VSRS Sodba II Ips 275/2016

Revizija se zavrne.

1Tožnik zahteva od toženke povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnih ravnanj stečajnega sodišča pri vodenju stečajnega postopka St ... nad stečajnim dolžnikom S., d. d. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov, sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Utemeljilo je, da protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnik bi moral pojasniti, katere konkretne odločitve stečajnega senata so mu povzročile škodo, da je te kršitve uveljavljal v postopku s pravnimi sredstvi in da posameznemu pravnemu sredstvu ni bilo ugodeno zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti. Tožnikove trditve o nepravilnem odločanju organov stečajnega postopka pa naj bi bile posplošene in naj ne bi zadoščale za preizkus protipravnosti odločanja sodišč. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v večjem delu zastaral, saj je prva škoda nastala s sklepom o glavni delitvi leta 1997, druga delitev je bila opravljena leta 2006, tožnik pa je tožbo vložil šele 17. 9. 2012.

2Proti drugostopenjski sodbi vlaga tožnik revizijo. V njej se sklicuje na obstoj revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, kje v tožbi in pripravljalnih vlogah je konkretiziral protipravno ravnanje sodišča in ta ravnanja še enkrat posebej opiše. Uveljavlja (delno) ničnost sklepov stečajnega senata o razdelitvi zaradi kršitve načela enakega obravnavanja upnikov. V zvezi z zastaranjem pa opozarja, da je v stečajnem postopku višina dejanskega oškodovanja poznana šele s pravnomočnim sklepom o zaključku stečajnega postopka, ne pa s posamezno delitvijo.

3Tožnikova revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4Revizija ni utemeljena.

5Predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti države zaradi protipravnega ravnanja sodišča (prvi odstavek 26. člena Ustave RS) je, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe. Odškodninski spor in v njem (vnovično) odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, je skrajno sredstvo in je zato mogoče le, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.¹ Tožnik se do tega vprašanja v reviziji ne opredeli in ne pojasni, ali oziroma kdaj je zatrjevane kršitve uveljavljal v postopku s pravnimi sredstvi, čeprav sta ga sodišči nižjih stopenj izrecno opozorili na pomanjkljivost tožbenih trditev v tej smeri. Nejasno le obrazloži, da je 24-krat v ugovorih in pritožbah sprožil postopek ugotovitve (delne) ničnosti vseh treh sklepov o razdelitvi. Tožnik torej ne opredeli določno, kdaj je zoper posamezne odločitve sodišča vlagal ugovore ali pritožbe, niti ne pove, kakšna naj bi bila vsebina teh 24ih pritožb.

6Ker tožnik z revizijo že iz tega razloga ne bi mogel uspeti, se Vrhovno sodišče ni dolžno ukvarjati z drugimi revizijskimi očitki v zvezi z zastaranjem odškodninske terjatve oziroma vprašanjem, ali so zatrjevane protipravnosti dovolj izrazite, da utemeljujejo odškodninsko odgovornost države. Velja pa opozoriti, da so bile tožnikove tožbene navedbe o protipravnosti ravnanja sodišča povsem nepregledne tudi po pozivu, naj tožbo popravi.

7Neutemeljeno revizijo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

8Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške.

¹ J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 187 in 188; D. Možina, v: Odškodninska odgovornost države (ur. D. Možina), GV Založba, 2015, str. 31; sodbi VSRS II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012 in II Ips 172/2015 z dne 22. 12. 2016.