VSM Sklep II Kp 23294/2017

Pritožba zasebnega tožilca M.N. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom III Kr 23294/2017 z dne 22. 1. 2018 kot nepopolno zavrglo vlogo zasebnega tožilca M.N. z dne 29. 5. 2017, dopolnjeno dne 24. 11. 2017.

2Zoper sklep se je pritožil zasebni tožilec iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5Pritožnik, ki v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v nadaljevanju pritožbe ne pojasni, v kateri smeri bi naj prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in za katero konkretno kršitev iz 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) bi naj pri tem šlo. Prav tako ne pove na kakšen način bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njegovih pritožbenih navedb, zato uveljavljane kršitve ni mogoče preizkusiti.

6Bistvo pritožbe pa je v nestrinjanju z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je vloga pritožnika, naslovljena kot „kazenska ovadba oz. tožba“, vključno z njeno dopolnitvijo, nepopolna in nejasna, zaradi česar je ni mogoče obravnavati. S takšnimi navedbami pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar nima prav. Prvostopenjsko sodišče je namreč navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

7Prav ima sodišče prve stopnje, ko navaja, da vloga zasebnega tožilca in njena dopolnitev nista popolni do te mere, da bi bili primerni za obravnavanje. S sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru III Kr 23294/2017 z dne 10. 11. 2017, ki ga je prejel 16. 11. 2017, je bil pritožnik natančno poučen, katere sestavine mora vloga vsebovati, da bo sposobna za obravnavanje in da bo imela vse lastnosti zasebne tožbe iz prvega odstavka 269. člena v zvezi z drugim odstavkom 268. člena ZKP. Hkrati je bil poučen o posledicah, ki bodo nastopile, če tega v danem roku ne bo storil. Med obveznimi sestavinami zasebne tožbe je tudi opis kaznivega dejanja, ki mora imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, z navedbami, kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno, predmeta na katerem, in sredstva, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter drugih okoliščin, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pritožnik pa zahtev iz navedene določbe ni izpolnil niti z dopolnjeno vlogo, zaradi česar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vloga ni dopolnjena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati, saj še vedno ne vsebuje enovitega opisa kaznivega dejanja, o katerem bi sodišče lahko odločilo. Ker opis kaznivega dejanja ni jasen oziroma razumljiv, niti ni mogoče razbrati abstraktnih in konkretnih zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika, pritožnik neutemeljeno navaja, da ima njegova vloga vse sestavine za popolno vlogo v skladu s prvim odstavkom 269. člena ZKP.

8Pritožbeno sodišče se tako povsem strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, da vloga tudi po dopolnitvi ni popolna do te mere, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot popolno zasebno tožbo, zaradi česar je bilo potrebno vlogo po tretjem odstavku 76. člena ZKP kot nepopolno zavreči. Nepopolna vloga namreč ne more biti podlaga za izvedbo kazenskega postopka, medtem ko vloge namesto pritožnika ne more dopolniti niti sodišče, saj bi se tako postavilo v vlogo tožilca oziroma bi takšno ravnanje lahko celo vzbujalo dvom v nepristranskost sodišča, saj bi odločalo v zadevi, v kateri bi najprej s sestavo obtožnega akta nastopilo kot tožilec nato pa kot sodnik.

9Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zasebnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).