UPRS Sklep IV U 89/2016-14

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Celju, je 11. 7. 2016 prejelo tožbo A.A., v tem upravnem sporu tožnice, vloženo zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za pravosodje, zoper izpodbijano odločbo, št. 477-20/2016/10 z dne 31. 5. 2016, s katero je tožena stranka vlogo tožnice za odpis dolga do Republike Slovenije iz naslova stroškov postopka v višini 687,50 EUR po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. VI P 2193/2014 z dne 21. 5. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Cp 2623/2015 z dne 24. 11. 2015, in 46,35 EUR zakonskih zamudnih obresti, kar skupaj znese 733,85 EUR, zavrnila (prvi odstavek izreka). Tožnici je bilo naloženo tudi, da navedeni dolg do Republike Slovenije poravna v 15 dneh od prejema izpodbijane odločbe (drugi odstavek izreka), pri tem pa je bilo ugotovljeno, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (tretji odstavek izreka).

2Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga predmetno tožbo, v kateri navaja, da je tožba države za vračilo denarja posledica kaznivih dejanj oseb, zaposlenih v državni upravi, storjenih v letih 2005 in 2006, za kar je podala več kazenskih ovadb. Ko bo popravljena ta krivica, bo ugotovljeno, da ji ni treba plačati sodnih stroškov, ki so predmet upravnega spora. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

3Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da predmetno tožbo zavrne.

4Tožena stranka je naknadno sodišču posredovala svojo odločbo, št. 477-20/2016/18 z dne 2. 11. 2017, s katero je v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo izrekla za nično, ob tem pa še ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

5Glede na navedeno je sodišče, skladno z drugim v zvezi s prvim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožnico pozvalo, da v roku 15 dni sodišču sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Po določbi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 sodišče postopek nadaljuje, če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sicer postopek s sklepom ustavi. Tožnica je z dopisom z dne 13. 12. 2017 sodišču sporočila, da je z odločitvijo tožene stranke, s katero je izpodbijano odločbo izrekla za nično, sicer zadovoljna, vendar je zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke še vedno oškodovana za najmanj 1.130,26 EUR in zahteva povrnitev tega zneska, torej je smiselno šteti, da tožnica vztraja pri vloženi tožbi. Poleg tega je sodišču predlagala tudi, da ustavi izvršilni postopek pri Okrajnem sodišču v Celju in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

K točki I izreka:

6Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7V upravnem sporu sodišče na podlagi 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa pa je odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes.

9Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožničino vlogo za odpis dolga do Republike Slovenije iz naslova stroškov sodnega postopka. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v vmesnem času izdala odločbo, s katero je izpodbijano odločbo izrekla za nično. V skladu s prvim odstavkom 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se v primeru, da se odločba izreče za nično, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Takšna odločba torej ne more imeti več pravnih učinkov. Glede na navedeno tožnica po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega upravnega spora, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da ni v pristojnosti sodišča, ki odloča v upravnih sporih, da predlaga ustavitev izvršbe, ampak mora takšen predlog podati sama tožnica v izvršilnem postopku, v katerem nastopa v svojstvu dolžnice.

K točki II izreka:

10Odločitev o stroških, ki jih je tožnica priglasila z dopisom z dne 13.12.2017, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.