnica;

- še vedno jih uporablja za organizirano športno dejavnost;

- toženka jih je razglasila kot športne objekte občinskega pomena;

- tožnica je pravočasno vložila zahtevek po določbi drugega odstavka 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo), da uveljavlja svojo lastninsko pravico.

Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj

6Sodišči nižjih stopenj sta menili, da je treba določbo 64. člena ZSpo razlagati tako, da društvo lahko izkaže, da je imelo na športnem objektu že pred uveljavitvijo tega zakona (torej v času, ko je bila na nepremičninah vknjižena družbena lastnina) lastninsko pravico, in ocenili, da je tožnica tem zahtevam zadostila. Toženka ni prerekala tožničine lastninske pravice na njih­ (na objektih), sicer pa je to tožnica dobila tudi s pravico graditi in gradnjo, to pa narekuje tudi lastninsko pravico na zemljiščih pod njimi. Ker je tožnica zahtevek pravočasno uveljavljala, je preprečila lastninjenje po ZSpo. Po njuni oceni je ugotovitveni zahtevek primeren za varstvo njene lastninske pravice in tudi utemeljen.

Revizijske navedbe

7Toženka sodiščema nižjih stopenj, predvsem pa pritožbenemu sodišču očita, da se je spustilo v kreativno razlago zakonskih določb in v pravno ureditev družbene lastnine vneslo koncepte, ki z njo niso združljivi. S tem ji je prekršilo ustavno zavarovani pravici do sodnega varstva in do enakega varstva pravic ter prišlo v nasprotje z načelom pravne države, nedopustno pa tudi poseglo v njeno lastninsko pravico. Meni, da je sodba pritožbenega sodišča očitno napačna, pravno neargumentirana in neobrazloženo odstopa od ustaljene sodne prakse. Ocenjuje, da je ostala preslišana, njeno procesno gradivo pa prezrto. Obsežno razlaga tedanji družbeni sistem in opozarja na zakonske določbe in odločbe sodišč, ki so po njeni oceni pomembne za odločitev.

O revizijski presoji

8Revizija ni utemeljena.

9Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

O pravilni uporabi materialnega prava

10Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju in na kateri pravni podlagi je lastnica spornih nepremičnin. Toženka izpostavlja, da so bile te poprej v družbeni lastnini. Preoblikovanje družbene lastnine v zasebna, klasična lastninskopravna razmerja je zakonodajalec uredil z več zakoni, ki se nanašajo na različne kategorije prej družbenega premoženja in so pričeli veljati postopoma. Leta 1995 je sprejel Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru), s katerim lastninjenja športnih objektov ni uredil.² Prav tako je lastninjenje nepremičnin športnih društev izrecno izključil iz v letu 1997 sprejetega Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).³

11Lastninjenje športnih objektov je zakonodajalec vključil v letu 1998 sprejet ZSpo.⁴ Ta je v prvem odstavku 64. člena določil, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča, na katerih so športne površine in so prešla po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti.

12V drugem odstavku je določil, da objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. V nadaljnjih dveh pa, da športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti.⁵

13Že sam koncept lastninjenja temelji na predpostavki, da so športni objekti v družbeni lastnini (ali v lasti razvojnih skladov, kar pa v tem primeru ni predmet presoje). Do lastninjenja ni moglo in smelo priti, če ni bilo družbene lastnine. Tedaj namreč ni bilo ničesar, kar bi bilo treba olastniniti. Kadar pa je na športnih objektih obstajala družbena lastnina, je zakonodajalec dal prednost lokalni skupnosti, ta lahko v roku enega leta po uveljavitvi zakona športne objekte, ki jih je treba olastniniti, opredeli kot objekte občinskega pomena in s tem na njih pridobi lastninsko pravico. Društva torej niso bila določena kot primarni subjekt, ki bi pridobil lastninsko pravico v postopku lastninjenja, kot je lahko razumeti razloge sodišča druge stopnje v 9. točki obrazložitve. Lokalna skupnost je bila tista, ki je lahko izbrala, katere objekte bo opredelila kot objekte občinskega pomena. Nobenega dvoma zakonsko besedilo ne dopušča niti v primeru, ko lokalna skupnost v tem roku športnega objekta ni opredelila kot objekt občinskega pomena. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentki, da tedaj ta postane (in ne ostane, saj je bil poprej v družbeni lastnini) društvena last. To pa še ne narekuje zmotnosti izpodbijane odločitve.

14Določilo drugega odstavka 64. člena ZSpo, po katerem lahko društva uveljavljajo svojo lastninsko pravico, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v enoletnem roku ali pa v šestih mesecih po tem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena, je ohlapno. Lahko se nanaša le na primere, ko lastninjenje sploh ne pride v poštev, torej na primere, ko športni objekti niso bili v družbeni lastnini. Takšna razlaga izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-210/98. Ustavno sodišče je ocenilo, da zakon ureja dve zaporedni lastninjenji: prvo, časovno omejeno, po katerem objekti, za katere pristojni organ odloči, da so občinskega pomena, postanejo last lokalne skupnosti; in drugo, ki nastopi po preteku enoletnega roka, v katerem organi lokalne skupnosti to lahko storijo, z njegovim potekom pa športni objekti postanejo last društev. Po presoji Ustavnega sodišča tako sporna določba ne določa odvzemanja, omejevanja ali spreminjanja obstoječe lastnine, temveč le olastninjenje tistih športnih objektov, na katerih ob uveljavitvi zakona zasebne lastnine še sploh ni bilo.

15V primeru, ko je društvo že pred uveljavitvijo zakona imelo na športnih objektih lastninsko pravico, lastninjenje in pravica lokalne skupnosti, da objekt razglasi kot objekt lokalnega pomena, ne sme priti v poštev. Zakon v tem primeru društvu nalaga, naj ga prepreči tako, da vloži zahtevek pri lokalni skupnosti.⁶ Takšno razlago je sprejelo tudi Vrhovno sodišče. Že v odločbah II Ips 75/2010 in II Ips 71/2013, pa tudi v odločbah II Ips 279/2011 in II Ips 254/2013. Zahtevku društva je pripisalo naravo procesne predpostavke za (kasnejše) uveljavljanje lastninske pravice društva pred sodiščem splošne pristojnosti. Če društvo zahtevka ni priglasilo, tudi v civilnopravnem sporu ni moglo uspeti. Na tem je primarno temeljila odločitev v zadevi II Ips 71/2013, s katero vleče vzporednico revidentka, a je že zaradi tega ni mogoče potegniti.

16Kljub temu, da je bilo vse premoženje, namenjeno telesno vzgojnim namenom, v letu 1945 podržavljeno z Zakonom predsedstva SNOS o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji (in je ob uveljavitvi koncepta družbene lastnine postalo njen del), ustavni red in zakonska ureditev društvom nista prepovedala, da pridobijo zasebno lastnino.⁷ To so lahko pridobila tako na zemljiščih kot zgolj na objektih, ki na njih stojijo.

17Če pa je športni objekt v času uveljavitve ZSpo bil v družbeni lastnini, je prišlo do vprašanja lastninjenja in s tem iskanja naslovnika, ki mu bodo ob prehodu iz sistema družbene lastnine pripadla upravičenja iz lastninske pravice. Čeprav zakon izrecno omenja le športne objekte (torej tisto, kar stoji na nepremičninah), je Vrhovno sodišče že izreklo, da se nanaša tudi na zemljišča, na katerih ti objekti stojijo, kakor napotuje že omenjeni drugi odstavek 1. člena ZLNDL, ki izključuje lastninjenje nepremičnin športnih društev.⁸ Iz tega sta izhajali sodišči nižjih stopenj, ko sta ugotovili tožničino lastninsko pravico. Ta je po njuni oceni nastopila po nasprotnem razlogovanju: če objekt (z zemljiščem ali brez njega) ni bil v družbeni lastnini, uporaba ZSpo ni na mestu.⁹ Tožnica je namreč po njuni presoji imela lastninsko pravico na objektih, kot ji je dopuščala določba 11. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). S tem, ko je izkazala svojo lastninsko pravico na objektih, je odpadlo lastninjenje po ZSpo, nepremičnine pod njimi pa so se lastninile po splošnih pravilih (ZLNDL).

18Tožničina lastninska pravica po presoji sodišč nižjih stopenj tako ne temelji na določbah o gradnji na tujem svetu, kakor zmotno meni revidentka, pač pa na lastninski pravici na objektu, ki stoji na zemljišču, na katerem je imela tožnica pravico uporabe. Pa tudi ne temelji na lastninjenju po določbah ZSpo. Ravno obratno, tega sta sodišči nižjih stopenj izključili. Zato so odveč revizijska opozorila o tem, da do lastninjenja v tožničino korist po njegovih določbah ni moglo priti, da z gradnjo na tujem lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini ni mogoče pridobiti, o pomenu vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi, o naravi pravice uporabe in podobna.

19Tudi gornji razlagi revidentka namenja velik del revizijskih navedb in jo označuje kot zmotno. Vrhovno sodišče ji pritrjuje, da zakonodajalec ni dal podlage za ločevanje med tem, ali je društvo na zemljišču v družbeni lastnini pravico uporabe pridobilo odplačno ali neodplačno. To razlikovanje pa ni odločilni razlog, na katerem bi pritožbeno sodišče zgradilo svojo odločitev. Ustavno je dopustno, da ne glede na odplačnost pridobitve pravice uporabe na nepremičnini te v postopku lastninjenja lahko preidejo na lokalno skupnost in da ta sama določi, kateri so objekti občinskega pomena, preostali pa pripadejo društvom, če lastnino sprejmejo. Javni interes ima namreč v športu poseben pomen. Za njegovo uresničevanje skrbita država in lokalna skupnost. Tudi tako, da načrtujeta, gradita in vzdržujeta javne oziroma lokalne športne objekte.¹⁰ Predpostavka, na kateri revidentka lahko uspe, je izpolnjevanje zakonskih pogojev za lastninjenje - torej v tem, da so ob uveljavitvi zakona športni objekti bili v družbeni lastnini.

20Možnost pridobitve lastninske pravice na stvareh je bila v nekdanjem družbenem sistemu odvisna tudi od tega, kakšno obliko lastnine je takratna pravna ureditev dopuščala glede na vrsto stvari. Vsebina (lastninske) pravice je bila namreč odvisna od narave stvari. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) je v 1. členu določil, da se nacionalizirajo in postanejo družbena lastnina najemne stanovanjske hiše in najemne poslovne zgradbe ter gradbena zemljišča, po prvem odstavku 34. člena ZNNZ pa so se kot gradbena zemljišča nacionalizirala vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja. Kasneje sprejeti Zakon o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem je prav tako omogočil le oddajo stavbnega zemljišča civilnim pravnim osebam in občanom za gradnjo stanovanjskih hiš in drugih objektov, na katerih imajo lahko lastninsko pravico (33. člen tega zakona). Na stavbnih zemljiščih v mestu druge lastnine kot družbene torej ni moglo biti, kot opozarja tudi revidentka.

21Zato po oceni revizijskega sodišča zgolj na podlagi tega, da je bila na nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina, še ni mogoče z gotovostjo sklepati o obliki lastnine na posameznem športnem objektu. Takšna razlaga bi povsem izvotlila določbo drugega odstavka 64. člena ZSpo, saj društvo sploh ni moglo pridobiti lastninske pravice na zemljišču znotraj mesta, čeprav je sicer lastninsko pravico na zemljišču lahko imelo. Bistvo športnih objektov ni v samem zemljišču, pač pa v tistem, kar stoji na njem, torej v objektu. Kot pravilno opozarja pritožbeno sodišče, je društvo lahko imelo lastninsko pravico tudi na poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, namenjenih uresničevanju skupnih interesov njihovih članov in ciljev (drugi odstavek 11. člena ZTLR). Ne drži torej revidentkino naziranje, da bi morala tožnica za uspeh v tej pravdi izkazati, da je pridobila lastninsko pravico pozneje, že v času, ko je pravni red sprejel koncept zasebne lastnine. Lastninsko pravico društev na objektu (ne pa na mestnem zemljišču, zato revidentnkino sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 184/2011 in druge, ki se nanašajo na zemljišča, nima želene teže) je pravni red dopuščal tudi v času, ko je bil v ospredju koncept družbene lastnine. In ravno zato, ker društvo v postopku ni postavilo pravočasnih relevantnih trditev o tem, na kakšen način naj bi pridobilo lastninsko pravico na spornih nepremičninah in ni določno navedlo, za kakšne športne objekte dejansko gre, kdo in kdaj jih je ustvaril, ter ali gre za stvari, na katerih je društvo v relevantnem času sploh lahko vzpostavilo lastninsko pravico, je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 279/2011 (na katero skozi sklicevanje na odločbo VSL II Cp 3126/2010 opozarja tudi revidentka) izreklo, da tožnica svoje lastninske pravice ni izkazala in da je tožbeni zahtevek občine za izbris lastninske pravice društva utemeljen.

22Razpravno načelo, uveljavljeno v pravdnem postopku, strankama nalaga, da sodišču priskrbita procesno gradivo, sodišču pa, da ga ne prekorači.¹¹ V obravnavanem primeru je tožnica že v tožbi zatrjevala, da je lastnica objektov, ki jih je zgradila na zemljišču v družbeni lastnini, toženka pa njenim trditvam ni nasprotovala.¹² Sodišči nižjih stopenj sta ravnali prav, da sta to šteli kot priznano dejstvo. V primeru, kot je obravnavani, je lastništvo objekta dejstvo in ne pravni zaključek. Sporno vprašanje, o katerem sta morali odločiti sodišči nižjih stopenj, namreč ni bilo, ali je tožnica lastnica objektov, ki stojijo na nepremičninah, pač pa, ali je tožnica (tudi) lastnica nepremičnin pod njimi (zato, ker je lastnica objekta na njih). Revidentkino nasprotovanje tožbenemu zahtevku, na katerega opozarja, še ni bilo dovolj za to, da bi sodišči lahko šteli, da prereka vsa zatrjevana dejstva, kar bi jima narekovalo ugotavljanje lastninske pravice na objektih. Njun pravni sklep se je tako lahko osredotočil na vprašanje lastninske pravice na zemljišču in tega je pritožbeno sodišče napravilo.¹³ Katera (dodatna) vprašanja si je ob tem zastavilo, ni pomembno.¹⁴

23Načelo povezanosti zemljišča in objekta v sistemu družbene lastnine ni imelo vloge, kot jo ima danes; vse, kar je neločljivo povezano z zemljiščem, deli njegovo usodo.¹⁵ Sistem družbene lastnine je izhajal iz nasprotnega izhodišča: funkcionalno zemljišče je načeloma pripadalo stavbi.¹⁶ Kot opozarja pritožbeno sodišče, se je po sodni praksi v primerih, ko je društvo imelo lastninsko pravico na objektu, to že lahko uspešno uprlo pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah pod njim v korist lokalne skupnosti. Sodišča so štela, da pri lastninjenju športnih objektov ni odločilno lastninsko stanje na zemljiščih, na katerih stojijo, kar je pripeljalo do odločitev, da se športni objekti v zasebni lasti, čeprav stojijo na zemljiščih, ki so bila v družbeni lastnini, ne lastninijo po določbah ZSpo.¹⁷

24Ker je tožnica imela lastninsko pravico na zgrajenem objektu, ki je stal na nepremičnini v družbeni lastnini, je stališče pritožbenega sodišča, da je lastninjenje po določbah ZSpo izključeno, pravilno. Razlaga, da lastninjenje po njih narekuje že okoliščina, da je bila na zemljišču vpisana družbena lastnina, za katero se zavzema revidentka, bi povzročila ravno tisto, česar po presoji Ustavnega sodišča ne sme: prehod lastnine od lastnika na lokalno skupnost,¹⁸ saj bi lastninjenje zemljišča, ki niti ni moglo biti v zasebni lasti, za seboj vedno potegnilo še lastništvo objekta, in to brez nadomestila in brez garancije, da ga bo prav to društvo dobilo v uporabo.¹⁹ To bi po presoji revizijskega sodišča premočno poseglo v tožničin pravni položaj, v njeno pravico do lastnine, ki jo je imela na objektu, katerega gradnjo je sama financirala in izvedla. Enako bi veljalo, če bi tožnica lastninsko pravico na športnem igrišču (objektu) pridobila pogodbeno. Odvzem objekta bi lahko posegel tudi v temeljni namen, za katerega je bilo društvo ustanovljeno, saj ga brez športnih objektov ne more uresničevati. Na to kaže tudi okoliščina, da ni šlo za časovno omejen prenos pravice uporabe, pač pa je bilo njeno trajanje neomejeno. Zgolj morebitna posest, za presoje katere se je Vrhovno sodišče izreklo v zadevi II Ips 254/2013, njegovega položaja ne bi trajno varovala.

25Vrhovno sodišče se zaveda tudi svojih stališč, zapisanih v slednji in ostalih (tudi skozi odločbo že citiranih) zadevah, da je lastninska pravica na športnih objektih z razglasitvijo teh za objekte občinskega pomena, pripadla občini. Postavilo jih je glede na konkretne okoliščine obravnavanih primerov,²⁰ ki ne morejo zavezovati ob naknadnem primeru, ki se od teh razlikuje v pomembni okoliščini.²¹ Ob presoji konkretnega primera pa ocenjuje, da je iz prej navedenih razlogov na mestu drugačno stališče.²²

26Takšno, drugačno stališče tudi ni v nasprotju z javnim interesom v športu, saj zakon ne izhaja iz predpostavke, da morajo biti vsa zemljišča, na katerih so zgrajeni športni objekti, v izključni lasti države oziroma lokalne skupnosti.²³ Javni interes lahko lokalna skupnost uveljavlja tudi drugače (ob izpolnjenih pogojih lahko pride v poštev odvzem lastninske pravice proti nadomestilu, ki bi uravnotežilo tožničin premoženjski položaj).

27Po oceni Vrhovnega sodišča so tako lahko lastninjenju po ZSpo podvržene le nepremičnine, na katerih niso stali objekti v zasebni lastnini. Če lastninjenje nepremičnin pod tožničinim objektom po ZSpo ne pride v poštev, pa se zastavi vprašanje, po katerem zakonu naj se lastninijo. ZLNDL namreč lastninjenje nepremičnin športnih društev prepušča posebnemu zakonu, ki ga je zakonodajalec sicer sprejel (ZSpo), pri tem pa je spregledal, da vse nepremičnine športnih društev ne morejo biti podvržene enakemu režimu.²⁴ Lastninjenje tovrstnih nepremičnin je zakonodajalec tako le navidezno uredil.

28Ker je sodišču naloženo sojenje po Ustavi in zakonih, nosi tudi odgovornost, da v procesu razlage zakona vrednotenje vselej opravi, upoštevajoč ustavno varovane pravice. Vrhovno sodišče je preverilo še, ali je zakon vendarle mogoče razlagati na ustavnoskladen način. Postopki, povezani z lastninjenjem, resda niso še v celoti končani, se pa nanašajo na zaključen krog premoženja, ki je bilo nekdaj družbena last. Na novo se ta razmerja ne bodo več odpirala. Zato ocenjuje, da prekrito pravno praznino lahko preseže z argumentom teleološke redukcije²⁵ in pritrdi razlagi sodišča druge stopnje, da je lastninjenje tovrstnih nepremičnin kljub temu podvrženo pravilu iz prvega odstavka 3. člena ZLNDL: nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.²⁶ To pa narekuje tožničino lastninsko pravico na spornih zemljiščih.

O zatrjevanih procesnih kršitvah

29Po povedanem se je izkazalo, da pritožbeno sodišče ni odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso brez razlogov in tudi ne očitno napačno in arbitrarno. Svojo odločitev je obrazložilo tako, da jo je revizijsko sodišče lahko preverilo, to pa je lahko storila tudi toženka, zato ji pravica do pravnega sredstva ni bila okrnjena. Pritožbeno sodišče tudi ni poseglo v njene ostale ustavne pravice. Te kršitve več ali manj uvodoma navrže in jih obrazlaga s teoretičnimi izhodišči, ne uveljavlja pa jih s konkretnimi razlogi. V bistvenem kršitev pravne varnosti, pravice do enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in ostalih tako pripiše le neobrazloženemu in arbitrarnemu odstopu od sodne prakse, očitno napačni in arbitrarni odločitvi, za katere se je Vrhovno sodišče že izreklo, da niso podani. Prav tako odločitev ne posega v njeno lastninsko pravico, saj je v skladu z gornjim na spornih nepremičninah ni nikoli imela. Te so bile namreč v družbeni lastnini. Da je zgolj navržen, velja tudi za njen očitek preslišanosti v postopku (kršitev pravice do izjave), ki ga ne poveže z nobeno od konkretnih navedb, ki naj bi jih podala, odgovora nanjo pa ne bi dobila. Iz gornje obrazložitve izhaja tudi, da pritožbeno sodišče ni storilo ostalih očitanih mu kršitev (predvsem iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), tudi če ni odgovarjalo na vprašanje, zakaj je tožnica lastnica objekta.

30Ker je revizijski preizkus namenjen presoji odločbe sodišča druge stopnje in razlogov v njej, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na očitke, ki so namenjeni lahko le sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče se namreč ni sklicevalo na pridobitev oziroma vzpostavitev lastninske pravice na podlagi 12. člena ZTLR, omenjalo ga je prvostopenjsko. Prav tako ne bo odgovarjalo na revidentkine očitke v smeri pomanjkljivih trditev in izkazov, da je tožnica objekte zgradila s svojimi sredstvi. Če z njimi uveljavlja očitek prekoračene trditvene podlage, ji revizijsko sodišče pojasnjuje enako, da je to kršitev, ki jo je lahko storilo le sodišče prve stopnje (tak zaključek je napravilo že to sodišče). Če z njimi meri na nedokazanost tožničinih trditev pa, da v revizijskem postopku dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

31Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

32Zavrnitev revizije narekuje tudi zavrnitev toženkine zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Vrhovno sodišče opozarja, da je pri zapisu nepremičnin v izreku prvostopenjske sodbe prišlo do očitne pomote, nepremičnini s parc. št. 1555/4 in 1550/2 namreč ležita na območju k. o. ..., kakor izhaja tudi iz tožničinega tožbenega zahtevka, in ne na območju k. o. ..., kot je pomotoma zapisalo sodišče.
² 37. člen ZDru.
³ Drugi odstavek 1. člena ZLNDL, ki določa, da se lastninjenje vodnih zemljišč, lastninjenje sindikalnega premoženja, nepremičnin športnih društev ter lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini, na katerih imajo tuje osebe pravico uporabe ali razpolaganja, uredi s posebnim zakonom.
⁴ ZSpo je sicer prenehal veljati z novo sprejetim ZŠpo-1. Ostaja pa aktualen za presojo, kdo je imel lastninsko pravico na spornih nepremičninah.
⁵ Členu je dodan še zadnji, peti odstavek, da se za objekte, ki postanejo lastnina društev v skladu z določili tega zakona, uporabljajo določbe, ki veljajo za javne športne objekte, ki pa za presojo konkretnega primera ni odločilen.
⁶ 19. točka citirane odločbe, v kateri Ustavno sodišče tudi opozarja, da določba o načinu in roku, v katerem mora društvo to storiti, ni predmet presoje.
⁷ Primerjaj M. Damjan v Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, št. 1, leto 2011.
⁸ To potrjuje tudi revizijsko izpostavljena zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 75/2010, v kateri pa ni bilo spora o tem, da je bil športni objekt (le) v upravljanju toženca.
⁹ To je po oceni revizijskega sodišča razumljivo zapisalo tudi pritožbeno sodišče v 16. točki obrazložitve, ki ji revidentka neutemeljeno pripisuje nelogičnost in nerazumljivost.
¹⁰ Primerjaj določbe prvih treh odstavkov ZSpo.
¹¹ 7. in 212. člen ZPP.
¹² Primerjaj razloge pritožbenega sodišča v 16 točki obrazložitve.
¹³ Pritožbeno sodišče se je sicer ukvarjalo tudi z vprašanjem lastništva objekta, ki ga je pripisalo tožničini izvedeni gradnji iz lastnih sredstev ob vednosti in soglasju toženke. Revizijsko sodišče pa na očitke, usmerjene zoper to, ne bo odgovarjalo, saj zadošča, da je bilo to priznano dejstvo.
¹⁴ Tudi vprašanje, na kakšni podlagi bi lahko bila toženka lastnica spornih nepremičnin, je pritožbeno sodišče zgolj dodalo ob sicer v tem delu pravilni porazdelitvi trditvenega in dokaznega bremena: da je lastnica spornih nepremičnin, je po njegovi oceni uspela izkazati tožnica. Primerjaj začetek 14. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe.
¹⁵ Primerjaj 8. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).
¹⁶ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-1381/08.
¹⁷ Primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča I Up 731/2001 in I Up 344/2002.
¹⁸ Primerjaj 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-210/98.
¹⁹ 21. člen ZSpo društvom sicer daje prednost pri uporabi, vendar pri tem država ali lokalna skupnost ni vezana na izbiro določenega društva.
²⁰ V lastništvu objektov na nepremičninah v družbeni lastnini se zadeva razlikuje tudi od nedavne zadeve II Ips 274/2017, v kateri revizijsko sodišče ni preizkusilo odločitve o podrednih zahtevkih.
²¹ O vezanosti Vrhovnega sodišča na predhodne odločbe in njihovem dometu primerjaj odločbo II Ips 38/2016.
²² Drugače pa bi lahko bilo, če bi društvo že zgrajen objekt dobilo le v upravljanje oziroma uporabo.
²³ Kljub napačni porazdelitvi dokaznega bremena glede javnega interesa, ki ga je pritožbeno sodišče naložilo toženki, pa je v nadaljevanju podalo tudi razloge, ki omogočajo njegovo presojo.
²⁴ Načelo enakosti ne terja le enakega vrednotenja enakih primerov, pač pa tudi različno vrednotenje tistih, ki se od teh bistveno razlikujejo.
²⁵ Načelo pravne varnosti terja preudarno uporabo, primerjaj M. Pavčnik v Argumentacija v pravu, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 142.
²⁶ To pa ne velja za lastninjenje samega objekta, saj je ta že bil v tožničini lasti.