UPRS Sodba I U 722/2016-15

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS št. 99/13, v nadaljevanju: ZPPŠOIRSP) v povezavi s 15. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), odločila, da se zahteva tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zavrne. Organ se med drugim sklicuje na 3. in 4. odstavek 8. člena in 2. odstavek 2. člena ZPŠOIRSP.

2Na podlagi zbranih podatkov in glede na določbe ZPŠOIRSP je upravna enota pri vpogledu v uradne evidence (Register stalnega prebivalstva ter Register tujcev) ugotovila, da B.B. nikoli ni podala vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanja v Republiki Sloveniji niti ni nikoli podala vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Iz uradnih evidenc izhaja, da se pri B.B. preverja upravičenost po tako imenovani drugi kategoriji upravičencev in bi morala B.B. poleg pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali sprejema v državljstvo Republike Slovenije izpolnjevati še pogoj, da je bila vloga vložena pred uveljavitvijo ZUSDDD-B (to je pred 24. 7. 2010) ter predložiti dokaz dejanskega življenja v Sloveniji od izbrisa do pravnomočne odločbe oziroma sklepa s katerim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali postopek ustavljen. Iz uradnih evidenc izhaja, da je bila pri B.B. narejena odjava z dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, vendar ni nikoli podala vloge za sprejem v državljanstvo niti ni podala vloge za izdajo dovljenja za stalno prebivanje. Iz vsega navedenega izhaja, da B.B. ne spada v nobeno kategorijo upravičencev do povračila škode, ki jih določa ZPŠOIRSP. B.B. ni upravičena do povračila škode povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, zato je upravni organ odločil tako, kot izhaja iz 1. točke te odločbe. Organ je o zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, skladno s prvo in drugo točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Upravni organ je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Upravni organ je presodil, da lahko po skrajšanem ugotovitvenem postopku odloči v stvari, saj za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno opraviti še kakšnega dejanja v postopku.

3V pritožbi tožnica pravi, da predhodno ni vložila zahteve, ampak je takoj vložila zahtevo za izplačilo škode. Mednarodno sodišče v Strasbourgu je izdalo sodbo ki je postala pravnomočna in obvezujoča za Republiko Slovenijo, ker je Republika Slovenija nezakonito naredila izbris 37.000 neslovenskih občanov, in ni presodilo da Slovenija mora izplačati odškodnino vsakemu, ki vloži zahtevo za stalno prebivanje in izdajo posebne odločbe za nazaj in ki dostavi dokaze, katere je Slovenija določila, da je res bil takrat v Sloveniji. Meni, da Upravna enota ni pravilno ravnala, kajti ravnala je v nasprotju s pozitivnimi predpisi, kakor tudi v nasprotju določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; odločba je izdana na podlagi nepolnega in nepravilno določenega dejanskega stanja ter na napačni uporabi materialnega prava. V sodbi mednarodnega sodišča je navedeno, da ima vsak pravico vložiti zahtevo, Slovenija pa mora izdati posebno odločbo za nazaj in torej v sodbi nikjer ne piše, da je vlaganje zahteve omejeno. Če Slovenija meni, da lahko z zakonom omeji čas, v katerem se lahko vlaga zahteva, meni, da nima prav, ker imajo mednarodni zakoni večjo veljavo, kakor domači zakoni. Zahteva povračilo škode ter da se ji izda odločba o stalnem prebivanju, če je to pogoj.

4Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je pritožnica dne 11. 2. 2016 na podlagi 8. člena ZPŠOIRSP vložila zahtevo za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku za škodo, ki ji je bila povzročena z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Sloveniji. Kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno navaja že organ prve stopnje, ZPŠOIRSP v 2. členu določa dve kategoriji. Glede na podatke iz uradnih evidenc, to je registra stalnega prebivalstva, vodenega na podlagi Zakona o prijavi prebivališča, evidence o dovoljenjih za prebivanje, vodene v okviru Registra tujcev na podlagi Zakona o tujcih in matičnega registra, vodenega na podlagi Zakona o matičnem registru, je organ prve stopnje za pritožnico pravilno ugotovil, da je bila dne 26. 2. 1992, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, sicer izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, vendar pa po izbrisu v Republiki Sloveniji ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje niti ni bila sprejeta v državljstvo Republike Slovenije. Glede na navedeno je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da pritožnica ne sodi v prvo katergorijo upravičenecev do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, določeno v prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Prav tako je organ prve stopnje na podlagi podatkov iz evidence o dovoljenjih za prebivanje in na podlagi 32. člena Zakona pravilno ugotovil tudi, da pritožnica po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji ni nikoli vložila vloge za sprejem v državljanstvo Republike Sloveniji niti ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in si s tem skušala urediti status v Republiki Sloveniji ter da tako ne sodi tudi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je določena v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Druga kategorija upravičencev, določena v drugem odstavku 2. člena, so izbrisani, ki so si v Republiki Sloveniji po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji poskušali urediti status tako, da so vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (na podlagi zakona) ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, pa je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek s sklepom ustavljen. Za priznanje statusa upravičenca druge kategorije pa sta z ZPŠOIRSP, poleg pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kumulativno določena še dva pogoja in sicer, da je bila ta vloga vložena pred uveljavitvijo ZUSDDD-B, ki je začel veljati dne 24. 7. 2010 (vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je torej morala biti vložena pred 24. 7. 2010), in da je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočne odločbe oziroma sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenija zavrnjena, zavržena ali postopke ustavljen, v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Za pritožnico je organ prve stopnje, kot je bilo že navedeno, na podlagi podatkov iz evidence o dovoljenjih za prebivanje in registra državljanstev pravilno ugotovil, da v Republiki Sloveniji po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vloge za sprejem v državljanstvo Republike Sloveniji ni nikoli vložila, niti ni vložila vloge za izdajo dovoljenje za stalno prebivanje.

5Ministrsvo pritožnici še pojasnjuje, da organ prve stopnje, ob ugotoviti, da nikoli ni podala vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje niti vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, njenega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji sploh ni ugotovil. Za priznanje upravičenosti do povračila škode mora namreč oseba, ki si statusa v Republiki Sloveniji po izbrisu ni uredila, kumulativno izpolniti tri pogoje iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, to je pogoj vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (kateri ni bilo ugodeno oziroma je bila zavržena oziroma je bil postopek na podlagi te vloge s sklepom ustavljen), nadalje pogoj, da je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložena pred uveljavitvijo ZUSDDD-B (pred 24. 7. 2010) in pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od izbrisa do pravnomočnosti odločbe ali sklepa, izdanega v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje oziroma sprejema v državljanstvo Republike Sloveniji. Ob ugotovitvi, da oseba enega od teh kumulativno določenih pogojev ne izpolnjuje (v pritožbenem primeru je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje že prvega pogoja, to je pogoja vložene vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije), ugotavljanje izpolnjevanja preostalih dveh pogojev ni potrebno.

6Glede navedbe pritožnice v zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 26. 6. 2012, izdano v zadevi Kurić, pa ministrstvo pojasnuje, da je z navedeno sodbo sodišče Republiki Sloveniji naložilo, da mora v določenem roku sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo izbrisanim omogočila povračilo škode, ki jim je nastala zaradi izbrisa. Po oceni sodišča namreč tedaj veljavna zakonodaja, ki je v Republiki Sloveniji urejala odškodnine, izbrisanim povračila te škode ni omogočala. Na podlagi vsega navedenega je ministrstvo odločilo, da je odločitev organa prve stopnje, da pritožničino zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ker pritožnica do povračila te škode ni upravičena, zavrne, pravilna, zakonita in utemeljena v prvem in drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ministrstvo je zato na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP odločbo organa prve stopnje potrdilo kot pravilno in zakonito, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo.

7V tožbi tožnica ponavlja argumente iz pritožbe zoper prvostopenjski akt in predlaga, da sodišče prekliče odločbo, s katero je zavrnjena njena zahteva za izdajo ˝odločbe za stalno prebivanje˝ ter da se ji izda odločba o stalnem prebivanju za nazaj v Republiki Sloveniji.

8Tožba ni utemeljena.

9Ker tožnica v pritožbi in tožbi ne nasprotuje ugotovitvi upravnega organa, da tožnica v Republiki Sloveniji po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vloge za sprejem v državljanstvo Republike Sloveniji ni nikoli vložila, niti ni vložila vloge za izdajo dovoljenje za stalno prebivanje, sodišče lahko sledi utemeljitvi upravnega organa in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). Drugostopenjski organ sicer ni odgovoril na pritožbeni ugovor tožnice glede tega, da Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji ni postavil pogoja za izplačilo odškodnine, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijani akt. To je sicer v nasprotju z določilom 2. odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem mora organ v obrazložitvi drugostopenjske odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1), tako da bi moralo sodišče zaradi tega tožbi ugoditi.

10Upravno sodišče je namreč v upravno-sodni praksi (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013) že zavzelo stališče, izhajajoč iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, da je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 267-268) na državni ravni zaradi omenjenih kršitev pravic in je v operativnem delu izreka sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve (Kurić in ostali proti Sloveniji, odst. 415 in 9. točka izreka sodbe). Vendar pa ESČP v zadevi Kurić in ostali ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa (ibid. odst. 292). Zaradi tega Upravno sodišč meni, da pogoj, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, ni v nasprotju s sodno odločbo ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji. Na enak način je Upravno sodišče odločilo tudi v zadevah: I U 645/2015 z dne 5. 10. 2016, I U 366/2015 z dne 21. 9. 2016, I U 490/2015 z dne 14. 9. 2016, I U 644/2015 z dne 14. 9. 2016.

11Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).