VSK Sklep I Cpg 168/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi poškodovanja vrat prikolice pri razkladanju odpadnega železa pri zavarovancu tožene stranke. Tožeča stranka je odpadno železo prevažala v tovornjaku, ki za prevoz težkih kosov ni bil primeren, razkladanje je pri toženi stranki potekalo na ustaljen način, tožena stranka se s prevozno dejavnostjo ukvarja profesionalno. Škodni dogodek je bilo zato objektivno mogoče predvideti in ne gre za nenaden, presenetljiv, negotov dogodek v smislu 1. točke 1. člena Splošnih pogojev Pg-odg 11-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji) in 922. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zavarovani primer zato ni nastal.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Sodišču najprej očita, da se ni opredelilo do trditev, da gre za nevarno dejavnost in da je zato odgovornost zavarovanca tožene stranke objektivna. Sodbe v tem smislu ni mogoče preizkusiti. Ker se pri objektivni odgovornosti vzročna zveza domneva, je bilo na toženi stranki dokazno breme, da škoda ni nastala zaradi ravnanja njenega zavarovanca. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je zapisalo, da naj tožeča stranka na ugovor nenastale pravice ne bi podala obrazloženega ugovora. To je storila v vlogi z dne 18.5.2017 (tožeča stranka v pritožbi povzema po njenem mnenju relevantne navedbe iz pripravljalne vloge). Sklicevanje na izvedenca je napačno, saj škoda ni nastala med prevozom, temveč med raztovarjanjem. Sodišče se sklicuje na izvedenca, ki je zapisal, da je tako ravnanje ob razkladanju težkih jeklenih delov neprimerno in vodi do poškodb, kar pa kaže na krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke in njegovo nedopustno ravnanje, ko je dajal napačna navodila in ni zaustavil železa z roko stroja. Splošni pogoji, da mora biti podan nenadni in presenetljivi dogodek, so izpeljani iz dela določbe 922. člena OZ, ki pa je mišljena za primere, ko je škodni dogodek že nastal. Za tožečo stranko je šlo za negotov, nenaden in presenetljiv dogodek, saj nikakor ni mogla pričakovati, da bo zaposleni pri zavarovancu tožene stranke ravnal krivdno. Ustaljen način dela tudi ne more pomeniti podlage za sklepanje, da je tožeča stranka na škodo pristala, kar smiselno trdi sodišče. Tožena stranka je bila zaradi nerazumljive zahteve zavarovanca tožene stranke primorana na tak način razkladanja. Zaposleni bi lahko ravnal skrbno, tako da bi dal navodila za dvig prikolice le do takega nivoja, da tovor ne bi z veliko silo padel navzdol v zadnjo stranico kesona. Šofer tožeče stranke je namreč sedel na tovornjaku in ni imel možnosti videti nazaj, kaj se dogaja na kesonu. Ravno zato je tam strojnik. Ob kipanju je bilo dogovorjeno, da bo strojnik z roko stroja zadržal železo, česar pa ni storil in je torej ponovno ravnal neskrbno. Navsezadnje tudi v preteklosti nikoli ni prišlo do podobnega dogodka na način kot je obravnavani (nastajale so le manjše luknjice, ki jih je bilo mogoče zakrpati), zato tožeča stranka dogodka ni mogla predvideti. V delu, da je pri raztovarjanju že prišlo do poškodb, pa tudi manjkajo trditve tožene stranke. Če bi vzdržalo razlogovanje sodišča, bi lahko povzročitelji škode na primer v prometnih nesrečah vedno podali podoben ugovor, saj je glede na pogostnost prometnih nesreč mogoče pričakovati, da se bo prej ali slej nekdo zaletel vanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo materialno pravo, to je določbe Splošnih pogojev in 922. člena OZ. Po določbi prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev zavarovalnica jamči za škodo, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, navedene v polici. Kaj je "nenadni in presenetljivi" dogodek, je odvisno od konkretnih okoliščin. Ne zadošča pa zgolj obstoj verjetnosti, da bo do dogodka prišlo in da bi ga zato lahko tožeča stranka predvidela. Ravno zaradi tega, ker vedno obstaja določena verjetnost nastanka škode, zavarovanci sploh sklepajo zavarovalne pogodbe. Če stranka nastanka škode v nobenem primeru ne bi mogla pričakovati, bi bila sklenitev zavarovanja z njene strani nerazumna. Da bi se lahko sklicevali na določbo prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev, bi zato morala biti verjetnost nastanka škode zelo velika (najmanj bi morala obstajati večja možnost, da do škode pride, kot da ne). Določba 1. člena Splošnih pogojev je splošne narave, zato jo je treba razlagati skupaj z ostalimi določbami. Splošni pogoji namreč posebej urejajo izključitev odgovornosti. Če nekatere od primerov izključitve odgovornosti analiziramo (naklepna povzročitev škode, zavarovanec na zahtevo zavarovalnice ne odstrani posebno nevarnih okoliščin), lahko ugotovimo, da gre prav za to: nastanek nesreče je zaradi ravnanja zavarovanca z zelo veliko verjetnostjo predvidljiv.

5Odločilno dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tožnik je k zavarovancu tožene stranke pripeljal tovor odpadnega železa. Razkladanje se je opravljalo z razkladalnim strojem, ki ga je upravljal delavec zavarovanca tožene stranke in sicer je ta delavec z ročko stroja prekladal železo neposredno iz prikolice tožeče stranke na vagon vlaka. Ker razlagalni stroj ni dosegel železa na prednjem delu prikolice, je moral voznik po navodilih delavca prikolico dvigniti. Železo se je speljalo na sprednji del prikolice, delavec bi ga moral z ročko stroja zadržati, vendar mu to ni uspelo, zato je železo zdrsnilo in poškodovalo vrata prikolice (kar tožeča stranka uveljavlja kot škodo).

6Res je zaradi opisanega načina razkladanja obstajala možnost zdrsa odpadnega železa in poškodovanja vrat, vendar glede na zgoraj povedano ni šlo za presenetljiv dogodek v smislu prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil opisan način dela pri zavarovancu tožene stranke običajen tako s tožečo stranko kot tudi sicer z drugimi prevozniki. Način dela naj bi bil pogojen s tem, ker na dvorišču ni dovolj prostora. Ob opisanem ni mogoče posledic napačnega načina dela naprtiti samo prevozniku¹. Način dela določa zavarovanec tožene stranke, tožena stranka pa bi tudi morala vedeti, kaj zavaruje (če bi ob ustaljenem načinu dela res obstajala tako velika verjetnost poškodb, odgovornosti ne bi zavarovala). Po mnenju pritožbenega sodišča zato opisani škodni dogodek ustreza definiciji zavarovalnega primera iz prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev in niso podani pogoji za zavrnitev zahtevka, ker naj zavarovalni primer ne bi nastal. Dodati je še, da do škode ne bi prišlo, če bi zavarovanec tožene stranke dal drugačna navodila za razkladanje (najprej na tla, s tal pa nato na vagon), oziroma če bi delavec zavarovanca tožene stranke z ročko stroja tovor zadržal, zato dejstvo, da je bil keson iz aluminija, ni v vzorčni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

7Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ostalih navedb in ugovorov pravdnih strank ni obravnavalo (sporna je najmanj višina), tožba pa je bila vložena leta 2016, in v konkretnem primeru o hujši kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni mogoče govoriti², je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Na podlagi določbe 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev. Navodila za ponovno sojenje so vsebovana že v gornji obrazložitvi.

¹ Dejstvo, da je v konkretnih okoliščinah pristal na način dela, ki ga je določil zavarovanec tožene stranke, še ne pomeni, da je pristal na nastanek škode.
² Postopek je potekal relativno strnjeno.