UPRS Sodba I U 1762/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2013 in davka od dohodka iz kapitala za obdobje od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2013 tožeči stranki z izpodbijano odločbo v I. točki izreka dodatno odmerila in naložila v plačilo: 1. davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 v znesku 4.385,12 EUR in pripadajoče obresti; 2. davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2011 v znesku 603,96 EUR in pripadajoče obresti; 3. obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od marca do decembra 2012; 4. obresti od premalo plačanih akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od marca do decembra 2013; 5. davek od dohodka iz kapitala za leto 2010 v znesku 6.597,47 EUR in pripadajoče obresti ter 6. davek od dohodka iz kapitala za leto 2011 v znesku 603,96 EUR in pripadajoče obresti, v II. točki izreka pa zavrnila zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

2Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-14-48/2014 z dne 18. 10. 2016 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo in v svojih razlogih pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje.

3Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

4Uvodoma opozarja, da je na podlagi zahteve tožeče stranke za sodno varstvo Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo ZSV 876/2015 z dne 16. 9. 2016 zaradi pomanjkljivosti odločbe postopek o prekršku ustavilo.

5Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita, ker temelji na napačni uporabi tretjega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Na tej podlagi namreč tožena stranka po mnenju tožbe neutemeljeno ni upoštevala in presodila dokazov, ki jih je v pripombah na zapisnik (pred dodatnim zapisnikom, ki je bil izdan zaradi ugotovljene napake v davčni stopnji) predložila tožeča stranka. Zaključek, da tožeča stranka ni predložila dokazov o opravljenih službenih poteh za poslovne sestanke, je zato v pravnem in dejanskem pogledu nepravilen. Določba tretjega odstavka 140. člena ZDavP-2 je bila sprejeta z novelo ZDavP-2G. Uporabljati se je začela 1. 1. 2014, njen namen pa je v pospešitvi oziroma preprečitvi zavlačevanja davčnega postopka. Tožeča stranka je že v pripombah na zapisnik pojasnila, da je bila šele z vročitvijo zapisnika seznanjena s potnimi nalogi, ki jih tožena stranka šteje za neverodostojne in vzpostavila kontakt s poslovnimi partnerji, da bi dokazala obstoj službenih poti in s tem verodostojnost potnih nalogov. S tem je navedla opravičljiv razlog za predložitev dokazov po izdanem zapisniku. Navedba tožene stranke, da v pripombah na zapisnik ni zaslediti opravičljivih razlogov, torej ne drži in je v nasprotju z listinami v spisu. Stranka lahko sodeluje v postopku le, če ji je jasno znano in predočeno, kaj se od nje zahteva. Nerazumno bi bilo namreč od zavezanca za davek zahtevati, da vnaprej in na zalogo dostavlja dokaze, glede katerih niti ne ve, ali jih tožena stranka potrebuje ali ne, še zlasti, ker je tožeča stranka vsa dokazila, ki so bila v njeni sferi, tudi predložila. Smisel davčnega postopka je namreč ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer je zavezanec dolžan sodelovati in predložiti dokazila, ko mu je sodelovanje v postopku omogočeno. To pa je šele takrat, ko mu je znano, kaj organ od njega sploh zahteva oziroma v zvezi s čim, da se lahko zavezanec do konkretnih očitkov opredeli oziroma predloži dokaze. Neupoštevanje dokazil, ki jih je tožeča stranka upravičeno predložila s pripombami na zapisnik, je zato v nasprotju s tretjim odstavkom 140. člena ZDavP-2 in predstavlja kršitev pravice do izjave, kot je opredeljena v 22. členu Ustave. Pri tem tožeča stranka poudari še, da je treba določbo tretjega odstavka 140. člena ZDavP-2 uporabljati skladno z namenom, saj ob upoštevanju sodne prakse (npr. sodba II Ips 138/2010 z dne 16. 5. 2013 in II Cp 2654/2013 z dne 5. 2. 2014) v zvezi s primerljivimi določbami ZPP o prekluziji, pravilo o prekluziji ni samo sebi namen in ne odvezuje tožene stranke od presoje okoliščin konkretnega primera. Navedeno v obravnavani zadevi ni bilo upoštevano. Da bi tožeča stranka zavlačevala postopek, iz izpodbijane odločbe ne sledi. Taka ugotovitev pa bi tudi ne bila mogoča, ker je tožena stranka po prejemu pripomb izdala dopolnilni zapisnik in bi torej postopek v nobenem primeru ne bil počasnejši, če bi dokazila pregledala. Ker tega ni storila, je dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno oziroma se v nasprotju s 5. členom ZDavP-2 sploh ni ugotavljalo. Pri tem po mnenju tožbe tudi ni mogoče mimo dejstva, da je tožeča stranka dokazila prejela od svojih poslovnih partnerjev, ki so ji potrdili udeležbo na sestankih. Nekateri izmed poslovnih partnerjev so ji izročili kopije svojih beležk – koledarjev, kar pomeni, da je tožeča stranka dokazila pridobivala sama in to od tretjih oseb – poslovnih partnerjev, kar ni njena dolžnost, temveč bi to morala storiti tožena stranka na podlagi 39. člena ZDavP-2. Zato je njihova predložitev po zapisniku še toliko bolj upravičena. Ne gre za zavlačevanje postopka, temveč za sodelovanje tožeče stranke v smeri ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja.

6Ugotovitev neverodostojnosti spornih potnih nalogov pa je napačna tudi ob neupoštevanju naknadnih dokazov, saj so razlogi izpodbijane odločbe življenjsko nelogični, neprepričljivi, zlasti pa brez vsake pravne podlage. Da tožeča stranka ni dokazala, da so bile službene poti res opravljene, ne drži. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, potni nalogi vsebujejo vse zakonsko predpisane podatke. Zahteva tožene stranke za predložitev dokazov presega ne samo običajne norme temveč tudi njena zakonska pooblastila. Katera dokazila so potrebna za izkazovanje resničnosti potovanja, ni predpisano. Zakonska praznina pa v skladu z načelom zakonitosti (v davčnem pravu) zavezancu ne more iti v škodo. V poslovnem svetu ni neobičajno, da se sestanki dogovorijo hitro, ustno, telefonsko in da se opravijo. Običajno je ravno obratno, vključno s pravilom, da se zapisniki ne pišejo. Ne gre namreč za dogovarjanja, ki bi se zapisniško evidentirala (kot npr. seje kolegijev), zato je zahteva za predložitev listin, ki bi potrjevale celo vsebino dogovorov, življenjsko nelogična in nesprejemljiva, v odsotnosti pravne podlage pa tudi arbitrarna in v nasprotju z načelom pravne države. Ker ne gre za knjigovodske listine, jih tožeča stranka ni dolžna hraniti niti toženi stranki razkrivati vsebine dogovorov na poslovnih sestankih.

7Tožeča stranka je že v pripombah na zapisnik pojasnila, da od 1. 3. 2011 iz razlogov varčevanja službenih poti ni opravljala. Dejstvo, da so bile službene poti do 28. 2. 2011 izplačane, zato ni nenadno, temveč povsem logično, razlogi izpodbijane odločbe v tem delu pa notranje neskladni, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi varčevala do 28. 2. 2011 niti zanikala izplačila potnih stroškov do 28. 2. 2011. Pričakovanje tožene stranke, da bo tožeča stranka ravnala tako, kot tožena stranka ocenjuje, da ravnajo drugi subjekti, je neutemeljeno, ker pričakovano ravnanje ni zakonsko predvideno.

8V zvezi z verodostojnostjo potnih nalogov ni zakonske zahteve, da bi morala biti potnemu nalogu priložena kakšna druga listina. Prav tako ni predpisano, katera so tista dokazila, ki morajo biti del te verodostojne listine – potnega naloga. Tožena stranka navaja celo, da ne zadostuje, da se je poslovni dogodek dejansko zgodil, ampak mora biti ta listinsko izpričan. Razlogovanje je nesmiselno, saj s tem po eni strani priznava, da se je poslovni dogodek dejansko zgodil, po drugi pa zahteva, da bi moral biti listinsko izpričan, da bi se dokazalo, da se je zgodil.

9Za presojo verodostojnosti listin je nesprejemljiva tudi primerjava med vrednostjo nabave pri posameznem dobavitelju in stroški kilometrin za službene sestanke z istim dobaviteljem v letu 2010. Ugotovitev, da je tožeča stranka izkazala višje stroške kilometrine kot je znašala celoletna nabava blaga ne utemeljuje sklepa, da so stroški izkazani na neverodostojni podlagi. Stališče tožene stranke bi pomenilo, da je upravičen le tisti strošek službene poti, ki bi rezultiral npr. v sklenitvi pogodbe ali v dobičku v nekem obdobju, kar je glede na naravo sklepanja poslov nesprejemljivo. Takšna analiza ni zakonsko predpisana, upravičenosti poslovnih sestankov pa tudi ni mogoče presojati z letnim prometom, saj poslovanje med gospodarskimi subjekti ni vezano na koledarsko leto in se učinki lahko pokažejo čez čas in tudi ne v istem letu, v katerem je bil opravljen sestanek (prim. tudi sodbo VS RS, III Ips 80/2010 z dne 9. 7. 2013). Analiza torej ni primerna in je prestroga, življenjsko nelogična in nasprotuje svobodni gospodarski pobudi.

10Dodatna odmera davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 in za leto 2011 je po navedenem neutemeljena. Iz enakih razlogov je odločitev nepravilna tudi v delu, v katerem tožena stranka izplačila obravnavanih potnih stroškov brez verodostojne podlage opredeli kot prikrito izplačilo dobička. Tožena stranka pa v nasprotju s procesnim zakonom kot prikrito izplačilo dobička obravnava tudi izplačilo potnih stroškov z dne 1. 3. 2010, čeprav se ti potni stroški nanašajo na leto 2009, ki ni bilo predmet inšpiciranja. V tem delu tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da so potni nalogi sestavljeni na enak način kot v letih 2010 in 2011 in zato po njenem mnenju neverodostojni. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kaj natančno je preverjala in kateri potni nalogi so neverodostojni, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Dejstvo, da na predloženi konto kartici 2552 za leto 2010 ni navedeno začetno stanje, ne pomeni, da obveznost do A.A. ne obstoji in da izplačilo z dne 1. 3. 2010 nima podlage v verodostojnih knjigovodskih listinah. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, saj so bili davčnemu organu predloženi potni nalogi za leto 2009. Pojasnjeno mu je tudi bilo, da je bilo izplačilo 11.061,76 EUR dne 1. 3. 2010 opravljeno na podlagi potnih nalogov za leto 2009 iz razloga napačnega knjiženja. Napako je davčnemu organu pojasnil računovodski servis. Iz bruto bilance je razvidno, da se je točno ta znesek na koncu leta 2009 nahajal na kontu 109 – denar na poti, kar ugotavlja tudi davčni organ. Ko je bila v letu 2010 ugotovljena napaka, so v računovodstvu izvedli popravek in uskladili stanje v razredih 1 in 2. Popravek je bil evidentiran v marcu, ko je bilo izvedeno tudi izplačilo dolgovanih stroškov. Znesek 11.061,76 EUR, ki je predstavljal nepoplačano obveznost iz naslova potnih stroškov leta 2009, je bil torej dejansko evidentiran tudi v letu 2009, davčni organ pa je do enakega zneska prišel s preveritvijo predloženih potnih nalogov.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih. Do tožbenih navedb, ki so enake pritožbenim, se je opredelila v odločbi druge stopnje. Ugotovljena pomanjkljivost odločbe o prekršku pa ne pomeni, da dejansko stanje v izpodbijani odločbi ni pravilno ugotovljeno in v zadostni meri obrazloženo. Predlaga zavrnitev tožbe.

12Tožba ni utemeljena.

13Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakoni, na katere se sklicuje. Kolikor iz nadaljnjih razlogov ne izhaja drugače, se sodišče strinja tudi z razlogi izpodbijane odločbe in z razlogi, s katerimi jih dopolni pritožbeni organ in s katerimi utemelji zavrnitev pritožbenih navedb in ugovorov, pri katerih tožeča stranka vztraja tudi v upravnem sporu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

14Sodba Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 876/2015 z dne 16. 9. 2016, na katero uvodoma opozarja tožeča stranka, ni v ničemer povezana z dejansko in pravno podlago odločitve, ki je predmet tega upravnega spora. Nanaša se namreč na očitek nepravilnega knjiženja kratkoročnih posojil in obveznosti. Predlogu tožeče stranke, naj navedeno sodbo pri odločanju upošteva, sodišče že iz tega razloga ni sledilo.

15Iz izpodbijane odločbe (neprerekano) sledi, da so bili v inšpiciranem obdobju vsi potni nalogi izdani z nalogo poslovni sestanek in nabava blaga. Nabava blaga se po ugotovitvah davčnega organa ujema s prejetimi dobavnicami, za poslovne sestanke pa razen nalogov za službena potovanja dokazila o opravljenih službenih poteh niso bila predložena in jih tožeča stranka tudi na zahtevo davčnega organa ni predložila. Iz odločbe nadalje sledi, da je bil v obdobju od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2011 potni nalog izdan skoraj za vsak delovni dan in izključno za direktorja A.A. in da po 1. 3. 2011 do konca inšpiciranega obdobja davčni organ v dokumentaciji ni več zasledil nobenega potnega naloga in obračuna kilometrine za odpravljeno službeno pot, kar je po presoji davčnega organa nenavadno, saj se dejavnost in način poslovanja tožeče stranka nista spremenila. Da so stroški kilometrin izkazani na neverodostojni podlagi, dodatno izkazuje tudi primerjava med vrednostjo nabave po posameznem dobavitelju in stroški kilometrin za službene sestanke z istim dobaviteljem v letu 2010, s katero je ugotovljeno, da je tožeča stranka v letu 2010 izkazala višje stroške kilometrin kot pa je znašala celoletna nabava pri dobavitelju B. d.o.o. in C. d.o.o., in zelo visoki stroški kilometrin v primerjavi z nabavo pri dobaviteljih D. d.o.o., E. d.o.o. in F. d.o.o.

16Odločitev, da se tožeči stranki odhodki na podlagi potnih nalogov, ki so v izpodbijani odločbi navedeni v preglednici št. 2, davčno ne priznajo, je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljena v določbah tretjega odstavka 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), po katerih se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Kot pravilno navede že davčni organ, morajo biti v skladu s SRS 22 vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ta je v SRS 21 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Kolikor narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če je knjigovodska listina glede na določbe SRS 21 dokazno ovrednotena kot neverodostojna oziroma ugotovljene okoliščine vzbujajo dvom v njeno verodostojnost, ima zavezanec, ki odhodek uveljavlja, možnost dokazovanja resničnosti zatrjevanega poslovnega dogodka, v obravnavanem primeru možnost dokazovanja, da so bile službene poti po obravnavanih potnih nalogih dejansko opravljene, tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. Sklicevanje na SRS 21 je po navedenem utemeljeno, saj gre za priporočen način zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov, ki je po določbah SRS obvezno. Določba tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2, na katero se sklicuje davčni organ, je tudi po presoji sodišča materialnopravna podlaga za davčno nepriznanje odhodkov v primerih, kot je obravnavani, torej v primerih, ko davčni zavezanec ob ugotovljeni neverodostojnosti knjigovodskih listin po merilih SRS resničnosti izkazanih poslovnih dogodkov tudi na drug način ne dokaže. Sicer pa nedokazani odhodki že po logiki stvari ne morejo biti poslovno potrebni in davčno priznani tudi ob upoštevanju določb 29. člena ZDDPO-2.

17Dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v pripombah na zapisnik, so bili po presoji sodišča utemeljeno zavrnjeni kot neupoštevni na podlagi tretjega odstavka 140. člen ZDavP-2. Po tej določbi lahko zavezanec za davek v pripombah na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru predlaga nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. Nova dejstva in dokazi se upoštevajo le, če so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec za davek upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. V tej zvezi ni spora o tem, da je tožeča stranka v pripombah na zapisnik navedla razloge za predložitev dokazov po izdaji zapisnika. Razlogi, ki jih je navedla, in pri katerih vztraja tudi v upravnem sporu, tudi po presoji sodišča novote ne opravičujejo, vendar iz drugih razlogov od tistih, ki jih v nasprotju s svojimi stališči o možnosti dokazovanja poslovnih dogodkov skladno s 164. členom ZUP, navede pritožbeni organ. Trditev, da je bila tožeča stranka šele z zapisnikom seznanjena s potnimi nalogi, ki jih tožena stranka oceni kot neverodostojne, namreč ne drži. Ni namreč spora o tem, da je tožeča stranka v zvezi s službenimi potovanji, na katere je bil direktor A.A. napoten z nalogo „poslovni sestanek“, predložila naloge za službeno potovanje z obračuni potnih stroškov. Spora tudi ni o tem, da dokazov o tem, da so bile sporne službene poti dejansko opravljene, ni predložila. K temu je bila nedvomno pozvana, saj iz izpodbijane odločbe neprerekano izhaja, da je na zahtevo davčnega organa predložila (le) dokazila za poslovne sestanke pri poslovnem partnerju G. d.o.o. v Ljubljani za dneve 5. 3. 2010, 24. 9. 2010, 24. 5. 2010, 1. 2. 2010 in 4. 11. 2010 ter dokazilo za službeni pot v Portorož dne 11. 1. 2010, ki jih davčni organ preveril in na njihovi podlagi strošek obračunane kilometrine pripoznal kot davčno priznan odhodek. Iz pisne seznanitve z rezultatom davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 28. 7. 2014 pa nadalje sledi ugotovitev, da je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju v poslovnih knjigah neupravičeno upoštevala davčno priznane odhodke na podlagi neverodostojnih listin – potnih nalogov za opravljene službene poti – poslovni sestanek. Iz pisne seznanitve pa nadalje sledi tudi, da sta bila direktor tožeče stranke in računovodkinja H.H. o ugotovitvah podrobneje seznanjena na sestanku dne 17. 7. 2014. Kaj se od nje zahteva in v zvezi s čim, je bilo v nasprotju s tožbenimi navedbami tožeči stranki torej znano že pred sestavo zapisnika. O možnosti uveljavljanja in pogojih za upoštevanje novih dejstev in dokazov iz tretjega odstavka 140. člena ZDavP-2 je bila tožeča stranka (pisno) seznanjena že v sklepu o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora z dne 18. 4. 2014, iz zapisnika pa sledi, da je bil direktor tožeče stranke na določbo tretjega odstavka 140. člena ZDavP-2 (ustno) opozorjen že pred začetkom davčnega inšpekcijskega nadzora. Ob upoštevanju navedenih okoliščin z uporabo pravila o prekluziji iz tretjega odstavka 140. člena ZDavP-2 po presoji sodišča tudi ni bilo poseženo v pravico tožeče stranke do izjave (22. člen Ustave). Izdaja dopolnilnega zapisnika, ki je bil izdan izključno zaradi ugotovljene napake v davčni stopnji, na navedeno presojo ne vpliva, saj bi drugače kot se navaja v tožbi, izvajanje naknadno predloženih dokazov oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka postopek nedvomno podaljšalo.

18Dodatna odmera davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2010 in 2011 je po navedenem pravilna in skladna z zakonom. Pravilna in skladna z zakonom je tudi davčna obravnava direktorju tožeče stranke opravljenih izplačil obravnavanih davčno nepriznanih potnih stroškov, ki ji tožeča stranka ugovarja zgolj kot posledičnemu ukrepu. Na ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane potne stroške za leto 2009, s pravimi razlogi odgovorita že davčni organ prve stopnje (na 31. strani izpodbijane odločbe) in pritožbeni organ (na straneh 13 in 14 odločbe o pritožbi). Sodišče v tej zvezi le dodaja, da iz izpodbijane odločbe jasno sledi, na katere (vse) potne naloge za leto 2009 se ugotovitve nanašajo in ugotovitev, da so potni nalogi in obračuni sestavljeni na enak način, kot obračuni potnih stroškov za leto 2010 in 2011, torej na način, ki je predhodno opisan v izpodbijani odločbi. Očitek nemožnosti preizkusa izpodbijane odločbe zato ni utemeljen. Sicer pa obravnavano izplačilo v letu 2010 ni bilo opravljeno na podlagi obračunov potnih stroškov, saj so obračunani potni stroški za leto 2009 znašali 24.314.04 EUR in so bili direktorju tožeče stranke v letu 2009 izplačani v višini 24.415,59 EUR.

19Ker so glede na povedano tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa kršitev, na katere pazi uradoma, ni ugotovilo, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano odločbo pa deloma iz drugih razlogov potrdilo kot pravilno in skladno z zakonom.

20Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

21Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojeni vsi upoštevni dokazi, ki so pomembni za odločitev (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).