VSL Sodba II Cpg 730/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Uvodno pojasnilo

1Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi z dne 7. 12. 2016, je izvršilno sodišče s sklepom VL 127152/2016 z dne 20. 1. 2017 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi).

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi z dne 7. 12. 2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 10,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na podlagi Pogodbe o upravljanju storitev upravljanja garažne hiše plačati stroške opominov. Poleg tega pa še pavšalni znesek za stroške izterjave v višini 40,00 EUR po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZP-1).

Pritožba in odgovor na pritožbo

3Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje je očitala, da je izpodbijano sodbo oprlo na prirejen izpis kontnega stanja tožeče stranke, ni pa upoštevalo zahteve tožene stranke, da verodostojnost posameznih postavk iz konto kartice preveri sodni izvedenec. Pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila.

4Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže, podredno pa, da jo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

6Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožeča stranka upravnik stavbe na naslovu Ulica 1, tožena stranka pa je lastnica enega posameznega dela v tej stavbi, in sicer garaže št. 13A, (2) da je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo stroškov opominjanja (gre za opomine z dne 4. 1. 2016, 1. 3. 2016, 4. 4. 2016, 3. 5. 2016, 1. 6. 2016, 4. 7. 2016 in 2. 8. 2016, izdane, ker tožena stranka ni plačala obveznosti v višini kot izhajajo iz razdelilnikov stroškov), (3) da iz prometne kartice kupcev za obdobje od 31. 1. 2013 do 20. 4. 2017 izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki ob izdaji prvega opomina dne 4. 1. 2016 dolgovala 368,87 EUR, (4) da iz iste prometne kartice izhaja, da je tožena stranka na dneve, ko so bili izdani ostali opomini, tožeči stranki prav tako dolgovala plačilo računov in (5) da tožena stranka višini stroškov opominov ni ugovarjala.

8V sporu majhne vrednosti (primerjaj prvi odstavek 495. člena ZPP) je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Torej je vezano na zgoraj povzete dejanske ugotovitve. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na prirejeno dokazilo tožeče stranke (prometno kartico kupcev) predstavlja grajanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega stanja. Zato glede na navedeno ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Glede očitka, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca

9Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v postopku v sporu majhne vrednosti prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog. Zavrnitev dokaznega predloga sicer lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, kadar razlogi za takšno odločitev niso ustavno sprejemljivi, pa tudi takrat, ko sodišče razlogov za svojo odločitev sploh ne pojasni (prim. 287. člen ZPP).

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke, in sicer ker tožena stranka svojega glavnega ugovora (da je kontno stanje tožene stranke vseskozi pozitivno) glede na predloženo prometno kartico kupcev ni konkretizirala. Ob tem je sodišče prve stopnje še navedlo, da se tožena stranka o dokazu – prometni kartici kupcev, ki jo je predložila tožeča stranka (priloga A17) in ki izkazuje dolg tožene stranke do tožeče stranke ni izrekla, vendar pa je pri tem spregledalo, da je bila listina v prilogi A17 (opomba pritožbenega sodišča: pri čemer gre za listino z enako vsebino kot v prilogi A16, le da na drugi strani slednje ni razvidna zadnja kolona „saldo“ ) vročena toženi stranki šele skupaj z izpodbijano sodbo.¹ Vendar pa tožena stranka tega ravnanja sodišča prve stopnje, ki bi pomenilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne graja, pritožbeno sodišče pa te kršitve ne upošteva po uradni dolžnosti.

11Iz pritožbe tako smiselno izhaja le, da je tožena stranka razlogu za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca nasprotovala z navedbami, da je že v pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče pridobi prometno kartico kupca očiščeno zneskov opominjanja, takšne pa tožeča stranka ni predložila ter da jo je tožeča stranka bremenila tudi za stroške sodnih taks (čeprav sklep sodišča v posamezni zadevi še ni bil izdan) in tako umetno povečevala saldo v njeno breme. V pritožbi je namreč zaključila, da bi lahko zaradi navedenega (torej prej povzetih navedb tožene stranke) verodostojnost prometne kartice kupca ugotovil samo izvedenec.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna pritožbena graja ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost razloga sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaza. Prej izpostavljene navedbe, ki jih je tožena stranka smiselno podala že pred sodiščem prve stopnje, namreč le do določene mere dopolnjujejo njen glavni ugovor (tj. da je bilo kontno stanje tožene stranke vseskozi pozitivno), vendar ne dovolj, da bi nudile zadostno trditveno podlago, ki naj jo preveri sodni izvedenec. Ugovor tožene stranke bi bil konkreten le, če bi tožena stranka navedla, na točno katere postavke iz prometne kartice kupca (ki so razvidne tudi iz priloge A16) se njen ugovor nanaša, ob tem pa bi morala s svojim računskim prikazom utemeljiti, da bi neupoštevanje teh postavk pomenilo, da tožena stranka tožeči stranki na dan izdaje posameznega opomina ni dolgovala ničesar. Šele na to pa bi lahko bilo predmet pravne presoje, ali (in katere) postavke je tožeča stranka toženi stranki neupravičeno obračunala. Ker tožena stranka tega ni storila, pomanjkljivih trditev pa ne more nadomestiti izvedba dokazov, so torej neutemeljene pritožbene navedbe, ki grajajo zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da bi tudi sicer pri tem šlo za preprost matematični izračun, za preverjanje katerega ni potrebno imenovati sodnega izvedenca.

Sklepno

13Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih nobena od strank ni priglasila.

¹ Toženi stranki je bila sicer pred izdajo izpodbijane sodbe vročena prometna kartica kupcev od 31. 1. 2013 do 20. 4. 2017 (priloga A16), ki jo je tožeča stranka priložila k vlogi z dne 25. 4. 2017, tožena stranka pa je na to vlogo odgovorila z vlogo z dne 15. 5. 2017. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da listina v prilogi A16 ni popolna, ker na določenih mestih niso razvidne informacije, ki naj bi jih dokument dokazoval, je tožečo stranko pozvalo na predložitev popolnega dokumenta, ki ga je tožeča stranka predložila in se nahaja v prilogi A17.