VSRS Sklep Cpg 5/2018

I. Pritožba zoper I. in II. točko izreka se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožba zoper III. točko izreka se zavrže.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sklepom I R 72/2017 z dne 24. 11. 2017 zavrnilo predlog nasprotne udeleženke, naj se odločitev v postopku pridrži do odločitve v postopku pred istim sodiščem VII Pg 2706/2016 (I. točka izreka). Razglasilo je izvršljivost arbitražne odločbe Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije št. SA 5.6-4/2015 z dne 1. 8. 2016 (II. točka izreka), odločilo, da pritožba zoper II. točko izreka sklepa ne zadrži njene izvršitve (III. točka izreka) ter sklenilo, da udeleženki sami nosita svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje je nasprotna udeleženka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog predlagateljice za razglasitev izvršljivosti arbitražne odločbe Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije št. SA 5.6-4/2015 z dne 1. 8. 2016 zavrne.

3Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Na odgovor predlagateljice je nasprotna udeleženka dogovorila, vendar Vrhovno sodišče navedb iz njene replike ni upoštevalo, saj takšne vloge zakon ne predvideva.

5Pritožba zoper I. in II. točko izreka sklepa ni utemeljena, zoper III. točko izreka pa ni dovoljena.

Pravna podlaga odločanja

6Sodišče predlog za razglasitev izvršljivosti domače arbitražne odločbe zavrne, če je podan kateri od razlogov za razveljavitev iz 2. točke drugega odstavka 40. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit). Tako določa drugi odstavek 41. člena ZArbit. V skladu z navedeno določbo sodišče razveljavi domačo arbitražno odločbo, če po uradni dolžnosti ugotovi, da predmet spora ne more biti predmet arbitražnega sporazuma ali da je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije (2. točka drugega odstavka 40. člena ZArbit). V postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka, v katerem se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če ni z ZArbit ali Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) določeno drugače (drugi odstavek 9. člena ZArbit, 37. člen ZNP).

O pritožbi zoper I. točko izreka

7Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo predlog nasprotne udeleženke, da se odločitev v postopku pridrži do odločitve v postopku VII Pg 2706/2016, v katerem je nasprotna udeleženka zahtevala razveljavitev zadevne arbitražne odločbe. Sodišče je presodilo, da za drugačno postopanje nima pravne podlage, saj rešitev glavnega vprašanja iz postopka VII Pg 2706/2016 (nasprotovanje arbitražne odločbe javnemu redu Republike Slovenije) ne predstavlja predhodnega vprašanja v obravnavanem postopku.

8Pritožba razlogom sodišča prve stopnje ne nasprotuje, z njimi se ne sooči, zato odgovor Vrhovnega sodišča na pritožbo v tem delu ni mogoč, pritožba pa je zato neutemeljena.

O pritožbi zoper II. točko izreka

9Sodišče prve stopnje je odločitev o razglasitvi izvršljivosti domače arbitražne odločbe utemeljilo na ugotovitvi, da vsebina arbitražne odločbe ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije ter da so vsi ugovori nasprotne udeleženke (o neobrazloženosti odločbe, kršitvi kogentnih določb, kršitvi pravice do izjave, načela enakopravnega obravnavanja strank, kršitvi pravice do zasebne lastnine ter očitki drugih procesnih kršitev) neutemeljeni.

10Nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da je arbitražni senat zmotno sprejel odločitev o razvezi Pogodbe o vzpostavitvi javno zasebnega partnerstva za izgradnjo športnega objekta v športnem parku D. z dne 11. 12. 2009 (v nadaljevanju Pogodba o JZP) zgolj na podlagi nesoglasja strank pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, sodišče pa tega dejstva ni presojalo v luči temeljnih načel pogodbenega prava. Izpostavlja, da je bil postopek pred arbitražnim senatom voden brez upoštevanja osnovnega načela arbitražnega postopka, t.j. načela avtonomije strank. Arbitražni senat tako ni upošteval dogovorjenih pravil postopka, te je enostransko spreminjal, poteka postopka ni razkril vnaprej, vsebino sestankov je spreminjal brez upoštevanja njihove objave v vabilu, upošteval in obravnaval je (dan) prepozno vloženo tožbo predlagateljice, ignoriral je načrt poteka arbitražnega postopka z dne 14. 9. 2015. Nadalje navaja številne postopkovne kršitve (samovoljna postavitev izvedenca, neobrazložena zavrnitev predloga za zamenjavo cenilca nepremičnin in predloga za zamenjavo cenilca nepremičnin, zaslišanje izvedenca brez zapisnika) glede izvajanja dokazov ter zatrjuje kršitev pravice do poštenega in nepristranskega sojenja. Navaja, da je sodišče očitane kršitve presojalo zgolj posamezno, ne pa skupaj. S tem ko je arbitražni senat brez pojasnila zavrnil zahtevo nasprotne udeleženke, da se zapišejo izjave izvedenca, upošteval neizveden dokaz in nudil pravne nasvete predlagateljici, je podan resen dvom v poštenost odločanja arbitražnega senata.

11Kot je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavilo, je presoja pravilnosti arbitražne odločbe v postopku priznanja izvršljivosti arbitražne odločbe močno omejena. Sodišče lahko ob presoji utemeljenosti predloga za priznanje izvršljivosti arbitražne odločbe upošteva le, ali je arbitraža spoštovala meje, pri kateri država za reševanje sporov želi ohraniti svoj monopol (meje arbitrabilnosti) in ali je postopek in učinek arbitražne odločbe sprejemljiv s stališča najbolj temeljnih vrednostnih in ustavnih načel domačega pravnega reda (javni red).¹ Pritožbene trditve temeljijo na argumentu, da je izdana arbitražna odločba z vidika materialnopravne in procesne presoje tako zelo napačna, da nasprotuje slovenskemu javnemu redu, in posledično ni dovoljeno priznanje njene izvršljivosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je zato napačna.

12Vrhovno sodišče je pojem javnega reda že večkrat obrazložilo.² Poudarilo je, da ta ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve, mednarodno običajno pravo, temeljna moralna načela in vitalne (gospodarske, politične) interese države. Pridržek javnega reda se mora tako uporabiti zadržano, samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domač pravni red nevzdržne.³ Sodišče se tako pri odločanju o priznanju izvršljivosti ne sme spuščati v presojo pravilnosti odločitve arbitraže, pač pa mora preverjati vsebinske učinke odločbe, ki bi nastali s priznanjem (materialni javni red), in postopek, po katerem je bila odločba sprejeta (procesni javni red).

13Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je zmotno pritrdilo arbitražnemu senatu, da je med strankama sklenjena Pogodba o JPZ razvezana zaradi nezmožnosti njene izpolnitve, ki je nastala kot posledica nesoglasja pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Navaja, da sta stranki dogovorili arbitražo ravno za primer spora, ki bo nastal zaradi njunega nesoglasja. Stališče arbitražne odločbe tako, po mnenju nasprotne udeleženke, ignorira temeljna načela pogodbenega prava.

14Očitek nasprotne udeleženke ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj nestrinjanje z materialno pravno pravilnostjo odločitve arbitražnega senata ne more biti podlaga za odrek priznanja izvršljivosti arbitražne odločbe. Razlogi, zaradi katerih je arbitražni senat sprejel odločitev o razvezi pogodbe, so obrazloženi (str. 23 do 29 arbitražne odločbe). Kot odločilno je arbitražni senat izpostavil okoliščino, da stranki ne moreta doseči sporazuma o bistvenih elementih pogodbenega razmerja v zvezi z nadaljnjim upravljanjem zgrajenega športnega objekta, zaradi česar arbitražni senat ne more nadomestiti volje strank in presoditi, kakšna bi bila primerna ureditev njunega obligacijskega razmerja. Pritožba tako zmotno razume, da je bil razlog za razvezo pogodbe v nesoglasju strank pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti in uresničevanju pravic, ki naj bi med njima nastale s sklenitvijo pogodbe, pač pa je bil ta v izostalem pogodbenem dogovoru o samih pravicah in obveznostih strank. Stališče nasprotne udeleženke, da sta stranki dogovorili arbitražo ravno za takšen primer, bi v skrajnosti pomenilo odprto pooblastilo arbitraži, da namesto strank (izven prisilnih predpisov) in brez konkretnejših kriterijev, napotkov prosto določa njuno obligacijsko/pogodbeno razmerje. Podlage za takšno ravnanje pa arbitraža nima. Njena osnovna naloga je presoja vsebine (obstoječega) pravnega razmerja med strankami na podlagi ustreznih pravnih pravil (32. člen ZArbit) in ne njegovo ustvarjanje.

15Neutemeljen je nadalje očitek nasprotne udeleženke o procesnih kršitvah arbitražnega postopka. Nasprotna udeleženka ob tem izpostavlja neupoštevanje načela avtonomije strank pri oblikovanju arbitražnega postopka ter kršitev pravice do poštenega in nepristranskega sojenja. Očitek kršitve načela avtonomije strank utemeljuje zlasti na ravnanju arbitražnega senata glede poteka arbitražnega postopka (neupoštevanje dogovorjenih pravil o poteku postopka oziroma njihovo samovoljno spreminjanje, enostransko in samovoljno vodenje postopka, izključevanje nasprotne udeleženke iz sodelovanja v postopku, upoštevanje prepozno vložene tožbe, izostal dogovor o poteku ustne obravnave, zavrnitev predloga za zamenjavo cenilca, neizvedba ustne obravnave). Na očitane procesne kršitve je odgovoril že arbitražni senat (str. 18 in 19 arbitražne odločbe), še dodatno je odločitev o njihovem neobstoju utemeljilo sodišče prve stopnje (točka 33 do 38 obrazložitve sklepa). Pritožba nasprotne udeleženke se s takšno razlago sodišča ne sooči. Vztraja, da upoštevanje vseh zagrešenih procesnih kršitev, ki sicer vsaka zase ne pomenijo nasprotja s procesnim javnim redom, kaže na kršitev temeljnega načela arbitraže, to je načela avtonomije strank.

16Na pritožbene očitke, na katere je že odgovorilo sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo. Sodišče prve stopnje je tako nasprotni udeleženki že (pravilno) pojasnilo, da bi se očitane procesne kršitve lahko izkazale kot relevantne v postopku priznanja izvršljivosti arbitražne odločbe le, če bi bila zaradi njih nasprotni udeleženki kršena njena pravica do izjave oziroma bi bila (dejansko) onemogočena v sodelovanju v postopku. Takšnih trditev nasprotna udeleženka ni podala. Tako tudi ni pojasnila, zakaj in na kakšen način naj bi jo način vodenja arbitražnega postopka prizadel v njenih procesnih pravicah. Kot določa 23. člen Zarbit, vodi arbitražni senat izven sporazuma strank postopek, kot se mu zdi primerno. Vodenje postopka urejajo tudi Arbitražna pravila v 21. členu, ki kot temeljno obvezo arbitražnega senata pri vodenju postopka izpostavljajo enako obravnavanje strank in razumno možnost strank, da se v primerni fazi postopka o zadevi izjavijo. Iz pritožbe tako ni mogoče razbrati, s kakšnim ravnanjem konkretno je arbitražni senat nasprotni udeleženki odvzel možnost sodelovanja in v čem je bila ta omejena pri uveljavljanju svoje pravice do izjave. V pritožbi nasprotna udeleženka sicer izpostavlja kršitev sklenjenih dogovorov med strankama, ob tem pa tudi ne konkretizira, kakšni so ti bili in v čem so bili prekršeni. Tudi če bi arbitražni senat res prekršil med strankama dogovorjena procesna pravila odločanja, to samo po sebi še ne utemeljuje zaključka o nepoštenosti postopka, pač pa (lahko) predstavlja razveljavitveni razlog po 4. alineji drugega odstavka 40. člena ZArbit.

17Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se je arbitražni senat sestal na večih sestankih, na katerih je bila nasprotna udeleženka prisotna. Stranki sta si v arbitražnem postopku izmenjali številne pisne vloge, pri čemer je bila vloga nasprotne udeleženke z dne 11. 7. 2016 vložena še po koncu izvedene glavne obravnave (20. 6. 2016). Že iz navedenega izhaja, da je imela nasprotna udeleženka v arbitražnem postopku možnost (več teh), da se izjavi o vseh materalnopravnih in procesnih vidikih spora in svoje ugovorne navedbe ustrezno trditveno in dokazno utemelji. Sodišče je ob tem sestanek z dne 20. 6. 2016 glede na njegovo vsebino (zavrnitev predloga nasprotne udeleženke za zamenjavo cenilca, sprejem dokaznega sklepa in zaslišanje izvedenca) pravilno opredelilo kot glavno obravnavo in pri tem skladno s pravilom drugega odstavka 28. člena ZArbit pojasnilo, da načelu poštenosti postopka zadostuje postopanje, s katerim je bila stranki dana možnost sodelovanja na sestanku/obravnavi ter ji je bila posledično zagotovljena njena pravica do izjave. Ob takšnem ravnanju poimenovanje srečanja arbitražnega senata s strankami kot sestanek ali glavna obravnava ni odločilno. Navedenega ne spremeni niti zatrjevano nasprotje med postopanjem arbitražnega senata in dogovorjenim časovnim potekom postopka. Nasprotje lahko predstavlja procesno kršitev pri vodenju arbitražnega postopka, ne utemeljuje pa samo po sebi njegove nepoštenosti do takšne mere, da bi bil mogoč zaključek o kršitvi procesnega javnega reda in posledično zavrnitvi priznanja izvršljivosti arbitražne odločbe. Poleg tega je že časovni načrt SA 5.6-4/2015 določal, da lahko arbitražni senat po lastni presoji ali na predlog strank odloči, da dopolni ali spremeni časovni potek postopka in/ali opravi še druga procesna dejanja. Ob tako podanem pooblastilu arbitražnemu senatu sta se stranki strinjali, da bo ta postopek vodil v skladu s sprejetim dogovorom strank in arbitražnimi pravili, tako kot bo štel za primerno. Kako in zakaj naj bi arbitražni senat s spremembo prvotnega dogovorjenega časovnega načrta prizadel pravice strank v postopku, pa pritožba ne pojasni določno.

18Skladno z določbo 28. člena ZArbit oblika, v kateri poteka arbitražni postopek, ni predpisana. Postopek se zato lahko vodi v ustni ali pisni obliki. Glavna obravnava, razen na zahtevo strank, ni obvezna. Načelo enakopravnosti strank pa je v postopku izpeljano tako, da morajo biti stranke obveščene, kdaj bo senat izvajal dokaze ter da jim mora biti posredovano vse gradivo, na katero senat lahko opre svojo odločitev. To jim omogoča, da se lahko izrečejo o izvedenih dokazih in drugem gradivu.⁴ Nasprotna udeleženka je v arbitražnem postopku sodelovala, bila je seznanjena z dokazi, ki se bodo izvajala, imela je možnost opredeliti se do njihove dopustnosti in dokazne vrednosti. Takšno možnost je tudi izkoristila. Poleg tega je vložila celo nasprotno tožbo, ki jo je arbitražni senat obravnaval. Njene trditve o nasprotnem so zato neutemeljene.

19Prav tako je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da kršitev pravice do izjave pomeni kršitev javnega reda »le« v primeru, ko gre za zlorabo procesnih pooblastil in je kršena pravica do poštenega postopka. Pri tem napačna uporaba procesnega preudarka vključno s presojo relevantnosti in teže dokazov (praviloma) ne sodi v procesni javni red. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na zmotno zavrnitev njenih predlogov za zamenjavo cenilca nepremičnin in za imenovanje pooblaščenega ocenjevalca opreme zavrnitev dokaznega predloga za ogled opreme. Prav tako pritožba ne more uspeti z izpostavljanjem dejstva, da je arbitražni senat zaslišanje izvedenca/cenilca opravil brez vodenega zapisnika. Določba 32. člena Arbitražnih pravil ga namreč pooblašča, da sam odloči, ali se o poteku ustne obravnave sestavi zapisnik in v kakšnih obliki. Pritožba ob tem niti ne pojasni, ali in kako se je upoštevanje ugotovitev zaslišanega izvedenca v arbitražni odločbi razlikovala od ugotovitev, podanih (in nezapisanih) na glavni obravnavi. Brez takšnih trditev zatrjevane procesne kršitve tudi ni mogoče preizkusiti.

20Pritožba nadalje vztraja, da je arbitražni senat ravnal pristransko, ko je predlagateljici na sestanku dne 4. 12. 2015 nudil pravne nasvete in jo opozoril na premalo določen dajatveni zahtevek ter jo podučil, kako naj svojo tožbo dopolni. Arbitražnemu senatu še očita, da nasprotne udeleženke ni opozoril na pomanjkljive dokaze v zvezi z dajatvenim zahtevkom za plačilo 98.011,12 EUR. Na takšne navedbe nasprotne udeleženke je odgovorilo že sodišče prve stopnje (točka 35 obrazložitve sklepa). Materialno procesno vodstvo, ki ga je arbitražni senat v okviru svojih procesnih pristojnosti opravil na sestanku dne 30. 11. 2015, ne izkazuje zatrjevane pristranosti. Poleg tega je arbitražni senat na istem sestanku nasprotno udeleženko opozoril, da mora v zvezi z zahtevki za razdrtje in iz njih izvirajočimi dajatvenimi zahtevki tožeče stranke zaradi varovanja svojih interesov presoditi, ali bo dopolnila svoje navedbe, zahtevke oziroma ugovore v smislu drugega odstavka 101. člena v povezavi s tretjim odstavkom 111. člena OZ. Poduka o svojih materialnih in procesnih pravicah sta bili tako deležni obe stranki. Pritožba ob tem tudi spregleda, da je bil njen zahtevek za plačilo 98.011,12 EUR dovolj določen, da pa ga je arbitražni senat zavrnil zaradi nedokazanosti trditev, s katerimi je bil utemeljevan. Ker je na pomanjkljivo dokazno podlago opozorila že nasprotna stranka (predlagateljica), poseben poziv arbitražnega senata na dopolnitev dokazov ni bil potreben. Pritožba tako ne loči med (ne)določnostjo tožbenega zahtevka in njegovo (ne)dokazanostjo.

O pritožbi zoper III. točko izreka

21Sodišče je odločitev o tem, da pritožba zoper odločitev o razglasitvi izvršljivosti arbitražne odločbe ne zadrži njene izvršitve, sprejelo na predlog predlagateljice, ki ga je podala z vlogo z dne 6. 10. 2017 in ga ponovila v vlogi z dne 27. 10. 2017. Odločitev je utemeljilo na presoji, da je dokazana trditev predlagateljice o nastali znatni škodi zaradi odložitve izvršitve sklepa.

22Pritrditi bi šlo pritožbi, da je ravnanje sodišča prve stopnje, ki navedenih vlog predlagateljice ni poslalo v odgovor nasprotni udeleženki, v nasprotju z določbo 4. člena ZNP in je posledično prekršilo pravico nasprotne udeleženke do izjave v postopku. Ta se o navedbah predlagateljice ni mogla izjaviti in pojasniti položaja v zvezi s stečajnim postopkom nad predlagateljico, kot ga izpostavlja v svoji pritožbi.

23Vrhovno sodišče pa je kljub pomislekom v pravilnost procesnega postopanja sodišča prve stopnje pritožbo nasprotne udeleženke zoper III. točko izreka sklepa zavrglo kot nedovoljeno. Temeljna predpostavka vsake pritožbe je obstoj pravnega interesa njenega vlagatelja. To pomeni, da si mora oseba z vloženo pritožbo izboljšati svoj pravni položaj. Kadar tako izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, pravnega interesa za pritožbo nima. Le-ta mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če pravni interes po vložitvi pritožbe odpade, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijane odločbe ne more več nastopiti, je treba pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena.⁵

24V konkretnem primeru je imela nasprotna udeleženka ob vložitvi pritožbe zoper III. točko izreka sklepa, ki je posegala v njen položaj v zvezi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, pravni interes. Tega pa je z odločitvijo Vrhovnega sodišča o utemeljenosti odločitve o priznanju izvršljivosti arbitražne odločbe izgubila. S pravnomočnostjo odločitve v II. točki izreka se namreč njen položaj z morebitno ugoditvijo (ali pa zavrnitvijo) pritožbi zoper III. točko izreka ne bi spremenil, saj je bilo o priznanju izvršljivosti že pravnomočno odločeno.

Sklepno

25Pritožba nasprotne udeleženke zoper I. in II. točko izreka sklepa je skladno z navedenim neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 9. členom ZArbit). Pritožba nasprotne udeleženke zoper III. točko izreka pa ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 365. v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 9. členom ZArbit kot nedovoljeno zavrglo.

O stroških

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka) temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZArbit.

¹ Dr. A. Galič, Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, Zbornik znanstvenih razprav – LXXIII. letnik, 2013, str. 106.
² Primerjaj npr. sklepe VS RS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003, II Ips 462/2009 z dne 29. 1. 2010 (9. točka obrazložitve), Cpg 7/2016 z dne 15. 7. 2016 (21. točka obrazložitve), Cpg 1/2017 z dne 17. 5. 2017 (6. točka obrazložitve).
³ Primerjaj Ude, Arbitražno pravo. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 252; Galič, Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, ZZR 2013, str. 119-120.
⁴ Primerjaj Zakon o arbitraži s pojasnili, GV založba 2010, str. 172.
⁵ J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Ljubljana, stran 261.