VSL Sklep I Cpg 573/2017

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 297.600 EUR od prvega toženca in za plačilo 148.800 EUR od drugega toženca, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sklenilo je tudi, da mora tožeča stranka tožencema povrniti vsakemu svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi

4Pritožba je utemeljena.

5Predmet tega gospodarskega spora so trije denarni zahtevki zoper dva toženca. Zoper prvega toženca tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka in sicer zahtevek v višini 148.800,00 EUR za plačilo denarnega nadomestila za neupravičeno uporabo tuje stvari in še plačilo 148.800,00 EUR za plačilo denarnega nadomestila za neupravičeno uporabo tuje stvari v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti, ki jo opravlja kot samostojni podjetnik posameznik¹. Zoper drugega toženca tožeča stranka uveljavlja tretji zahtevek v višini 148.800,00 EUR za plačilo denarnega nadomestila za neupravičeno uporabo tuje stvari. Tožnica z eno tožbo torej zoper dva toženca zahteva plačilo denarne odmene v skupni višini 446.400,00 EUR na podlagi trditev, da toženca uporabljata njene nepremičnine za dostop do svojih, čeprav vesta, da za to nimata nobene pravice.

6Sodišče prve stopnje je sklepčnost tožbe presojalo na podlagi pravnega pravila iz 198. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ, ki ureja zahtevek zaradi uporabe tuje stvari (uporabnino). Oba tožbena zahtevka je zavrnilo brez izvedbe dokaznega postopka, ker je presodilo, da tožba ni sklepčna. Toženca z zatrjevano uporabo tožničinih nepremičnin, po mnenju prvostopenjskega sodišča, nista prihranila nikakršne parkirnine, saj njuna zatrjevana uporaba ni bila v parkiranju, pač pa v uporabi poti za dovoz (vožnji). Zato se zatrjevana korist (prihranjena parkirnina oziroma najemnina za parkiranje) ne prilega rabi (uporabi poti za dovoz), kakršno tožnica v tej pravdi očita tožencem, na kar je bila tožnica, po presoji prvostopenjskega sodišča, opozorjena že v odgovoru na tožbo.

7Res je, da se terjatev za plačilo uporabnine sistemsko uvršča med terjatve iz naslova neupravičene obogatitve in da so njene bistvene prvine prikrajšanje, okoriščenje in vzročna zveza. Res je tudi, da je predmet povračilnega zahtevka na podlagi 198. člena OZ korist uporabnika. Vendar pa je denarno nadomestilo za neupravičeno uporabo tuje stvari možno uveljavljati tudi kot odškodnino. To nakazuje že besedilo 198. člena OZ, ki omenja (tudi) pravico do odškodnine. Seveda le, če so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti. Poleg nedovoljene uporabe tuje stvari kot nedopustnega ravnanja, tudi vzročna zveza, škoda in krivda.²

8Za odškodninski zahtevek, za razliko od zahtevka iz naslova uporabnine, izgubljena korist na strani neupravičenega uporabnika ni pomembna. Neposredna škoda, ki sledi iz neupravičenega koriščenja tuje stvari, je izgubljena korist oškodovanca, torej tista, ki bi jo lahko dosegel oškodovanec, če uporabnik ne bi uporabljal njegove stvari. Gre za njegovo prikrajšanje oziroma izgubljeni dobiček v smislu 168. člena OZ.

9Na to, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevkov presojati (še) po odškodninski podlagi, utemeljeno opozarja tudi pritožnica, rekoč da v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala le okoriščenja tožencev, ampak tudi to, da bi lahko svoje nepremičnine, ki jih toženca nezakonito uporabljata, oddajala za parkirišča. Tožnica je namreč na prvi stopnji res trdila, da toženca uporabljata njene nepremičnine za dostop do svojih, čeprav vesta, da za to nimata nobenih pravic. S tem je zatrjevala njuno nedopustno uporabo tujih stvari. Trdila je tudi, da ji s tem onemogočata, da bi na svojih nepremičninah ustvarjala zaslužek oziroma izkoriščala svojo zemljo, saj bi zemljišče ali pozidala oziroma prodala kupcem za namen pozidave, ali preuredila v parkirna mesta in prejemala mesečno najemnino, ali pa bi pot oddajala in za to od tožencev in drugih lastnikov prejemala mesečno nadomestilo. S tem je zatrjevala vzročno zvezo med njuno nedopustno uporabo in svojim prikrajšanjem. Končno je navedla tudi, da bi bilo na zemljišču, ki ga uporabljata toženca, mogoče urediti več kot 30 parkirišč, in ocenila, da je, upoštevajoč primerno mesečno najemnino za parkirno mesto v višini vsaj 80 EUR, primerna mesečna uporabnina v višini 2.400 EUR, kolikor za zadnjih pet let zahteva od tožencev.³ S tem je opredelila škodo, ki jo trpi zaradi ravnanj tožencev.

10Iz povedanega je jasno, da ima pritožnica prav. Tožnica je v postopku na prvi stopnji od obeh tožencev pravzaprav uveljavljala odškodnino za izgubljeni dobiček in ne uporabnine. Pri odškodnini pa, kot rečeno, korist na strani neupravičenega uporabnika ni pomembna.

11Ker se sodišče prve stopnje z odškodninsko podlago, čeprav je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala vsa potrebna dejstva, ni ukvarjalo, je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče utemeljenosti tožbenih zahtevkov ni presodilo po vseh pravnih podlagah, utemeljen. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o nesklepčnosti tožbe je tožbena zahtevka preuranjeno zavrnilo. Zato je drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo, upoštevajoč določbo 355. člena ZPP, vrnilo v ponovno sojenje.

12Pogojev za spremembo sodbe v pritožbenem postopku ni. Sodišče prve stopnje se z ugotavljanjem obstoja predpostavk odškodninske obveznosti (pa tudi ne s tem povezanimi ugovori tožene stranke), ki nedvomno predstavljajo samostojno in sklenjeno pravno celoto, v dokaznem postopku še ni ukvarjalo oziroma se o njih še ni izreklo. Dopolnjevanje postopka z obravnavo na drugi stopnji bi zato pomenilo nesorazmeren poseg v pravico do pravnega sredstva. Obravnavana zadeva niti po času vložitve tožbe, niti po vsebini spora ne terja, da bi pritožbeno sodišče prevzelo funkcijo prvostopenjskega sodišča in meritorno odločilo o zahtevku. To bo hitreje in učinkoviteje storilo sodišče prve stopnje sámo, pa tudi stroški postopka se zaradi takšnega postopanja ne bodo nesorazmerno povečali.

13V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva, da tožeča stranka ni zatrjevala le nedopustnega okoriščenja tožencev, ampak tudi škodo, ki naj bi jo tožnica trpela zaradi njunih nedopustnih ravnanj - torej vsa dejstva, abstraktno vsebovana v določbah OZ o odškodninski obveznosti. Zato naj utemeljenost tožbenih zahtevkov presoja še po tej pravni podlagi.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Zato se uporablja postopek v gospodarskih sporih - primerjaj z 2. točko prvega odstavka 481. člena ZPP.
² Več o tem Debevec, v: Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Odvetnik 63, december 2013. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 444/2004 s 16. 3. 2006.
³ Pri čemer tožnica od prvega toženca, upoštevajoč obseg njegove uporabe, zahteva plačilo dvojnega zneska.