VSL Sodba II Cp 682/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zatrjevane medicinske napake in kršitve pojasnilne dolžnosti v višini 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške stranskega intervenienta v višini 1.018,54 EUR, v primeru zamude od poteka paricijskega roka naprej.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.¹ Predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je kot temelj tožbenega zahtevka poleg strokovne napake uveljavljala tudi umankanje pojasnilne dolžnosti, kar temelji na 239. členu OZ² in ne na 352. členu OZ, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Pojasnjuje, da je tožnik 24. 11. 2009 opravil pogovor z dr. Š., ki mu je obljubil, da ga bo operiral. Šele tretji ali četrti dan po posegu je izvedel, da operacije ni opravil izbrani kirurg. Iz privolitve bolnika za invazivno preiskavo srca, ki jo je podpisal 24. 11. 2009, je razvidno, da gre za povsem pavšalno privolitev. Kot je bilo tožniku znano, ni šlo za preiskavo, temveč za t. i. ablacijo srca. Kljub izvedeniškemu mnenju je sodišče očitno spregledalo bistveno: da je bil tožnik septembra 2009 sprejet na Klinični center, kjer je bila opravljena koronografija, da je bil zaradi ugotovljenega stanja s telegramom novembra 2009 pozvan, naj se zglasi pri toženi stranki 23. 11. ob 08.00 uri zaradi elektrofiziološke preiskave, da je 24. 11. 2009 podpisal nepopolno privolitev bolnika za invazivno preiskavo srca, iz katere ni razvidno, kateri zdravnik bo to preiskavo opravil. 24. 11. 2009 je bila zaradi ventrikularne tahikardije opravljena katetrska RF ablacija. Med njo je prišlo do tamponade srca, ki jo je povzročila elektroda v desnem prekatu, ki je predrla srčno steno. Opisuje, za kakšen poseg gre pri radiofrekventni ablaciji srca. Kot je razvidno iz literature, med zelo redke komplikacije (1 do 2 %) pri njej sodi tudi mehanično poškodovanje srca s katetrom, torej perforacija in tamponada, perikardni izliv, poškodovanje valbule, koronardnega sinusa ali infarkt miokarda. Povzema tožnikov izvid po opravljenem posegu. Navaja, da je bila pri njem kot edina diagnoza postavljena ventrikularna tahikardija brez dodatnih drugih bolezni srca. Prognoza zdravljenja pri takih diagnozah je zelo dobra (70 do 80 %). Zapletov naj bi bilo izjemno malo. Pri takih bolnikih ni potrebna vstavitev vsadnega srčnega defibrilatorja. Vzrok za tamponado srca je treba nujno ugotoviti. Tožnik je bil ponovno operiran, ker se ob ugotovljeni perikardialni špranji krvavitev ni ustavila. Soglasja za ponovno operacijo ni podal. Premeščen je bil na kirurški oddelek kardiovaskularne kirurgije, kjer so ga urgentno operirali. Niso mu bile pojasnjene vse možnosti zapletov oziroma posledic, do katerih lahko pride. Riziki, ki jih nosi ablacija srca, ki je sama po sebi sicer relativno varen poseg, so: krvavitev na mestu, kjer je bil vnesen kateter, poškodovanje krvnih žil, prebodenje srca, poškodovanje srca, krvni strdki, zožitev ven ter tudi poškodovanje ledvic zaradi barvila, ki se koristi med postopkom. Povzema potek zdravljenja. Iz izvida 22. 12. 2009, ko je bil odpuščen iz bolnišnice, je razvidno, da je kot glavna diagnoza postavljena tamponada perikarda po RFA, spremljajoče diagnoze pa prekatna trahikardija in tudi ledvična odpoved. Odpoved ledvic je neposredno povezana z opravljeno ablacijo. O teh tveganjih tožnik ni bil obveščen. 7. 4. 2010 mu je bil vstavljen avtomatski kardioverter – defibrilator, ker prejšnja srčna ablacija ni bila uspešna. Tudi ta posledica mu ni bila pojasnjena pred odločitvijo za ablacijo. Na kontroli 15. 4. 2010 je bil ugotovljen neprimeren položaj ventrikularne elektrode, potrebna je bila repozicija ventrikularne elektrode. Iz odpustnega pisma, ki ga je prejel 12. 10. 2009, je razvidno, da naj bi imel že pred tem kronično ledvično bolezen, kar ne drži. Do odpovedi ledvic je prišlo zaradi ablacije. Na kontrolo v kardiološko ambulanto je bil naročen čez 3 do 6 mesecev pri izbranem kardiologu. Nepravilen je zaključek sodišča, da je zahtevek tožeče stranke zastaral. Sodišče je prezrlo, da je tožnik tožil po dveh temeljih: zaradi strokovne napake in zaradi umanjkanja pojasnilne dolžnosti. Pojasnjuje, kaj je zdravstvena napaka in kaj zaplet. Izvedenec dr. V. bi se moral izločiti, ker je bil učitelj – mentor dr. Š. Povzema izvedeniško mnenje. Meni, da je izvedenec ob ustnem zaslišanju na zastavljena vprašanja odgovarjal dvomljivo. Ugotavljal je, da zdravljenje fokalne VT ni bilo nikoli popolnoma končano, čeprav so tožniku obljubljali trajno ozdravitev, ko se je odločal za RF ablacijo. Določenih izvedenčevih odgovorov literatura ne potrjuje. Zdravljenje v zdravilišču, na katerega je bil napoten tožnik, je nedvomno zdravljenje. Zato meni, da je izvedenec opredelil le zaključek zdravljenja na kirurškem oddelku za kirurgijo srca in ožilja, ne pa zaključka tožnikovega zdravljenja. Ker se sodišče ni ukvarjalo s pojasnilno dolžnostjo, je preuranjeno zaključilo, da je potekel zastaralni rok. To velja še toliko bolj, ker je pomanjkanje pojasnilne dolžnosti treba gledati preko 352. člena OZ, za kar velja petletni zastaralni rok po zaključku zdravljenja. Vsa zdravljenja, ki so sledila, so bila posledica odločitve, ki jo je sprejel tožnik za ablacijo srca, ne da bi bil pravilno in pravočasno poučen o vseh zapletih, do katerih je žal prišlo ravno pri njem. Poleg tega tudi ni bil seznanjen s tem, kateri zdravnik je opravljal poseg, kar pomeni eno hujših kršitev Zakona o varstvu pacientovih pravic in Zakona o zdravstveni dejavnosti. Sodišče se je napačno oprlo izključno na 352. člen OZ, čeprav bi moralo opustitev pojasnilne dolžnosti presojati na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ. Ker je nepravilno uporabilo materialno pravo (velja petletni zastaralni rok za opustitev pojasnilne dolžnosti) in nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede zaključka zdravljenja, je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker je na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja oprlo svojo sodbo. Ker ni izvedlo nobenega dokaza glede dejanskega stanja, je treba zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka in stranski intervenient na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala 24. 11. 2009 pri toženi stranki zaradi medicinske napake pri elektrofiziološki preiskavi ter kateterski ablaciji srca, ko je prišlo do tamponade srca (predrtje srčne stene v apleksu desnega prekata) ter posledične urgentne operacije (24. 11. 2009) in ponovne operacije (26. 11. 2009), oziroma zaradi izostale pojasnilne dolžnosti, češ da mu zdravnik, ki naj bi opravil katetersko ablacijo srca, ni pojasnil, da pri tem lahko pride do tamponade srca. Tožena stranka je primarno ugovarjala zastaranje, ker je bila tožba vložena po preteku petih let od nastanka škode in od kar je tožnik zvedel za škodo in povzročitelja škode. Trdila in dokazovala je, da je tožnik za oboje vedel najkasneje 22. 12. 2009 ob odpustu s kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja tožene stranke, to je po opravljenih urgentnih kirurških posegih, ki sta sledila ugotovljeni tamponadi srca.

6Sodišče prve stopnje je ob soglasju obeh strank najprej izvedlo dokazni postopek glede ugovora zastaranja. Z mnenjem izvedenca medicinske stroke in na podlagi predložene medicinske dokumentacije je ugotovilo, da je bilo zdravljenje v zvezi s predrtjem srčne stene ob ablaciji srca zaključeno ob odpustu tožnika iz bolnišnice 22. 12. 2009. Tedaj so bile že znane vse posledice predrtja srčne stene, tožnik pa je bil z vsemi zdravstvenimi izvidi, v katerih so bile opisane, seznanjen. Njegovo zdravstveno stanje je bilo ob odpustu iz bolnišnice stabilizirano do te mere, da je bilo mogoče določiti obseg posledic oziroma obseg nastale nepremoženjske škode zaradi predrtja srca. Zdravljenje njegove osnovne bolezni (koronalna bolezen z ventrikularno tahkikardijo), zaradi katere je bil napoten na katetrsko ablacijo srca, pa se je nadaljevalo in ni bilo nikoli popolnoma končano. Iz ugovorne podlage tožene stranke izhaja, da je tožnik že 7. 6. 2010 iz istih razlogov, kot jih je uveljavljal v tožbi, pri toženi stranki vložil odškodninski zahtevek. Po ugotovitvah sodišča in po podatkih spisa je tožbo v tem postopku vložil 20. 5. 2015.

7Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Ugotovilo je, da sta potekla tako triletni subjektivni kot petletni objektivni rok iz 352. člena OZ.

8Pritrditi je treba pritožbi, da je sodišče pri presoji narave oziroma podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je zastaranje presojalo v luči nepogodbene podlage (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Izvedba medicinskega posega v skladu s profesionalno skrbnostjo po pravilih stroke in pravilna izvedba pojasnilne dolžnosti sta po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse, ki je sledila večinskemu stališču teorije³, del pogodbenih obveznosti zdravnika (20. člen ZPacP⁴ v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZZDej⁵). Pravni temelj razmerja med zdravnikom in pacientom je namreč v pogodbi o zdravstvenih storitvah, ki predstavlja temeljno podlago pravic in obveznosti pacienta ter zdravnika ter zdravstvenega izvajalca.⁶ Zato se odškodninska odgovornost za medicinske napake in zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti presoja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 352. člena OZ). Po deliktni podlagi je mogoče obravnavati le nujno medicinsko pomoč, ki jo zdravnik nudi pacientu, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben odločati o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje (12. točka drugega člena in 28. člen ZPacP), kar v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano niti ugotovljeno.

9Napačno materialnopravno izhodišče pa na pravilnost sprejete odločitve zaradi ugotovljenih ključnih pravnorelevantnih dejstev na pravilnost odločitve ni vplivalo. Tudi za odškodninski zahtevek oškodovancev, ki uveljavljajo odškodnino zaradi kršitve pogodbe o zdravstvenih storitvah, velja splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena OZ.⁷ Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti (prvi odstavek 346. člena OZ). Zapadlost terjatve iz pogodbenega razmerja določa tudi trenutek pričetka teka zastaralnega roka zaradi odškodninskega zahtevka zaradi nepravilne izpolnitve. Pri odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti pa je pomembno še, da oškodovanec izve za škodo.⁸ Za obravnavani primer to pomeni, da je (tudi) za pričetek petletnega teka zastaralnega roka zaradi kršitve poslovne obveznosti zaradi zatrjevane medicinske napake in kršitve pojasnilne dolžnosti treba ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da je zdravnik kršil pogodbo (storil medicinsko napako oziroma ni opravil potrebne pojasnilne dolžnosti). Sodna praksa veže začetek zastaranja na trenutek, ko je škoda določljiva in ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode ter je imel vse realne možnosti za uveljavitev odškodninskega zahtevka.⁹ Pomembno je védenje oškodovanca oziroma vsaj možnost njegove seznanitve z obsegom škode in s povzročiteljem.

10Kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču je sodišče prve stopnje vsa zgoraj navedena pravno odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev, da so bile tožniku vse posledice predrtja srčne mišice znane že ob zaključku zdravljenja te poškodbe, torej, ko je bil odpuščen s kirurškega oddelka tožene stranke, kjer so mu kirurško oskrbeli poškodbo srca, do katere je prišlo pri ablaciji srca, in ga nato po ustrezni terapiji 22. 12. 2009 odpustili ter napotili na nadaljnje zdraviliško zdravljenje. Sodišče je ugotovilo, da je bil tedaj tožnik seznanjen z vsemi zdravniškimi izvidi, ki so bili izdani v povezavi s predrtjem srčne stene. Tako iz odpustnega pisma oziroma izvida z dne 22. 12. 2009, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ki ga povzema tudi pritožba, izhaja, da so tožnika že na kirurškem oddelku po opravljenih urgentnih operacijah z dne 24. in 26. 11. 2009 zdravili tudi zaradi ugotovljene ledvične odpovedi, ki jo izpostavlja pritožba. Da je bil med zdravljenjem na kirurškem oddelku konzultiran tudi nefrolog zaradi poslabšanja renalne funkcije, je navedel tudi izvedenec že v pisnem izvedeniškem mnenju (primerjaj list. št. 100) in dodatno pojasnil ob ustnem zaslišanju na naroku (primerjaj list. št. 139 in naslednje). Njegovo mnenje, natančno pojasnjeno ob ustnem zaslišanju, ne pušča dvoma o tem, da je bilo z odpustom iz bolnišnice celotno zdravljenje zatrjevane medicinske napake (predrtje stene srčne mišice) končano z odpustom iz bolnišnice 22. 12. 2009, ne glede na to, da je bil tožnik potem ustrezno napoten še na zdraviliško zdravljenje, na kar se opira pritožba. Pritožnik ne zanika ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil z vso medicinsko dokumentacijo oziroma izvidi, vključno z odpustnim pismom z dne 22. 12, 2009, seznanjen. Ker so v njej že postavljene vse diagnoze (ki jih navaja oziroma povzema tudi pritožba), torej ne more omajati pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da mu je bil tedaj že znan obseg škode in vse posledice, ki jih je povzročilo predrtje srčne mišice ob ablaciji srca.

11Izvedenec medicinske stroke je že v pisnem mnenju podal jasno mnenje o zaključku zdravljenja perforaciji desnega prekata in posledic in ga razmejil od zdravljenja fokalne VT. Podrobno pa je bil o tem zaslišan še ustno. Na prvi stopnji ni bilo nikakršnih pripomb v smeri njegove pristranskosti, nestrokovnosti ali povezanosti z zdravniki, ki so tožnika zdravili. Z navedbami v tej smeri je pritožnik prepozen. Izvedenca bi moral, če bi bili razlogi res podani, izločevati pravočasno, takrat ko je za svoje v pritožbi izražene pomisleke izvedel. Ker po zaslišanju izvedenca tožeča stranka na njegovo mnenje ni imela nikakršnih pripomb več, pa tudi drugega izvedenca ni predlagala, sodišče ni imelo razloga, da ne bi svoje odločitve oprlo na strokovno argumentirano in obrazloženo izvedeniško mnenje. Dejansko stanje je na podlagi izvedenskega mnenja in medicinske dokumentacije pravilno in popolno ugotovljeno in tudi procesnih kršitev pri izvajanju dokaza z izvedencem ni bilo.

12Tudi s sklicevanjem na nepravilno opravljeno pojasnilno dolžnost, češ da pred posegom zdravnik ni opozoril tožnika na morebitne zaplete pri ablaciji srca, pritožnik ne more omajati odločitve, da se je za sodno uveljavljanje odškodnine odločil prepozno. Pojasnilna dolžnost zdravnika je prvi korak v procesu zdravljenja. Zaradi uresničevanja pacientovega samostojnega odločanja o zdravljenju mora biti opravljena pravočasno, kar za obravnavani poseg pomeni: pred njegovo izvedbo (primerjaj 20. člen ZPacP). Ob dejstvu, da so bile tožniku vse okoliščine za postavitev odškodninskega zahtevka zaradi poškodovanja stene srčne mišice znane že ob odpustu iz bolnišnice po zaključenem kirurškem zdravljenju, ki je sledilo posegu, za katerega trdi, da pojasnilna dolžnost ni bila pravilno opravljena, tožbo pa je vložil več kot pet let kasneje, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen zaradi zastaranja tako glede zatrjevane medicinske napake kot kršitve pojasnilne dolžnosti.

13Pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje o ključnih pravnorelevantnih okoliščinah so pravilno ugotovljene in je sprejeta odločitev tudi materialnopravno pravilna. Pri odločanju sodišče ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Primerjaj obrazložitev v točki 18 sodbe VS RS II Ips 290/2017 ter v opombi št. 5 navedeno sodno prakso.
⁴ Zakon o pacientovih pravicah, Ur. list RS, št. 15/2008).
⁵ Zakon o zdravniški dejavnosti, Ur. list RS, št. 9/92)
⁶ Ovčak Kos M. in Božič Penko A., v: Dileme v primerih odškodninskega prava v vezi z odgovornostjo za medicinsko napako (1.), Odvetnik 2012, št. 83, stran 11.
⁷ VS RS II Ips 290/2017, točka 16.
⁸ VS RS II Ips 720/2007 in II Ips 60/2010.
⁹ Iglič Stroligo K., v: Zapadlost terjatve in zamuda, Pravosodni bilten 2011/2, stran 65.