VSRS Sodba II Ips 49/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 49.329,80 EUR odškodnine za premoženjsko škodo zaradi zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami nosita lastne pritožbene stroške.

3Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski okvir spora

5Tožnik je pred Okrožnim sodiščem v Celju vodil pravdni postopek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je skupaj (z vsemi odločitvami sodišč vseh treh stopenj) trajal skoraj 20 let. Zaradi izterjave pravnomočno dosojene mu odškodnine iz te pravde je tožnik (upnik) na Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah vložil predloge za izvršbo zoper vse tri dolžnike, in sicer na njihove solastniške deleže na isti nepremičnini. Izvršilni postopki so se vodili pod opr. št. In 29/2008, In 57/2010 in In 58/2010, pri čemer sta bili druga in tretja zadeva pristopljeni k prvi na podlagi 171. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V zadevi In 29/2008 je bil 2. 7. 2013 izdan sklep o izročitvi zarubljene nepremičnine v solasti dolžnika A. A. do 4/6 tožniku, v zadevi In 57/2010 dne 29. 8. 2013 sklep o izročitvi zarubljene nepremičnine v solasti dolžnice B. B. do 1/6 tožniku, v zadevi In 58/2010 pa dne 16. 1. 2014 sklep o izročitvi zarubljene nepremičnine v solasti dolžnice C. C. do 1/6 tožniku. Po izdaji prvega in drugega sklepa, a pred izdajo tretjega sklepa o izročitvi zarubljene nepremičnine tožniku je prišlo do požiga zarubljene nepremičnine. Ker je bil tožnik v času požiga zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine le do 5/6, je zavarovalnica zahtevku za izplačilo zavarovalnine zaradi požara ugodila le do višine 5/6 ocenjene škode.

6Tožnik je v tej pravdi nastanek premoženjske škode (v višini 1/6 s strani zavarovalnice nepovrnjene škode) utemeljeval s protipravnim postopanjem izvršilne sodnice K. K. in predsednice Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, ki naj bi rezultiralo v nerazumno dolgem trajanju izvršilnega postopka ter posledično v tem, da je bila tožniku nepremičnina v zadnji 1/6 izročena šele po požaru. Sodnica naj bi v izvršilni zadevi postopala, čeprav je bila predhodno izločena, kar naj bi postopek zavleklo zaradi pritožb dolžnika zoper take odločitve; predsednica sodišča pa naj bi ne sprejela ukrepov, ki bi omogočili pravočasno obravnavanje zadeve pred drugim sodnikom.

7Sodišči nižjih stopenj sta glede teka izvršilnega postopka ugotovili naslednja dejstva:

− izvršilna zadeva In 58/2010 se je obravnavala tekoče, a dolgotrajno, saj sta dolžnica in njen pooblaščenec izkoristila vse procesne možnosti, ki so jima bile na voljo, kar je odločanje močno podaljšalo;

− zadeva po zakonu sicer ni bila prednostna, a se je zaradi okoliščin dejansko kot taka obravnavala;

− izvršilna sodnica K. K. je v zadevi In 58/2010 vse do svoje izločitve odločala po vrstnem redu (v skladu z 11. členom ZIZ);

− zahtevo za izločitev sodnice (ki ji je bilo ugodeno s sklepom z dne 30. 1. 2012) je podala C. C.,² dolžnica v zadevi In 58/2010, medtem ko v zadevah In 29/2010 in In 57/2010 izločitev sodnice ni bila predlagana;

− sklepa z dne 7. 2. 2012 in 9. 2. 2012, na katera dva se je skliceval tožnik, ker naj bi ju sodnica izdala kljub poprejšnji izločitvi, sta bila izdana v zadevah In 29/2010 in In 57/2011;

− po 30. 1. 2012 je na spisu In 58/2010 delala sodnica M. M., ki je 14. 3. 2013 predlagala lastno izločitev;³

− predsednica Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah je najprej predlagala prenos krajevne pristojnosti, saj na sodišču v skladu z veljavnim Letnim razporedom dela ni bilo več sodnika, ki bi mu bila zadeva lahko predodeljena;

− po ustrezni spremembi Letnega razporeda dela, katere sprejem je v pristojnosti predsednika Okrožnega sodišča v Celju in ki je začela veljati 15. 4. 2013, pa je ugodila zahtevi za izločitev sodnice M. M. in zadevo dodelila v reševanje sodnici L. L.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8Sodišči nižjih stopenj sta zahtevek presojali po dveh pravnih podlagah: 1) krivdni odgovornosti toženke za delo njenega organa po določbah 26. člena Ustave RS ter 148. člena Obligacijskega zakonika in 2) morebitni kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku po določbah 23. člena Ustave RS ter Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Presodili sta, da niti sodnici K. K. niti predsednici sodišča ni mogoče očitati kršitve procesnih pravil in pomanjkanja profesionalne skrbnosti. Upoštevaje merila iz ZVPSBNO pa je podaljševanje sporne izvršilne zadeve posledica ravnanja nasprotne stranke v postopku, ne pa ravnanja sodišča. Po nobeni od zgoraj navedenih pravnih podlag tako ni podana protipravnost ravnanja toženke, posledično pa tudi ne njena odškodninska odgovornost.

Povzetek revizijskih navedb

9Revident vztraja, da je v sporni izvršilni zadevi na prvi stopnji prišlo do grobih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti, temveč je moralo odločitve razveljavljati, s čimer se je postopek podaljševal, posledično pa naj bi prišlo do posega v njegovo pravico do sojenja v razumnem roku. Ker je bila zadeva In 58/2010 pridružena zadevi In 29/2008, se postopek v prvi ni nadaljeval, dokler se je spis nahajal pri pritožbenem sodišču. Toženka naj bi bila dolžna dokazati, da je sodišče v sporni izvršilni zadevi postopalo pravilno, kar naj bi ji ne uspelo. Ravnanja izvršilne sodnice (zlasti nadaljnje izdajanje sklepov kljub njeni izločitvi ter nerazdružitev spornih izvršilnih zadev, da bi se lahko obravnavala vsaj zadeva In 58/2010) naj bi bila protipravna in naj bi ne ustrezala standardu skrbnega ravnanja sodnika.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizija ni utemeljena.

11Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu URS, po večinskem stališču sodne prakse pa gre za krivdno obliko odgovornosti, kar pomeni, da se (zaradi podnormiranosti ustavne določbe) uporabljajo splošna pravila o odškodninskem deliktu.⁴ Država torej odgovarja, če so kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda povzročitelja.

12Sodišči nižjih stopenj sta v konkretnem primeru presodili, da protipravnost ravnanja sodišča (izvršilne sodnice K.K. in predsednice sodišča) ni podana. Protipravnost je predpostavka, glede katere je trditveno in dokazno breme na oškodovancu. Revident zato zmotno meni, da je toženka tista, ki ni zmogla dokaznega bremena za razbremenitev odškodninske odgovornosti. Napačno očitno razume stališče sodišč nižjih stopenj, da v konkretnem primeru sodišču ni mogoče očitati „pomanjkanja profesionalne skrbnosti“. Sodišči s tem namreč nista imeli v mislih krivde kot zadnje predpostavke odškodninske odgovornosti, katere neobstoj mora sicer dokazati povzročitelj škode.

13Res je, da je lahko včasih ločnica med elementoma protipravnosti in krivde tanka. V literaturi se navaja, da je protipravnost objektivni element (nasprotje s pravom), krivda pa subjektivni (ali je povzročitelj škode ob tem, ko je deloval v nasprotju s pravom, vendarle ravnal dovolj skrbno ali pa morda malomarno oziroma celo naklepno).⁵ Vendar pa je treba pojasniti, da je protipravnost ravnanja pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. V zvezi z ravnanjem sodnika pri njegovem delu je bilo tako že zavzeto stališče, da je treba pri presoji o protipravnosti ravnanja izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.⁶ Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju tako govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso⁷ oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.⁸ Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.⁹

14Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, ni mogoče pritirditi reviziji, da je v obravnavani zadevi prišlo do „grobih“ procesnih kršitev, zaradi katerih bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja sodišča. Izvršilna sodnica je namreč nadaljnja procesna dejanja opravljala le v zadevah, kjer ni bila izločena; do razveljavitve spornih sklepov v teh dveh zadevah pa je prišlo zato, ker je bila zadeva, v kateri je bila izločena, pristopljena k vodilni zadevi in so se vse tri zato obravnavale skupaj. Pri takem ravnanju tudi po presoji revizijskega sodišča ne gre za kvalificirano stopnjo napačnosti. Prav tako dejstvo, da izvršilne zadeve niso bile ponovno razdružene v ločeno obravnavanje, še ne pomeni protipravnosti ravnanja sodišča, saj je zakonska podlaga za pristop zadev še vedno obstajala. Ni pa odveč omeniti niti tega, da tožnik argumenta, da je nerazdružitev zadev podaljšala postopek, ker naj bi se celotni spis (vključno z zadevo In 58/2010) v času odločanja pritožbenega sodišča o pritožbah zoper sporna sklepa v zadevah In 57/2010 in In 29/2008 nahajal pri pritožbenem sodišču, med postopkom pred sodiščem prve stopnje sploh ni navajal.

15Za presojo protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča, ki naj bi bilo vzrok škode, je bilo odločilno predvsem obdobje od izdaje sklepa o domiku dne 24. 1. 2012 do požara v decembru 2013, ki je naravni vzrok škode. Protipravna ravnanja, ki jih je tožnik za to obdobje očital Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah, se nanašajo na postopanje predsednice sodišča, ko je ta po predlogu za izločitev sodnice M. M. višjemu sodišču najprej predlagala delegacijo pristojnosti, to pa je presodilo, da je treba odločiti o izločitvi in v sodelovanju s predsednikom Okrožnega sodišča v Mariboru spremeniti Letni razpored dela, če ta ne omogoča dodelitve zadeve drugemu sodniku. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno presodili, da tako ravnanje predsednice sodišča ni bilo protipravno; prav tako je od predloga za izločitev sodnice do spremembe Letnega razporeda minil zgolj dober mesec dni. Zadeva je bila nato dodeljena v reševanje sodnici L. L., ki pa ji tožnik protipravnega ravnanja ni očital.

16Revident zatrjevane kršitve tudi v reviziji izrecno povezuje še s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Revizijsko sodišče v tem delu prav tako pritrjuje presoji sodišč nižjih stopenj, da - upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera - sodišču ni mogoče očitati, da je do dolgotrajnega postopka prišlo zaradi njegovega protipravnega ravnanja, temveč predvsem zaradi ravnanja ene od nasprotnih strank v postopku.

Odločitev o reviziji

17Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

18V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

¹ Ta je zoper izvršilno sodnico istega dne vložila civilno tožbo, s čimer je utemeljila podanost izločitvenega razloga v izvršilni zadevi.
² Tudi zoper njo je C. C. namreč vložila civilno tožbo in kazensko ovadbo.
³ Glej, npr., odločbo VS RS v zadevah II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012; tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2006.
⁴ Glej D. Možina, Odškodninska odgovornost države, v: Pravni letopis (2013), str. 144.
⁵ Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 24. 12. 1995; odločba VS RS II Ips 406/95 z dne 18. 10. 1995.
⁶ Glej, npr., odločbe VS RS v zadevah II Ips 25/98, II Ips 556/2002, II Ips 454/2002, II Ips 110/2012 in druge.
⁷ Več o tem J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, v: Pravni letopis (2013).
⁸ Sklep VS RS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016.