VSL Sodba I Cpg 951/2017

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točki izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.403,12 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od izdaje te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

II. Glede glavne stvari se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 285,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožeča stranka z dnem pravnomočnosti te sodbe izstopa iz tožene stranke in ji preneha status družbenika v družbi (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 2.614,92 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

2Pritožba ni utemeljena, razen glede odločitve o pravdnih stroških.

3Sodišče prve stopnje je zahtevku družbenika (tožeče stranke) za izstop iz družbe (tožene stranke) ugodilo na podlagi drugega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD -1). Ugotovilo je, da sta zakonita zastopnica tožene stranke in večinski družbenik tožnika ovirala pri uresničevanju njegove pravice do izstopa iz družbe, ker mu nista posredovala potrebnih podatkov za oblikovanje cene njegovega poslovnega deleža in da so odnosi med (edinima) družbenikoma porušeni do te mere, da med seboj ne moreta več sodelovati.

4Na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča nima nikakršnega vpliva okoliščina, da tožeča stranka ni uspela dokazati vseh (krivdnih) razlogov na strani večinskega družbenika oz. tožene stranke, na katere se je v tožbi sklicevala. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je sodelovanje družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo osebne narave, da temelji na medsebojnem zaupanju in vzajemnih interesih, ki morajo biti, če ne že identični, pa vsaj kompatibilni. Četudi gre po naravi stvari za trajno razmerje, udeležba družbenika v družbi v nobenem primeru ne more biti prisilna, zoper njegovo voljo. To jasno izhaja iz določila 481. člena ZGD -1, ki določa prosto razpolaganje s poslovnimi deleži, ki ga družbena pogodba ne sme omejiti, vkolikor pa ga omeji, zakon družbeniku izrecno omogoča, da lahko izstopi iz družbe. Zakon sicer daje prednost prodaji deleža pred izstopom, kar je razumljivo, saj je slednji za družbo obremenjujoč. Vendar pa je tudi razloge za sodni izstop družbenika iz družbe je treba obravnavati kompleksno, predvsem z vidika uresničevanja interesov družbe in omogočanja njenega nemotenega funkcioniranja in poslovanja, in ne s ciljem iskanja oz. tehtanja krivde posameznega družbenika.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo vrsto okoliščin, ki že vsaka zase, še bolj pa vse skupaj, jasno izpričujejo, da se tožnik kot družbenik v družbi že več kot deset let ne vidi in da ga v družbi kot aktivnega družbenika ne vidita niti večinski družbenik niti družba sama. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je tožnik v letu 2010 ustanovil konkurenčno družbo (sprva v soglasju s preostalim družbenikom in družbo). Nasprotno, pritožba sama pojasnjuje, da je tožnik v družbi pasiven že od leta 2005 in torej najmanj od takrat dalje v zadevah družbe ne sodeluje niti z družbo niti z družbenikom, in v družbi ne uresničuje niti svojih niti družbinih interesov. Edina ugotovljena soglasna odločitev družbenikov in družbe se nanaša zgolj na dogovor o ustanovitvi samostojne družbe tožeče stranke v letu 2010, ki že sam po sebi priča o razhajanju družbenikov in ne o njunem sodelovanju. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je do globljih nesoglasij med družbenikoma oziroma med družbenikom in družbo prišlo kasneje zaradi prenosov programov oziroma zastopstev tožene stranke na tožnikovo konkurenčno družbo. Pritožbena primerjava s strani prvostopnega sodišča ugotovljenega dejstva, da tožnik s toženo stranko in družbenikom komunicira samo še preko pooblaščenca, s posredno komunikacijo preko tolmača, samo potrjuje, da družbenika in družba v konkretnem primeru ne govorijo istega jezika. Nenazadnje pa pritožba sama priznava, da odnosi med družbenikoma niso več prijateljski in da je družba družbenikovo zahtevo po informacijah utemeljeno zavrnila, ker bi družbenik te informacije lahko uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe. Toliko o zaupanju med družbenikoma.

6Pritožba ima v načelu prav, da zgolj osebno nezadovoljstvo manjšinskega družbenika z večinskimi odločitvami in neuslišana želja tožeče stranke, da bi dosegla izplačilo (kapitala - dobička) ne moreta predstavljati utemeljenega razloga za izstop. Vendar pa tudi družba zgolj zaradi finančnih razlogov (obveznosti izplačila poslovnega deleža) ne sme ovirati družbenika pri izstopu, ker ji ustreza pasiven družbenik, ki ga pri upravljanju ne potrebuje, mu ne izplačuje dobička in ki v družbi ne more uveljaviti svoje volje. Dejanske okoliščine primerov v odnosih med družbeniki in družbo so lahko tako raznolike, da se stališča, ki so jih sodišča zavzela v določenih primerih, lahko izkažejo kot povsem nesprejemljiva v drugih. Če manjšinski družbenik s preostalimi družbeniki sploh ne najde skupnega jezika, nima enakih pogledov na zadeve družbe in tako stanje traja dlje časa, lahko postane (trajno) nezadovoljstvo manjšinskega družbenika povsem utemeljen in upravičen razlog za izstop iz družbe. Takšen razlog lahko predstavlja tudi dolgotrajno odtegovanje udeležbe na dobičku, če se ta manjšinskemu delničarju kljub dobrim poslovnim rezultatom družbe vrsto let ne izplačuje, saj je v tem primeru okrnjena njegova pravica do udeležbe na dobičku. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru poiskati ustrezno ravnovesje med pravicami in dolžnostmi družbenikov in družbe. V tem primeru je sodišče prve stopnje to nalogo pravilno opravilo.

7Pravilen je bil zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka (skupaj z večinskim družbenikom) tožnika ovirala pri uresničevanju njegove pravice do prenosa (prodaje) poslovnega deleža. Uresničitev te pravice je bila v veliki meri odvisna od tožene stranke in njene pripravljenosti, da družbeniku nudi ustrezno podporo ne samo pri oblikovanju cene poslovnega deleža, pač pa tudi pri iskanju potencialnih kupcev, če ga že ni bil pripravljen odkupiti večinski družbenik. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožena stranka zelo zaprta družba, da ima le dva družbenika, pri čemer je tožnikov delež manjšinjski in da je zato krog potencialnih kupcev za njegov poslovni delež zelo omejen. Tudi dejstvo, da poslovnega deleža na trgu ni mogoče prodati, da zanj ni kupcev, bi lahko predstavljalo pomemben kriterij pri presoji utemeljenosti razlogov za izstop družbenika iz družbe. V interesu družbe torej je, da v primeru, če noče sama nositi finančnih posledic izstopa, družbeniku kvečjemu pomaga pri organizaciji in izvedbi prodaje poslovnega deleža.

8Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo (zoper glavno stvar) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ugodilo pa je pritožbi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje pri seštevanju postavk pravdnih stroškov napravilo napako tako, da je znesek sodne takse prištelo k vsoti odvetniških točk in ne k njihovi vrednosti v EUR. Ker s pritožbo ni uspela (oz. je uspela v zanemarljivem delu), nosi tožena stranka sama svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožeči stranki, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v višini odgovora na pritožbo (500 OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).