VSL Sodba II Kp 26789/2015

I. Pritožba pooblaščenke zasebnih tožilcev A. A. in družbe X. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebna tožilca sta dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženega B. B. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po drugem in prvem odstavku 159. člena KZ-1 in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po petem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 160. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Odločilo je še, da sta zasebna tožilca na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca.

2Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebnih tožilcev zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3Na pritožbo je odgovoril obtoženec in smiselno predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pooblaščenke zasebnih tožilcev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge, v postopku pa tudi ni kršilo določb kazenskega postopka in kazenskega zakona.

6Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča, da obtožencu nista dokazani očitani mu kaznivi dejanji obrekovanja po drugem in prvem odstavku 159. člena KZ-1 in žaljive obdolžitve po petem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 160. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, prav tako pa ne tudi kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. Ta zaključek sicer pritožnica graja z navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni dokazano, da so dejstva, ki jih je obtoženi navedel v obravnavanem televizijskem prispevku objektivno neresnična oziroma, da jih je obtoženec kot neresnična vedoma raznašal, da je obtoženec imel utemeljen razlog verjeti, da je v podjetju X. prišlo do t. i. divje privatizacije ter da je inkriminirane besede izrekel kot kritiko o zadevi javnega pomena, torej pri varstvu upravičenih koristi, pri tem pa mu ni mogoče očitati namena zaničevanja, vendar neuspešno.

7Ugotovitev, da ni dokazano, da so dejstva, ki jih je obtoženi navedel v obravnavanem televizijskem prispevku, objektivno neresnična oziroma, da jih je obtoženec kot neresnična vedoma raznašal ter v nadaljevanju, da je obtoženec imel utemeljen razlog verjeti, da je v podjetju X. prišlo do t. i. divje privatizacije, je sodišče prve stopnje utemeljeno gradilo predvsem na izpovedi priče C. C., na katerega se je v smeri dokaza resnice v svojem zagovoru skliceval obtoženec. Imenovano pričo je sodišče pravilno ocenilo kot verodostojno in tako v celoti sledilo njeni izpovedi, saj je ravno ta priča kot družbeni pravobranilec obravnaval privatizacijo podjetja X., sicer pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nepristranska priča, saj z obtožencem ni bila v nobenih tesnih povezavah. Z navedbami, da je imela priča vnaprej pripravljeno in napisano izpovedbo, da je torej točno vedela o čem bo pričala, čeprav tega iz vsebine vabila sodišča na pričanje ni mogla razbrati, kar kaže, da je bila pred tem s strani obtoženega opozorjena na vsebino zadeve, pooblaščenka ne poraja upravičenega dvoma v pričino verodostojnost. Kot družbeni pravobranilec je priča zagotovo obravnavala večje število privatizacij različnih družb, privatizacija družbe X. pa je časovno že oddaljena, saj gre za 90-ta leta. Tako, da je povsem razumljivo, da si je priča pri svoji izpovedi pomagala z vnaprej pripravljenimi opornimi točkami v zvezi z lastninjenjem družbe X. Tudi, če bi dejansko obtoženec opozoril pričo na vsebino zadeve, o kateri bo zaslišana, ni nič spornega, saj pritožba ne zatrjuje, da bi obtoženec kakorkoli vplival na vsebino pričine izpovedi.

8Drugače kot poooblaščenka pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpoved priče C. C., ki je natančno pojasnil postopek lastninjena na splošno ter postopek lastninjena v primeru družbe X., pojasnil pa je tudi, zakaj je prišlo do umika tožbe s strani družbenega pravobranilca (ker se je pravna oseba v korist katere so tožbeni zahtevek uveljavljali, odrekla tej pravici, da terja od podjetja, ki jim je povzročilo oškodovanje, ker so bili akterji oziroma predstavniki teh pravnih oseb ene in iste osebe – Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. ..., torej sam umik tožbe nikakor ne pomeni, da ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja) ter revizijski poročili Agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja, ki sta se nanašali na družbo X. in na kateri se je sklicevala priča C. C., utemeljena podlaga za sklep o objektivni resničnosti dejstev, ki jih je v televizijskem prispevku navajal obtoženi in so se nanašala na očitek nepravilne privatizacije v družbi X., pri kateri je prišlo do ustanovitve bypass firme ter "kraje" družbenega premoženja. Glede sklicevanja priče na sodbo Vrhovnega sodišča, ki je ni konkretizirala oziroma navedla opravilne številke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta sodba le dodaten argument, da je priča kot družbeni pravobranilec umaknil tožbeni zahtevek zoper družbi X. in Y., ki jo je priča označila kot bypass podjetje, na katerega so se prenašali oziroma pretakali učinki iz družbenega kapitala družbenega podjetja X.

9Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožba vidi v tem, da sodišče izpoved priče C. C. glede postopka lastninjena v primeru družbe X. ter razlogov za umik tožbe ni soočilo z izpovedbo zasebnega tožilca A. A., ki je obširno navedel razloge za umik tožbe, ki ni imela temelja in se tako do teh navedb sploh ni opredelilo, ni podana. Sodišče prve stopnje se namreč utemeljeno ni spuščalo v pravilnost ugotovitev revizijskih poročil glede privatizacije družbe X., na katerih je temeljila tožba ter razlogov za umik le te, katerim je med pričanjem priče C. C. dejansko ugovarjal zasebni tožilec A. A., ker to ni predmet tega kazenskega postopka. Bistveno je le, kot je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, ali je obtoženec utemeljeno verjel temu, kar je trdil, oziroma ali je imel utemeljen razlog verjeti, da je v podjetju X. prišlo do t. i. divje privatizacije. Glede na navedeno so obširne pritožbene navedbe, vključno z navajanjem določb ZPPOLS, ZZLPPO in ZLPP, ki po oceni pritožnice izkazujejo, da je državni pravobranilec tožbo umaknil zato, ker ni imela temelja, saj v nasprotnem primeru tožbe ne bi smel umakniti, temveč z njo nadaljevati, saj je za to imel vsa zakonska pooblastila, neupoštevne. Posledično navedenemu pa tudi ni podano s strani pooblaščenke zatrjevano nasprotje v razlogih sodbe in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče okoliščine glede lastninjena družbe X., ki jih je izpovedala priča C. C., pripoznalo kot objektivno resnična dejstva v smislu elementa kaznivega dejanja obrekovanja, v nadaljevanju pa je v zvezi z navedbami zasebnega tožilca glede zakonitosti lastninjenja navedlo, da se sodišče s tem ni ukvarjalo, ker to ni predmet tega postopka.

10Informacije, ki jih je obtoženi pridobil od priče C. C., listine, ki jih je vpogledal v državnem arhivu, odgovor Komisije za preprečevanje korupcije, obtoženčevo vedenje o teku pravd med družbama Y. in X. napram KAD-u in SOD-u ter poročanje medijev o tematiki privatizacije družbe X., kar je sodišče glede na izveden dokazni postopek utemeljeno ugotovilo, je po oceni pritožbenega sodišča podlaga za pravilen zaključek, da je imel obtoženec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ki so predmet zasebne tožbe. Drži, da je priča C. C. povedal, da obtožencu ni izročil oziroma omogočil vpogled v listine v zvezi s privatizacijo družbe X., je pa dopustil možnost, da je obtoženec od njega pridobil informacije o privatizacije družbe X., saj je bil z obtožencem vsekakor v kontaktu takrat, ko je imel konflikt z upravo zaradi prisilne izselitve in mu je verjetno takrat sam povedal, kar mu je bilo znano okrog primera X. To, da obtoženi, ki je sicer ves čas postopka navajal, da je informacije v zvezi s privatizacijo družbe X. pridobil tudi od priče C. C., ni bil prepričan ali v ustni obliki ali pa mu je slednji omogočil vpogled v neke listine, pa je glede na že povzeto izpoved priče C. C., pripisati časovni oddaljenosti teh kontaktov med obtožencem in pričo C. C. Čeprav sodišče ni vpogledalo v arhivsko dokumentacijo, utemeljeno ni dvomilo, da je obtoženec dejansko bil seznanjen z dokumentacijo, ki se nahaja v arhivu, kot je to trdil v svojem zagovoru, saj do dokumentacije v arhivu ima dostop vsak državljan, ki izkaže interes, obtoženi pa je v tem postopku predložil tudi en del te dokumentacije (priloga B6), poleg tega pa je priča C. C. pojasnil, da se vsa dokumentacija o privatizaciji družbe X. dejansko nahaja v arhivu RS ter da so bile ugotovitve revizijskega organa in njihovih postopkov javne. Nekritična je tudi navedba pritožbe, da se o lastninjenju družbe X. ni pisalo v medijih in podatki o lastninjenju niso bili posredovani širši javnosti ter se z njimi obtoženi ni mogel seznaniti v sredstvih javnega obveščanja, kot je protispisno ugotovilo sodišče in na to dokazno nepodprto ugotovitev oprlo svojo presojo. Da je bila privatizacija družbe X. in nepravilnosti v zvezi s tem izpostavljena tudi v medijih, kot se je zagovarjal obtoženec, tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz člankov, ki jih je pribavilo sodišče v dokaznem postopku in sicer s strani časopisnih hiš ... in ..., še zlasti pa iz dveh člankov, katerih bistveno vsebino je izpostavilo sodišče v točki 19 obrazložitve. Da je temu bilo tako, pa posredno potrjuje izpoved priče C. C. in sicer, da so mediji takrat pisali o vsakem malo bolj odmevnejšem primeru, kar je bil tudi ta primer ter da so novinarjem dajali informacije o ugotovitvah revizijskih organov, saj so bile le te javne pa tudi njihovi ukrepi, ni bilo ničesar, kar javnosti ne bi bilo dostopno. Pravda med družbama Y. in X. napram KAD-u in SOD-u je bila nedvomno povezana s predmetnim lastninjenjem družbe X. in je nakazovala na določene nepravilnosti, nezakonitosti pri tem postopku lastninjenja. Zato je obtoženčevo vedenje za to pravdo nedvomno še dodatna podlaga za pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je torej obtoženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ki so predmet zasebne tožbe. Na navedeno ugotovitev pa ne more vplivati dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je bila med KAD-om in SOD-om (kot tožečima strankama zaradi ničnosti in razveljavitve pogodbe ter plačila 28,994.484,64 EUR) ter družbo Y. (kot toženo stranko) dne 9. 5. 2017 sklenjena sodna poravnava, saj gre za obdobje po objavljenem prispevku v oddaji ... Pritožba pa tudi neutemeljeno odreka verodostojnost obtoženčevemu zagovoru, ker je slednji izjavil, da ni bil v kazenskem postopku zaradi dejanj na škodo zasebnega tožilca, kar pa je v nasprotju s predloženimi dokazi. Obtoženec namreč ni izrecno zatrdil, da ni bil nikoli v kazenskem postopku zaradi dejanj na škodo zasebnega tožilca, saj je povedal, da ne ve, da bi bil sam v kakšnem kazenskem postopku, da nikoli ni bil obsojen ter da ga je zasebni tožilec prijavil za fizični napad, čeprav sam z njim ni imel stika, ampak njegova žena in sicer takrat, ko jim je prišel odpovedati najemno pogodbo, se je pa žena opravičila. Očitno je, da je obtoženčev pogled na zatrjevani fizični napad na zasebnega tožilca drugačen od pogleda zasebnega tožilca, kar se je odrazilo tudi v članku z naslovom "B. B., ..." avtorice ..., objavljenem v reviji ..., ki ga izpostavlja pritožnica.

11Pritožbeno razlogovanje, da je povprečni gledalec predmetnega prispevka razumel, da so se obtoženčevi očitki o privatizaciji nanašali na novo vodstvo in s tem na zasebnega tožilca A. A. kot direktorja družbe in edinega člana uprave družbe, ki pa dejansko z lastninjenjem, ki se je zaključilo leta 1997 ni imel nič in se je lastninjenje izvedlo v času stare uprave družbe X., s katero je obtoženec tudi podpisal pogodbo, ne vzdrži kritične presoje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi natančne analize obtoženčevih izrečenih besed podalo bolj prepričljivo razlago, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazuje, da je obtoženec govoril na splošno o privatizaciji družbe X., o tem, da so naredili bypass firmo, pokradli, nekje dobili denar ter je s tem izrazil kritiko nad divjo privatizacijo družbe X. na splošno, saj je govoril tudi v množini in nikjer ni omenil poimensko prav zasebnega tožilca, ki je bil dejansko šele od leta 1999 dalje edini direktor, prav tako pa tudi ni časovno zamejil dogajanja. S tem, ko obtoženec v obravnavanem prispevku ni poimensko omenil zasebnega tožilca, pa ne pomeni, da slednji ni upravičen tožilec oziroma, da obtoženčeve trditve niso objektivno žaljive tudi za zasebnega tožilca A. A. in ne le za zasebno tožilko družbo X., kot je razumeti pritožbo, ki se sklicuje na sodno prakso, da mora biti oškodovanec v objektivni žaljivi izjavi razpoznan, ni pa potrebno, da bi bil izrecno imenovan.

12Tudi pritožbeno sodišče verjame zasebnemu tožilcu A. A., da so ga obtoženčeve izjave prizadele in da je v zvezi z njimi imel nevšečnosti, vendar to samo po sebi ne zadošča za obsodbo obtoženca, kar je poudarilo že prvostopenjsko sodišče. Opis dejanja v zasebni tožbi ne vsebuje zakonskih znakov očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen KZ-1), kar pritožba sicer le pavšalno navaja, saj v opisu dejanja ni konkretizirano in opisano, da naj bi obtoženi očital zasebnima tožilcema, da sta storila kaznivo dejanje oziroma, da sta bila obsojena zaradi kaznivega dejanja.

13Po ugotovitvi, da ni dokazano, da so inkriminirana dejstva, ki jih je obtoženec navedel v televizijskem prispevku, objektivno neresnična oziroma, da jih je obtoženec kot neresnična vedoma raznašal, ter da je obtoženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost inkriminiranih trditev, ki v objektivnem smislu lahko škodujejo času in dobremu imenu, je sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1 presojalo, ali je v obtoženčevem ravnanju, ki ima torej vse objektivne znake kaznivega dejanja razžalitve, podan temelj za izključitev protipravnosti. Pri tem pa je pravilno ugotovilo, da je obtoženec inkriminirane besede izrekel kot kritiko o zadevi javnega pomena, torej pri varstvu upravičenih koristi, pri tem pa mu ni mogoče očitati namena zaničevanja, za kar je navedlo izčrpne in prepričljive razloge, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Nasprotno mnenje pritožnice, da je obtoženec inkriminirane besede izrekel izključno zaradi subjektivne užaljenosti, ker ni dosegel delovanja svojega kluba v točno določenih (nelastniških) zasebnih prostorih in je tako izkazoval predvsem svoje lastne, zasebne interese, ki pa jih tudi ne bi mogel uspešno braniti, saj je bila deložacija izvršena že leta 2010 na podlagi pravnomočne odločitve sodišča, ki javnega interesa v delovanju Jazz cluba ... ni prepoznalo kot okoliščino, ki bi lahko preprečila izpraznitev prostora v lasti X., pritožbeno sodišče zavrača. Pritožnica namreč izhaja iz napačnega pravnega naziranja, da je protipravnost razžalitve po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 izključena le v primeru varstva javnega interesa in še to le ob predpostavki, da se pravni položaj tistega, ki takšne koristi ščiti, lahko spremeni. Upravičen interes v smislu navedene zakonske določbe je namreč vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, gre torej lahko za osebni ali javni interes, ne glede na to, ali se pri tem lahko pričakuje uspeh in sprememba pravnega položaja tistega, katerih upravičene koristi se ščitijo, pomembno je namreč le to, da je uveljavljen na primeren način, četudi ne na edino možen način (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Kp 7102/2009 z dne 22. 5. 2012. Glede na povedano je irelevantno, da je bila deložacija izvršena že leta 2010 na podlagi pravnomočne odločbe sodišča, ki javnega interesa v delovanju Jazz cluba ..., ni prepoznalo kot okoliščino, ki bi lahko preprečila izpraznitev prostora v lasti X. ter da je obtoženec poleg interesov Jazz cluba ..., ki je deloval v javnem interesu, o čemer je sodišče, kot je bilo že omenjeno, navedlo prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na tem mestu v celoti sklicuje, obenem morda ščitil tudi svoj osebni interes v zatrjevanem smislu ohranitve prostorov v lasti X., saj tako naveden javni oziroma osebni interes ne nasprotujeta pravu in splošno veljavnim etičnim načelom. To, da je v času delovanja Jazz cluba ... v prostorih družbe X., kot tudi danes, delovalo oziroma deluje veliko clubov (tudi Jazz clubov, kjer se izvaja jazz glasba), pa ne more omajati pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je Jazz club ..., ki je leta 2004 tudi pridobil status društva, ki deluje v javnem interesu, katerega interese je s predmetnimi izjavami ščitil obtoženi, deloval v javnem interesu.

14Dejstvo, da je med obtožencem in zasebnim tožilcem A. A. dejansko obstajal spor oziroma nesoglasje zaradi odpovedi najemne pogodbe, pri čemer je zasebni tožilec A. A. zoper obtoženca celo podal ovadbo, vendar je kasneje odstopil od kazenskega pregona, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ter da je obtoženec že pred in po predmetnem televizijskem prispevku v javnosti govoril o lastninjenju oziroma privatizaciji družbe X. pa glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče izpostavilo v 24. točki, pa po oceni pritožbenega sodišča ni "obarvalo" obtoženčevega namena pri izrekanju inkriminiranih besed v smeri zaničevanja zasebnih tožilcev. Glede na navedeno pa tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in sicer, da sodišče nesoglasja in napetosti med obtožencem in zasebnim tožilcem A. A. ni ovrednotilo oziroma soočilo z drugimi izvedenimi dokazi. Kot je bilo že povedano, je sodišče ugotovilo obstoj nesoglasja in napetosti oziroma spora med obtožencem in zasebnim tožilcem, vendar je ocenilo, da to ni bistveno vplivalo na obtoženčevo ravnanje v konkretnem primeru.

15Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenke zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ob ugotovitvi, da v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

16Ker zasebna tožilca oziroma njuna pooblaščenka s pritožbo nista uspela, sta na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka na podlagi tar. št. 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).